Predstava po romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl, je prišla v Ljubljano po lanski septembrski premieri v Mariboru, zatem so jo predstavili tudi Beogradu. Prišla je ravno v času po proslavi v Dražgošah, ki ji je sledilo medijsko izjemno odmevno poročilo novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine v Utripu RTV Slovenija …

Po zapisih v zadnjih dneh tako z gotovostjo lahko rečem, da si po 24. aprilu ne želim politike, ki bo še naprej delila, še več, ki že v naprej izključuje. Takšni in drugačni ptiči, ki vletavajo in želijo narod kulsko prinesti naokoli pač niso vredni mojega glasu. Za vašega ne vem, sam pa vem, da tisti, ki so nas kljub polenom mojstrsko prepeljal, čez sedaj že štiri vale epidemije, odlično predsedovanje ter ekonomske kazalce obrnil v velik plus, si pač zaslužijo, da delo opravijo do konca. Dve leti sta bili pač premalo.

Popolnoma nesprejemljivo je namreč, da dobi hribovska kmetija znotraj Triglavskega narodnega parka avtomatsko 10 odstotkov točk več kot recimo primerljiva hribovska kmetija znotraj Krajinskega parka Logarska dolina. Sploh pa je krivično, če je parkovna zakonodaja tako napisana, da jo lahko v svoj prid izkoristi vlagatelj, ki ima svojo posest čisto na drugem koncu Slovenije.

Prvi Naš pogled v tem letu ima zagoneten naslov, govori pa o lupi in koraku nazaj.
Na tak način bomo lažje živeli v novem letu, predvsem pa bomo bolj hvaležni in zadovoljni s tem, kar nam življenje ponuja.

Rok Mihevc ugotavlja, da je konec leta čas za takšne in drugačne inventure. Tudi fotografi jo imajo. Kakšna so njegova spoznanja pri izboru najbolj sporočilne fotke za obe epidemični leti, na kateri vidimo gnojne vile in na njivi raztresen gnoj?

Ne pozabimo, sonce je vse močnejše, med nas prihaja Novorojeni, imamo drug drugega, imamo razlog za praznovanje. Zatorej, veselimo se!

Bili smo nemalo presenečeni, ko je Evropska komisija konec novembra izdala priporočila, ki naj bi v komunikaciji prispevala k večji vključenosti vseh ljudi. V njih najdemo konkretna navodila, katerih izrazov naj v javnem govoru ne bi uporabljali, da bi preprečili diskriminacijo različnih skupin.

Ob vsaki smrti velikega človeka, človeka z veliko začetnico, obširnim in poglobljenim znanjem, se vprašam: „Pa ima naslednika? Ga je vzgojil? Je še kje kdo takšen?« Podobna vprašanja so se mi porajala ob nedavni smrti sodnika, nekdanjega predsednika Ustavnega sodišča, ministra in še kaj... doktorja Lovra Šturma.

Na Svetovni podnebni konferenci v Glasgowu so voditelji 105 držav, vključno s Slovenijo, med drugim podpisali tudi dogovor o zmanjševanju oz. prenehanju krčenja gozdov do leta 2030. Slednje naj bi bilo vsebovano tudi v novi strategiji EU za gozdarstvo in kaj lahko se zgodi, da bodo slovenski kmetje, ki se dnevno srečujejo z zmanjševanjem kmetijskih površin zaradi pozidave, soočeni še z dodatnimi težavami, ko bodo zaradi potreb svojih kmetij želeli posegati na območje gozda, kar je že zdaj zelo zbirokratizirano in skoraj onemogočeno. Če vzamemo v zakup, da so se slovenski gozdovi v minulih 70 letih povečali za 20 odstotkov in zarasli marsikatera kmetijska zemljišča, ki bi lahko bila obdelana in prinašala hrano, je podpisovanje takih dogovorov lahko tudi usodno.

Kako ti lahko ena luknjica v sistemu, en majhen delež ljudi v neki skupnosti povzroči, da se situacija odvija drugače … je nadaljevala avtorica današnje rubrike Naš pogled - Tanja Dominko.

Zakaj potrebujemo umetnost?

Če pogledamo slavno Maslowo teorijo potreb, vidimo da je umetnost precej visoko in za razliko od tistih potreb, ki so pomembne za človekovo preživetje, sodi umetnost med višje potrebe, med potrebe po osebnostni rasti.

Šele potem, ko – po Maslowu – zadovoljimo fiziološke potrebe, potrebo po varnosti, pripadanju, ugledu, kognitivne potrebe, pridejo na vrsto estetske potrebe, kamor sodi umetnost. Maslow je nad umetnost uvrstil le še samoaktualizacijo in najvišje: transcendenco.

’Bullying’ je angleški izraz za trpinčenje. Med otroki in mladostniki je to žal pogost pojav. Gre za namerno dejanje nekoga prizadeti, z besedami ali dejanji. Običajno močnejši nad šibkejšim uveljavlja svojo nadvlado in premoč, ustrahovalna dejanja pa ponavlja. Takega nasilneža mladi imenujejo ’bully’. A to ni vse …

Avtor v komentarju razmišlja o življenju v Sloveniji, ki je lepo zaradi naravnih danosti in številnih socialnih pravic. Ugotavlja tudi, da je Slovenija soočena z določenimi anomalijami, ki pa niso nič drugače, kot v številnih drugih zelo razvitih državah, a se probleme družbeno potencira, kar med drugim povečuje razdor med ljudmi.

Slovenija premore veliko vrhunskih strokovnjakov, toda zadnje čase se nekateri ne ukvarjajo s svojimi čevlji, ampak si natikajo sosedove, ki niso le tuji, ampak tudi mnogo preveliki. Namesto da doktor sociologije razlaga čisto medicinske zadeve, bi bilo veliko boljše, če bi povedal, zakaj se ljudje ob situaciji, v kateri smo in ki ni ne lahka in ne enostavna, obnašamo tako kot se.

V “Našem pogledu” je Nataša Ličen, voditeljica in moderatorka na Radiu Ognjišče, razmišljala o smiselnosti uveljavljanja svojega prav za vsako ceno, tudi na račun naroda in njegove prihodnosti. Epidemija bi morala ljudi povezati, v skrbi in pomoči drug za drugega, nas je pa še bolj razdvojila. Ne gre računati na streznitev vodilnih, naredimo korak v smeri sprejemanja in vključevanja posamezniki, s svojim zgledom. Vsaj v času tridesetletnice samostojnosti Slovenije in ob predsedovanju skupnosti evropskih narodov bi lahko v politiki, ne glede na politična in nazorska razhajanja, zavzeli enotnejše stališče tudi do vrednot osamosvojitve in osamosvojiteljev.    

Oktober je mesec, ki nas opomni na molitev in izpraša vest: imate rožni venec pod križem v hiši? Prinaša pa tudi misel na misijonarje in splete oboje: moč molitve nas povezuje z njimi, ki delajo v oddaljenih krajih sveta.

Živimo v zanimivih časih paradoksov. Verjamem, da je ta oznaka v pregretem ozračju razdeljenosti lahko komu v spotiko in bi raje začel s kakšno udarnejšo oznako. Morda z mrtvaškim plesom, saj nekateri v vsem, kar se dogaja doma in po svetu že vidijo konec sveta na obzorju. Poigravam se z mislijo, kaj bi na to rekle generacije, ki so živele v obdobju velike kuge 14. stoletja in pozneje, ko je epidemija pobila tretjino takratnega prebivalstva Evrope. Morda bi se iz onstranstva le kislo nasmehnili in rekli: »pojma nimate!« In mimogrede - takratna epidemija je vplivala tudi na nastanek hrastoveljskih fresk Mrtvaškega plesa …

Tako je svoj tokratni komentar začel Blaž lesnik. Celotni komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

V zadnjem času pogosto slišimo besedo kaos, državni udar, svoboda ljudem. Ali morda slišimo tudi besedo red?

Razmišlja Marta Jerebič.

Dogovorjena specifikacija označbe »Izbrana kakovost« za sektor pridelave in predelave žit je pred letošnjo setvijo ozimnih žit dober signal pridelovalcem, da se na tem področju vendarle premika. In to v pozitivno smer, pravi kolega Robert Božič.

Kolikokrat ste se ustavili pri stranskih učinkih tablet, ki vam lajšajo in podaljšujejo življenje? Sam se pred potjo v Afriko nisem spraševal ali je cepljenje smiselno ali ne - zaupal sem stroki. 

Cepljenje je, kot pravi papež Frančišek, dejanje ljubezni do samega sebe in drugih.

Komentira Alen Salihović.

Včasih si zaželim, da bi tisti, ki brez strokovne podlage tako goreče nasprotujejo cepljenju, malo umirili konje. Vsak bi jih razumel, če bi preprosto priznali, da jih je strah cepljenja in se zato ne bodo cepili. Mislim tudi, da je treba veliko več prostora dati stroki, ki se bori in išče načine za zajezitev te hude epidemije. Žal pa mnogi podlegajo teorijam zarote, ki jih tukaj na bom naštevala, ker mejijo na znanstveno fantastiko in ljudem jemljejo razum. Zato je še toliko bolj vprašljiv vpliv tistih, h katerim se zatekajo ranljivi posamezniki. Je prav, da jih strašijo s cepljenjem, ko se je v zadnjem letu že pokazalo, da je to najboljša oblika zaščite in da se bo po napovedih strokovnjakov v bližnji prihodnosti vsak od nas srečal z delta ali kakšno drugo različico?

Na podlagi česa se v življenju odločamo? Veliko stvari počnemo iz navade. Ravnamo, kot smo se naučili. Primemo žlico in jemo juho. Večinoma. Če so nas naučili drugače, morda z žlico jemo tudi zeleno solato, rižoto in torto.

Sodišča ne morejo dati svobode, upiranje NIJZ-ju ne bo pregnalo virusa in električna vozila ne bodo rešila narave - ali kako je epidemija namesto zdravstvenega postala pravni problem.

Otrok, ki bo motiviran za gibanje že v zgodnjem obdobju svojega življenja, bo imel pozitiven odnos do gibanja tudi v odrasli dobi. S tem mu postavljamo temelje za nadaljnje življenje. Starši smo s svojim delovanjem največji vzor in vzpodbuda otroku.

Desetletja in stoletja so se trudili, da bi jo imeli. In da bi v njej živeli svobodno. Da bi volili. In da bi volili slovenske politike. Da bi govorili slovensko, povsod, v šoli in na uradih. Da bi se šolali ne glede na to, ali si naši starši to lahko privoščijo, in bili uspešni v šoli, čeprav so naši starši hodili v cerkev. Da bi svobodno izbirali svojega življenjskega sopotnika. Da bi svobodno prehajali državno mejo in da bi lahko potovali po svetu brez strahu, da bi nadzorovali naše poti. Kako nenavadno se to danes sliši, kajne? Težko si predstavljamo, da so vse to stvari, ki so si jih morali priboriti rodovi pred nami. Za katere so se trudili pisatelji, duhovniki, učitelji in drugi izobraženci, ki so vedeli, da je narod nekaj pomembnega, nekaj edinstvenega, nekaj, na čemer je treba graditi, zavest, ki jo je treba gojiti in spoštovati. In ubraniti.

Celotni komentar, ki ga je napisala Tanja Dominko, si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišča.

Avtor v komentarju razmišlja o posledicah pandemije in spregovori o njenem vplivu na politično stabilnost v nekaterih državah. Hkrati pa opozori na nevarnosti, ki jih pandemija predstavlja za zahodne države, kjer družba postaja vse bolj polarizirana.

Kako ste?
Upam, da zadovoljno in pomirjeni. 
V počitniškem obdobju se spodobi vnašati v svoje trenutke kot med ostale več sproščenosti in več vere ter zaupanja v dobro. Gre za odločitev. Vsako jutro znova jo sprejemamo. Razumem tudi nasprotno, morda se upehani le prepuščate. 
Upam, da slednjih ni veliko. Kajti zaslužimo si, ob vseh izzivih (družbenih, zdravstvenih, političnih in povsem vsakdanjih za obstoj), ki se z nepopustljivim ritmom, kot valovi, neprestano zaganjajo ob nas, nekaj odmora. Morda ne samo odmor, ampak kar začasni izstop iz prepišnega v oaze mirnejšega. 
Naporno dogajanje, ki smo mu priče in ki posameznike dobesedno iztirja, sili v varen pristan, kjer lahko zadihamo, se okrepimo in ujamemo nekaj zagonskega vetra, ob katerem bomo zmogli s polnimi jadri naprej v viharne dni realnosti.  
Vsaj za nekaj dni me je obšlo takšno olajšanje ob praznovanju tridesetletnice države, ob slovesni prireditvi, ob vseh dogodkih in spominskih slovesnostih, ko smo obujali spomine na številne drzne in velikopotezne korake srčnih ljudi slovenske duše, v narodni matici ter zunaj nje, ki so pomagali spisati v zgodovini edinstveno, ne samo zgodbo, ampak slavospev, poezijo samostojnosti.
Veselje, hvaležnost in globoka zahvala ter poklon bolj ali manj poznanim osamosvojiteljem ter vsem, ki v srcu dobro mislijo in ljubijo to deželo, so me prežemali in se budili v meni v preteklih dneh. Osvežujoče, po vročici političnih zmed in občasno že prerazgretih mesecih merjenja moči. Kar se dogaja v naši družbi, je za marsikoga preveč. Utrujajoče, prav nič dobrega se ne izcimi ob vsakršnem pretiravanju. To vemo, ker smo izkusili, pa se vseeno vedno znova ujamemo na te limanice. Le kakšne skušnjave ali skušnjavec »zvabljajo« nekatere, da živijo v utvari, če bom glasen in surov, bom uspel? Le kaj vodi človeka v večno nezadovoljstvo, v iskanje slabega kljub kupu spodbudnega? Nevarno privlačno je takšno ravnanje in še preden se dobro zavemo, podobno kritično delujemo tudi sami. Ne potrebujemo ostrih nastopov ter silovitih nasprotovanj, posebej ne v času, ko nam z vsakega kota preti še korona in njeni novi sevi. 
Negotovost, ki jo spremlja, je že sama po sebi velik zalogaj za sodobnega človeka, ker ga tudi sistem, del katerega je, želi takšnega, ranljivega, vodljivega, nesamozavestnega, podhranjenega močnih in zdravih vrednot. Nismo odporni pred nepoznanim in nepredvidljivim. To je cokla naše civilizacije. 
Vedno je lahko bolje, kot je, pa vendar živimo v socialno dokaj varni družbi. Generacije smo bili tako vzgajani, da bo že kdo poskrbel za nas. Življenje pa ni takšno, sami moramo v čim boljših odnosih in povezavah z drugimi najti utirjenost, notranjo gotovost in vrednote, ki nas ne puščajo za kratek čas v višina adrenalina in nezdravega navdušenja, potem pa strmoglavimo v prepad nesmisla in obupavanja. Takšnega vrtoglavega miselnega toka je veliko v naši družbi.
Sem uporabnik sodobnih tehnologij, uporabnik, ne pa predani pripadnik. Od kod naša šibkost v soočanju s spremembami in negotovostjo jutrišnjega dne (kar je nenazadnje, da je paradoks še večji, edina predvidljivost, jutri bo gotovo kaj drugače kot danes)? Odgovor najdemo med drugim v rezultatu raziskave, ki jo omenja Madfred Spitzer v knjigi »Epidemija pametnih telefonov«, ki jo je izdala celovška Mohorjeva založba, o izpodrivanju besede »Mi«. Nadomestila jo je beseda »Jaz«. Dogajajo se velike psihološke spremembe, ki vodijo v že vidne nevrološke posledice. Pretirano poudarjanje o pomembnosti posameznika, njegove dragocenosti, edinstvenosti in zbiranja odobravanj preko številnih modelov klikanja in sledenja, je kot izplen prineslo vse več osamljenosti. Ti si poseben! Seveda sem, pa vi tudi, vsak od nas, a le ko svojo posebnost delim, jo oplemenitim v darovanju drugim. Kajti Sem ne sam v Sebi in zase, ampak osrečujoče Sem samo v kakovostnem in sprotnem odnosu z Ostalimi. Kaj pa nas uči Sveta Trojica drugega, kot prav to? Odnosa. Človeka hrani odnos. Čim smo izločeni, odrinjeni, ne vključeni, smo ne-srečni. Navkljub tisočim ali več odobravajočim klikom in sledljivcem. Skratka, beseda »Jaz« je za skoraj polovico v zadnjih štiridesetih letih poskočila v uporabi in izpodrinila ter globoko proti dnu potisnila uporabo besede »Mi«. To je le eden izmed številnih dokazov o spremenjeni psihološki naravnanosti in dobesedno spremenjenem delovanju možganov sodobnih generacij.     
Če se vrnem na izhodišče, samostojnost smo zagotovo dosegli zato, ker smo dali prednost besedi »Mi« in smo hvala Bogu našli moč ter v kritičnih trenutkih nekoliko vstran potisnili besedo »Jaz«. Je bil ta trenutek modrosti izmoljen, morda izsanjan in v hrepenenju udejanjen preko rodov prednikov? Na današnji dan se je rodil Jakob Aljaž, velika osebnost domoljubja in narodne zavesti, Globlje v pregledu zgodovine je zapisano ime misijonarja Knobleharja, prav tako domoljuba in velikega prijatelja vseh ljudi, ne glede na različnosti, ki je prinašal Duha v dežele in med skupnosti, kjer je nagon še prevladal neko višjo duhovno vrednost človeka. Naj omenim še letalca Rusjana, prav tako rojenega na današnji dan, velikana neslutenih sanj in vizij, za večnost pa sta se na današnji dan rodila jezikoslovec Čop, kritik in tvorec besed, saj besede so kri naroda, njegova preživetvena, poživljajoča moč, in škof Vovk, ki je ljubil narod in slovenskega človeka, ter za to plačal visoko ceno, v časih, ko je slovensko idejo skušal premagati veter drugačne naveze narodov. 
Ob včerajšnjem prazniku sozavetnikov Evrope, svetih slovanskih bratov, smo danes znova na razpotju in v nekakšnem vakuumu državne zavesti. Kdo smo? Kaj ohranjati in spoštovati, komu slediti, za katere vrednote se boriti, da ne bomo prihodnosti in upov svojih otrok zapravili in jih pahnili v prepad brez dna, brez smisla in radosti? 
Velika vprašanja in tudi priložnosti so pred nami, prepričana sem, da se bomo znali odzvati, kot najbolje vemo in znamo, če ne bomo pozabili na Duha, na tisto več, kar nas prežema. Če bomo pozabili vsaj občasno na »Jaz« in njegovo nenasitno lakoto potrditve ter dali večkrat prednost besedi »Mi« in vsemu, kar jo obkroža in jo določa.
Manjkrat »Jaz« in večkrat »Mi« želim sebi in vam. Ker verjamem v odnos. Ne izneverimo se Bogu in ne življenju, to je ključno.  Kot je dejal škof Vovk: »Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru. Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz take resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.«

Za mano je, tako kot za večino Slovencev, zelo domoljubni teden. Lahko bi rekel, da se je začel že prejšnji ponedeljek, ko je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za pokojnega nadškofa Alojza Urana, ki je bil velik domoljub in je s svojo ljudsko štimo pogosto ustvaril domoljubno vzdušje. Skoraj ni minil “agape” po različnih mašah, slovesnostih, pa tudi na dogodkih Radia Ognjišče, da ne bi s svojim mogočnim glasom začel “Prijatlji obrodile so trte vince nam sladko” vse do kitice naše himne, ali pa ”Rož, podjuna, zila” ali “Oj Triglav moj dom…

Koliko srčnosti, poguma, pa tudi molitve in zaupanja je takrat sklenilo obroč nad mlado Slovenijo, ki so jo želeli jugoslovanski generali v kali zatreti. 30. obletnica samostojnosti je priložnost, da obudimo spomin na tisti čas, obnovimo hvaležnost za samostojno Slovenijo.

Obdobje epidemije v Sloveniji se z današnjim dnem končuje. Pristojni opozarjajo, da ukrepi ostajajo v veljavi, saj se po svetu širi nova - delta različica in podobno kot lani je - ta trenutek še oddaljena - jesen ovešena z velikim vprašajem. Bistveno razliko vendarle predstavlja možnost cepljenja, ki je lansko leto še nismo imeli. A očitno je bilo lažje razviti cepivo, kot pa ljudi v zadostni meri prepričati v smiselnost cepljenja. Kljub temu, da smo v najtemnejših mesecih ob prvem zaprtju trepetali pred zlohotnim virusom, se je v enem letu razvila odpornost na strah pred njim. Mnogi so ga pač preboleli brez težav, a po drugi strani so preštevilni izgubili življenje (v Sloveniji je ta številka trenutno 4406), še več pa je takih, ki čutijo resne posledice in so (predvsem po zaslugi zdravnikov) uspeli premagati bolezen. Kot je bilo pričakovati, je odločitev za cepljenje odločno okrepilo poletje in bližajoči se dopusti s polpriprtimi mejami na hrvaške obale in otoke. Vprašanje pa je, kaj bo kasneje, ko ti pragmatični razlogi ne bodo več igrali glavne vloge in bodo morda tisti prvi že potrebovali ponovno cepljenje.

Levici se kolca po takšnih časih finančne fantazije. Zato poskakuje vsakokrat, ko izgubi univerzalni ključ za odpiranje bankomatov, in manipulira z vsemi - še več, grozi celo s smrtjo, samo da bi ga dobila nazaj. V igri je marsikaj, od bankomata z nekaj tisoč evri, ki se ga odpre za na primer domače razpise, do evropskega bankomata z milijardami. Petkovi protesti, ki smo jim priča že vse od nastopa vlade Janeza Janše, so zgolj shodi za to, da levi politični pol dobi nazaj ključ do teh bankomatov, iz katerih si plačuje tudi svojo podporo in svoje lagodno življenje.  

To da imamo svojo državo nikakor ni samoumevno. Ni nam bila prinesena na pladnju ampak smo si jo morali izboriti. Za razliko od kar nekaj evropskih narodov, ki so se zlili z večjimi okoli sebe, smo Slovenci leta 1991 postali samostojni. 

Teče mi teče vodica... Se glasi zelo znana prekmurska pesem, ki mi je v teh dneh večkrat prišla na misel. Pa ne zaradi njene žalostne vsebine, vendar zaradi ponosa, ki sem ga začutil ob gledanju nogometne tekme med Muro in Mariborom, in kot se je nekdo na enem od družabnih omrežij izrazil tokrat Maribora ni odplavila Drava, ampak Mura.

Nič več ni tako, kot je bilo. Odnosi med kmeti in zelenimi ostajajo napeti, jasno pa je tudi, da slednji zaradi navezave z mediji in odličnega lobiranja, zmagujejo. Pijani od teh zmag postavljajo vedno nove zahteve in se ne zavedajo, da si sami žagajo vejo, na kateri zdaj udobno preskrbljeni sedijo.

Družina – krhka in ranljiva, a hkrati Božja mojstrovina

V soboto bo (15. 5. 2021 - je bil) svetovni dan družin. O družini in njeni vlogi v družbi je bilo že veliko govora. V zadnjih desetletjih so nekateri mediji, tudi filmska industrija, dajali vtis, da tradicionalna družina počasi izgublja svojo vrednost in da jo lahko kadarkoli nadomestijo druge oblike sobivanja. Pomembno je le, da človek sledi svojim občutjem. Pandemija pa nas je postavila na realna tla.

Bliža se 9. maj in z njim dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo k združevanju proizvodnje premoga in jekla med evropskimi državami. Deklaracija se je slabo leto dni kasneje, 18. aprila 1951, uresničila v ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Vizija ustanovnih očetov je tlakovala pot k miru, svobodi, k večji enotnosti med zgodovinsko sprtimi narodi in k rasti blaginje s socialno dušo. 

Za nami je trinajst mesecev in pol upora proti novemu koronavirusu in proti novi vladi. Smo v tretjem valu epidemije in ne vem v katerem valu odstavljanja trenutne oblasti. A danes je v ospredju upor proti okupatorju aprila 1941. V nekdanji državi je bila zgodovina povsem jasna. Vse skupaj se je začelo 27. aprila v Vidmarjevi vili … A že takrat so se porajali dvomi.

Je obhajilo to-go ok? Lahko bi razmišljala o levosučnih sodržavljanih in o njihovih kritikah zdajšnje politike, ukrepov, cepljenja, pa ne bom. Omejila se bom predvsem na cerkveno občestvo, saj imamo lastni prag in lastne smeti!

Ljudje smo očitno zelo prilagodljivi in smo dandanes za resnico pripravljeni priznati še tako očitne nesmisle, ki so drugim, ali celo sprogramiranim računalniškim algoritmom, kupljeno merilo resnice.

V 1. Petrovem pismu beremo, da čeprav je bil Jezus po telesu izročen smrti, je bil po Duhu oživljen (1 Pt 3, 18) in to je le eno od besedil, ki pričajo o Jezusovem vstajenju, tem največjem čudežu, ki mu menda ne verjamejo tudi mnogi od tistih, ki se izpričujejo za kristjane.

Smrt je namreč še vedno velika skrivnost. In tudi življenje po njej.

Ob cvetni nedelji smo se spominjali Jezusovega prihoda v Jeruzalem, ki ga ljudstvo skupaj z njegovimi učenci spremlja s petjem hvalnic. Nekatere farizeje to zmoti in Jezusu naročijo, naj jih vendarle ustavi. On pa jim odvrne, rekoč: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19, 40)

Vabljeni, da si celoten komentar preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Radijski misijon je pred vrati. Nekaterim ob besedi misijon zadiši po starem, zatohlem, odmaknjenem … Ali lahko ustavljanje ob zapisih, starih več kot dve tisočletji, koristi pri naših trenutnih sodobnih stiskah, problemih in izzivih? Naklonite mi dve minuti, da vas prepričam v nasprotno.

Avtor razmišlja vplivu revščine na pandemijo in ugotavlja, da bodo najrevnejše države aktualno krizo najbolj občutile. Ocenjuje tudi, da se bo revščina močno povečala tudi v razvijajočih se državah, zlasti tistih, katerih gospodarstvo je usmerjeno zgolj v eno dejavnost, turizem.

Prisluhnili ste komentarju našega odgovornega in programskega urednika. 

Vem, v današnjem komentarju ste verjetno pričakovali kakšno ostro besedo o številki 40. O včerajšnjih pričakovanjih, glasovanju, sklonjenih glavah, poudarkih ene in druge strani v parlamentu … Žal vas moram razočarati. Oprostite, a v mojem srcu odmeva precej višja in drugačna številka. Tista, ki vliva upanje ob resnici, da smo lahko enotni, da znamo stopiti skupaj in zmoremo preseči skrb le zase. 197.433. Ja, skoraj dvesto tisoč. To je številka. Skoraj dvesto tisoč evrov!

Tudi Prešernovi časi niso bili lahki, a je vendarle ustvarjal pesmi, zaradi katerih smo ga postavili na kulturni piedestal, s katerega naj bi tudi v 21. stoletju Slovencem up budil. Razmišljanje o tem, kako živeti pobudo kulture dialoga v slovenski družbi.