“Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami,” v komentarju opozarja Alen Salihović.

… Poslanke in poslanci, ki so vse tri omenjene novele pospremili v sprejemanje v Državni zbor so bili s strani Zakonodajno pravne službe, ustavnih pravnikov in nenazadnje tudi opozicije jasno opozorjeni v kaj se spuščajo. Pijani oblasti v sprejemanje zavestno pošiljajo zakone, ki kršijo zakonodajo, se požvižgajo na Ustavo in teptajo človekove pravice. Zavestno torej kršijo prisego, da bodo spoštovali ustavni red in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na naslednjo družbeno skupino in ji kratili njihove pravice …

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Še konec leta ni, pa že imamo, sem prepričan, finalne besede leta za 2023. Poplava, lopata, škorenj, mulj in ... komar. Tej besedi bi lahko dodali še marsikateri pridevnik, ki bi ga na našem radiu morali sicer cenzurirati, dejstvo pa je, da so ta mala živa bitja v naših mislih, besedah ter vsakdanjih pogovorih, ki včasih vodijo celo pred vremenom.

Jokati o habitatih, ki so bili v zadnji povodnji za vedno izgubljeni, je brez pomena. Zelo pomembno pa bo, če smo se ob tem kot družba streznili in bomo zdaj stvari postavili na pravo mesto, zato da bomo na dolgi rok ščitili najprej ljudi in seveda tudi habitate.

Ob današnjem prazniku, ko se mnogi Slovenci zbirajo v Marijinih svetiščih, se zatekajo po njeno materinsko pomoč in se ji priporočajo, mi misli romajo k različnim vprašanjem.

V komentarju je Jure Sešek pogledal na ujmo, ki je v teh dneh prizadela Slovenijo. Razmišljal je tudi o družbenih omrežjih, objavah, komentarjih in izrazil bolečino ob spoznanju, da nekateri ne zmorejo brez zlobe. 

Včeraj, 31. julija, je minilo 30 let, odkar sem sklenil štiriletno kaplansko službo v celjski mestni župniji sv. Danijela, ki je danes stolnica celjske škofije. To je bilo moje prvo in zadnje kaplansko mesto. Na današnji dan, 1. avgusta 1993, pa sem nastopil službo glavnega in odgovornega urednika Radia Ognjišče, ki je bil takrat šele ideja v glavi ustanovitelja mons. Franca Boleta in na nekaj papirjih, ki so izkazovali dovoljenje za nekaj oddajnih točk.