Marko Pavliha: Bruce Lipton v Barceloni

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, na kaj pomislite ob imenu Barcelona? 

Morda na glavno mesto Katalonije ali na drugo največje v Španiji, ki slovi po še nedokončani stolnici Sagrada Familia? Mogoče na baziliko Santa Maria del Mar, Kolumbov spomenik, ulico La Rambla, akvarij, slavno nogometno ekipo in stadion Camp Nou? Nemara na prelepo pesem pokojnega Freddieja Mercuryja in olimpijske igre? Ali na slikovit samostan Montserrat, ki se nahaja v bližnjem gorovju v skalovju in je najbolj obiskan španski romarski kraj s kipom katalonske zaščitnice črne Marije?

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.

Alenka Puhar: Kako se gre v smrt … z izzivalnim nasmehom

Zadnji dnevi so nas silili k obujanju spominov na vse, ki so se preselili v onstranske kraje. Bližnje in daljne ljudi. Take, ki jih k spominjanju napelje srce in tiste, ki jih nalaga dolžnost. Čez nekaj dni se bomo v Slovenski matici potrudili obuditi spomin na nekaj častivrednih mož, ki jim je usoda dodelila daleč preveč trpljenja in srečanj s smrtjo. Tako imenovani dachauski procesi pri nas ne pomenijo samo represije proti tistimi, ki so jih Nemci zaprli v svoje, nacistično taborišče Dachau, temveč pomeni tiste, ki so od tam prišli, bolni in onemogli, a živi, nato pa se je nadnje spravila politična policija komunistične partije, jih obtožila kolaboracije z gestapom in neusmiljeno kaznovala. Veliko s smrtjo.

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Helena Jaklitsch: Molk ni vedno zlato

Slovenci imamo več pregovorov o molku, praktično vsi pa imajo pozitivno sporočilo. Kdo ne pozna na primer tistega »kdor molči, devetih odgovori«? Ali pa »molk je zlato«?

Komentar je pripravila doktorica zgodovine Helena Jaklitsch.

Kakor Bog

Tokrat prisluhnite razmišljanju Marka Rijavca, ki ga je zapisal v uvodniku v oktobrsko številko revije Ognjišče.

O sodelovanju proti uničujočem pustošenju

Slovenska družba se izgublja v slepi ulici delovanja te koalicije, čeprav oblast ob podpori prevzetih medijev in vplivnežev napihuje lažni mit uspešnosti. Očitno tudi »botri iz ozadja« nimajo formule zoper to škodljivo propadanje države. Ladja se potaplja, ni ga – oziroma ga nočejo - ki bi prijel za krmilo, preveril dalj in stran in tok usmeril v blagor očetnjave, če nam ta še kaj pomeni …

Sveti Frančišek na sinodalnem srečanju

Ne zamerite mi, dragi poslušalci radia Ognjišče, da bom danes svoj komentar obarvala po frančiškansko, saj vsi frančiškanski redovi praznujemo veliki praznik našega svetega očeta Frančiška.

Pomembno je ozavestiti si na praznik svetega Frančiška, da smo del Cerkve, del Kristusovega telesa, in da rane, ki jih naša Cerkev nosi tudi danes, lahko postanejo vir obnove in novega življenja. Da bi bilo potem več veselja in več sreče tako v Cerkvi kot v svetu.

Komentar je pripravila s. Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja. 

Matej Cepin: Kakšna je Cerkev na Slovenskem na pragu novega pastoralnega leta?

Začetek šolskega leta je vedno čas prehoda, čas novega ritma, novih poudarkov in tudi čas načrtovanja. To najbolj občutimo starši šoloobveznih otrok in pedagoški delavci, pozna pa se tudi pri mnogih drugih poklicih.

V Cerkvi na Slovenskem se pastoralno leto običajno začne s pastoralnimi tečaji. Gre za poldnevne dogodke, praviloma organizirane v vseh šestih škofijah, ki se jih udeležujejo predvsem duhovniki, v manjši meri pa tudi drugi pastoralni sodelavci.

V čast mi je bilo, da so odgovorni k izvedbi letošnjih pastoralnih tečajev povabili Socialno akademijo. September je bil zato zame, pa tudi za s. Andrejo Godnič in Benjamina Siterja, ki sem ju povabil k izvedbi, mesec mnogih srečanj in mnogih poti. Na Mirenskem gradu, v Kančevcih, v Ljubljani, Novem mestu in Celju smo se srečali z okoli 300 duhovniki in laiškimi sodelavci iz vseh šestih škofij.

Z vami bi rad podelil nekaj svojih opažanj o tem, v kakšni kondiciji Cerkev na Slovenskem vstopa v novo pastoralno leto.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.