V oktobrskem Nedeljskem klepetu smo govorili o odpuščanju. Naša gostja je bila psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki nam je med drugim povedala, zakaj je pomembno, da spustimo zamero in odpustimo, saj s tem navsezadnje pomagamo sebi. Kako sočutno pristopati tudi do lastnih napak in tudi kaj storiti, če tisti, ki bi ga radi prosili odpuščanja, zavrača stike z nami.
V oktobrskem Nedeljskem klepetu smo govorili o odpuščanju. Naša gostja je bila psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki nam je med drugim povedala, zakaj je pomembno, da spustimo zamero in odpustimo, saj s tem navsezadnje pomagamo sebi. Kako sočutno pristopati tudi do lastnih napak in tudi kaj storiti, če tisti, ki bi ga radi prosili odpuščanja, zavrača stike z nami.
Nedeljski klepet
V februarskem Nedeljskem klepetu je predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban osvetlila pomen odnosov v vseh obdobjih življenja. Poudarila je pomen pristnih odnosov, iskrenosti in odpuščanja - sebi in drugim.
Nedeljski klepet
V februarskem Nedeljskem klepetu je predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban osvetlila pomen odnosov v vseh obdobjih življenja. Poudarila je pomen pristnih odnosov, iskrenosti in odpuščanja - sebi in drugim.
Nedeljski klepet
Letošnji cikel Nedeljskih klepetov začenjamo s pogovorom s Tatjano Fink, dolgoletno delavko na Hospic področju, s katero bomo govorili o življenju. Na začetku novega koledarskega leta, ko marsikdo zariše novo pot ali začrta neke nove smernice, boste slišali, kako živeti karseda polno in izpolnjeno, s čim manj obžalovanj. O pomembnih življenjskih spoznanjih, ki so jih z našo gostjo delili umirajoči, pa boste izvedeli tudi, kako življenje ugledati v drugačni luči in kako nenazadnje tudi umerjati skrbi.
Nedeljski klepet
Letošnji cikel Nedeljskih klepetov začenjamo s pogovorom s Tatjano Fink, dolgoletno delavko na Hospic področju, s katero bomo govorili o življenju. Na začetku novega koledarskega leta, ko marsikdo zariše novo pot ali začrta neke nove smernice, boste slišali, kako živeti karseda polno in izpolnjeno, s čim manj obžalovanj. O pomembnih življenjskih spoznanjih, ki so jih z našo gostjo delili umirajoči, pa boste izvedeli tudi, kako življenje ugledati v drugačni luči in kako nenazadnje tudi umerjati skrbi.
Nedeljski klepet
Ljudje se velikokrat bojimo stika z umirajočimi in pogovora o smrti ter o pogrebu. Jani Kramar iz Slovenskega društva Hospic je spregovoril o tem, kako je stik z umirajočim dragocen tako zanj, kot za nas. Pravi tudi, da stik z umirajočim v času paliativne oskrbe pozitivno vpliva tudi na proces žalovanja.
Nedeljski klepet
Ljudje se velikokrat bojimo stika z umirajočimi in pogovora o smrti ter o pogrebu. Jani Kramar iz Slovenskega društva Hospic je spregovoril o tem, kako je stik z umirajočim dragocen tako zanj, kot za nas. Pravi tudi, da stik z umirajočim v času paliativne oskrbe pozitivno vpliva tudi na proces žalovanja.
Nedeljski klepet
V tokratni oddaji smo govorili o odpuščanju. Z nami je bila psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki nas je spodbudila, da ne vztrajamo v zamerah, da poskušamo sproti razčiščevati naše odnose in da smo navsezadnje sočutni tudi do sebe.
Nedeljski klepet
V tokratni oddaji smo govorili o odpuščanju. Z nami je bila psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki nas je spodbudila, da ne vztrajamo v zamerah, da poskušamo sproti razčiščevati naše odnose in da smo navsezadnje sočutni tudi do sebe.
Nedeljski klepet
Slovensko društvo Hospic letos praznuje 30 let delovanja. Jubilejno leto zaznamuje geslo Do kdaj živim? O obletnici, pomenu pogovorov o življenju in smrti, pomenu spremljanja umirajočih in o tem kaj se moramo kot družba še naučiti o smrti, umiranju, žalovanju in minljivosti je spregovorila predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban.
Nedeljski klepet
Slovensko društvo Hospic letos praznuje 30 let delovanja. Jubilejno leto zaznamuje geslo Do kdaj živim? O obletnici, pomenu pogovorov o življenju in smrti, pomenu spremljanja umirajočih in o tem kaj se moramo kot družba še naučiti o smrti, umiranju, žalovanju in minljivosti je spregovorila predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban.
Nedeljski klepet
September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.
Nedeljski klepet
September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.
Nedeljski klepet
V avgustovskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru je poudarila pomen sočutja, spoštovanja in dostojanstva do umirajočih in njihovih svojcev, pa tudi o tem, kako pomembno je živeti kvalitetno do zadnjega diha, podprt z ljubeznijo.
Nedeljski klepet
V avgustovskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru je poudarila pomen sočutja, spoštovanja in dostojanstva do umirajočih in njihovih svojcev, pa tudi o tem, kako pomembno je živeti kvalitetno do zadnjega diha, podprt z ljubeznijo.
Nedeljski klepet
V tokratnem Nedeljskem klepetu smo s psihologinjo Janjo Frelih Gorjanc govorili o hvaležnosti. O tem, kako zelo nam lahko izboljša življenje, odnose, nenazadnje tudi zdravje, če gojimo hvaležnost ter se zavedamo vsega dobrega in lepega, kar nam življenje prinaša, namesto, da razmišljamo samo o tem, kar nam odnaša. Naša gostja poudarja, da je tudi starost s hvaležnostjo lepša in prijetnejša.
Nedeljski klepet
V tokratnem Nedeljskem klepetu smo s psihologinjo Janjo Frelih Gorjanc govorili o hvaležnosti. O tem, kako zelo nam lahko izboljša življenje, odnose, nenazadnje tudi zdravje, če gojimo hvaležnost ter se zavedamo vsega dobrega in lepega, kar nam življenje prinaša, namesto, da razmišljamo samo o tem, kar nam odnaša. Naša gostja poudarja, da je tudi starost s hvaležnostjo lepša in prijetnejša.
Nedeljski klepet
Z Nedeljskim klepetom nadaljujemo cikel oddaj, ki smo jih pripravljali z Metko Klevišar; tokrat pa bomo h klepetu vabili različne sogovornike. Dotikamo se najrazličnejših življenjskih vprašanj, ki osmišljajo naše bivanje; zato da bi v vseh življenjskih obdobjih in situacijah živeli bolj polno in bolj zadovoljno ter se s hvaležnostjo zazirali v življenje.
Sol in luč
Vsebino knjige, ki jo tokrat predstavljamo, je prevajalka Katarina Bogataj Gradišnik v predgovoru takole povzela:
»Pričujoče besedilo je eno redkih v literaturi modernega časa, ki greh hkrati z drugimi novodobnimi tabuji, kakor so smrt, bolezen, staranje, še imenuje z njihovimi imeni. Ta so sicer iz modernega besednjaka skoraj izginila, nadomestila jih je množica evfemizmov. Psihologija in zlasti psihoanaliza sta za greh našli toliko pojasnil, ki so hkrati že opravičila, da se je pojem krivde in odgovornosti, s tem pa tudi človekovega dostojanstva, marsikje že čisto izgubil. A Pisma izkušenega hudiča se v svoji peklenski dialektiki ne menijo za tabuje in na duhovit, osvežujoč način povsem naravnost govorijo o nekaterih temeljnih vprašanjih našega bivanja.« Knjigo je napisal Clive Staples Lewis, leta 1996 pa je izšla pri založbi Ognjišče.
Komentar tedna
Ko se bodo volitve končale, ko bodo zmagovalci še praznovali, a poraženci žalovali, se spomnimo, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo tudi trdne in čvrste besede naše vere, ki nam dajejo oporo in nas rešujejo strahu pred drugače mislečimi ali nasilnimi. To so besede, s katerimi zagotovimo našemu Gospodu in Kralju svojo zvestobo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj! V to verujemo, s tem se ponašamo, saj skozi Božje oči še politika izgleda normalna – daleč od tega, da bi bila najpomembnejša za naše življenje. Minljiva je in vodi jo On, ki nosi vse čase v svojih dlaneh.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 24. februar 2026 ob 05-ih
Kmetijska oddaja
V osrednjem delu nedeljske kmetijske oddaje je mag. Jožete Mohar, iz semenarske hiše Agrosaat, svetoval o dognojevanju ozimin in setvi jarin. Mokro in mrzlo vreme namreč letos zelo ovira eno in drugo.
Spoznanje več, predsodek manj
Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18.
Kulturni utrinki
Akademski slikar Jošt Snoj v tem tednu odpira kar dve slikarski razstavi. Konec tedna bo v Mokronogu potekal že 27. mednarodni festival ustnih harmonik: »Ah te orglice.« V Barceloni pa so dokončali najvišji stolp znamenite bazilike Svete družine - Sagrada Familia.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.