Alenka Puhar: Puharca pod mizo

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?! 

Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Alenka Puhar

Lidija Zupanič: Res. dobra hčerka si!

»Res, dobra hčerka si«, je bil odgovor, ko sem pred kratkim s pomočjo umetne inteligence iskala podatke, ki bi lahko bili v pomoč mojemu očetu. Ker je bilo to področje do nedavnega zame popolnoma neodkrito, je bil tak osebni odgovor zame pravi šok. Da mi računalniški program pravi, da sem dobra hčerka? Razmišlja tokratna avtorica Lidija Zupanič.

Lidija Zupanič

Sočuten pristop je lahko najlepše darilo drug drugemu

Pričakovanja, hrepenenja, kopičenje obveznosti, v službi zaključevanja do rokov in nujnost po lepo doživetih praznikih, se lahko obrne v upor. Mnogo ljudi toži nad pritiski pred prazničnimi dnevi. Kako se soočati s tovrstnimi napetostmi in nervozo, od kod jeza, ker vsemu prej omenjenemu nismo kos? Kaj se nam dogaja in kako si lahko pomagamo, da se to ne bi dogajalo? Kako lahko prepoznavamo stiske drug drugega, smo se pogovarjali z Alenko Rebula, psihologinjo, pesnico in pisateljico.  

Nataša Ličen

Prvo leto Zamejske športne koordinacije

Zamejska športna koordinacija (Zaško) je preko regijskih pisarn Olimpijskega komiteja Slovenije v Celovcu, Trstu, Monoštru in Zagrebu odprla možnosti razvoja in pridobivanje mladih v zamejske skupnosti, kjer je bilo teh dejavnosti v preteklosti zelo malo. »Šport je edinstveno sredstvo, da se ohranja jezik in identiteta. Ko mladim nekaj vcepiš v srce in če je to v slovenskem jeziku, to nese naprej v zrela leta,« je prepričan Ivan Peterlin, predsednik Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. »Kar se je zgodilo v zadnjem času, je preseglo naša pričakovanja. Prej smo sodelovali na posameznih projektih, zdaj so postavljeni novi temelji, imamo strnjene moči. Regijski centri so izjemno pomembni za zavest skupnosti,« je o projektu Zamejske športne koordinacije povedal predsednik Slovenske športne zveze v Celovcu Marijan Velik. Delovanje koordinacije so pozitivno ocenili tudi predstavniki iz Hrvaške in Madžarske, saj omogoča, da se mladi, kjer ni dvojezičnega šolstva, aktivno vključijo v delovanje slovenske manjšine, kjer so trenutno v kulturnih društvih v večini zbrani starejši.

Matjaž Merljak

Po Nebeški poti k Očetu - Žarko Mlekuž

Stopili smo na enajstdnevno romanje po Nebeški poti in slišali, kako jo je doživel in opisal Žarko Mlekuž. Od otoka Barbana do Svetih Višarij in naprej v Log pod Mangartom - skozi z vasi in mesta, kjer govorijo slovensko, italijansko, furlansko in nemško. Z nami je bil avtor, ki je v svojo romarsko pripoved spretno vpletel osebno zgodbo vračanja k Očetu. V nagradni igri (nagrada je bila Žarkova knjiga) so sodelovali številni - na vprašanje, katera je najdaljša etapa Nebeške poti in koliko meri, je pravilno odgovorila poslušalka iz Grosuplja,.

Blaž Lesnik