Miha Žužek (1923 - 2008)

V oddaji graditelji tokrat o duhovnem pisatelju, vzgojitelju mladih, predavatelju, planincu in duhovniku p Mihu Žužku. Pripadal je generaciji slovenskih jezuitov, ki so skušali v Cerkvi sovražnem povojnem okolju obuditi nekatere oblike pastoralnega dela, zlasti ljudske misijone, duhovne obnove in duhovne vaje.

Janez Pavčič (1923 - 1942)

Pričevalec za vero Janez Pávčič je bil doma iz Bizovika. Končal je deško meščansko šolo in se vpisal na učiteljišče. Bil je član dijaške Katoliške akcije¸ in priložnostni organist v domači cerkvi in drugod, če je bilo potrebno. Ker je imel velik vpliv na mlade in jih spodbujal k dejavnemu verskemu življenju, so mu večkrat grozili s smrtjo. V maju 1942 so ga prijeli partizani in ga po mučenju obsodili na smrt, ker naj bi bil poverjenik Slovenske legije, propagandist in izdajalec. Skupaj s še nekaterimi ujetniki so ga umorili nekje pri Polici. Grob na domačem pokopališču je dobil marca 1943.

Ivan Hribovšek (1923 – 1945)

Pesnik in prevajalec Ivan Hribovšek je bil doma iz Radovljice. Bil je študent klasične filologije na Dunaju. Nekaj mesecev pred koncem vojne se je pridružil domobrancem in poleti 1945 končal v enem izmed brezen. Izdal je dve rokopisni pesniški zbirki in se že v dijaških letih uveljavil s pesmimi v klasičnih oblikah od soneta, glose in gazele, do modernih oblik s svobodnim verzom. Pri sedemnajstih letih je iz izvirnika prevedel Sofoklejevo Antigono. Po vojni je bil zamolčan, danes pa po zaslugi Franceta Pibernika sodi v vrh novejšega slovenskega pesništva

Ivan Merlak (1923 – 2015)

Duhovnik, moralni teolog, urednik Družine in pričevalec svinčenih povojnih let Ivan Merlak je bil doma v Žibršah pri Gornjem Logatcu. Sredi vojne je šel v bogoslovje, bil pri domobrancih in se zaradi strelne rane izognil precej verjetni smrti. Kot kaplan na Vrhniki je doživel procesijo v spremstvu tankov, bil je tajnik škofa Vovka v času njegovega zažiga, krajši čas zaprt, doktoriral je iz moralne teologije, a mu oblast ni dovolila predavati. Zato je postal urednik in upravnik Družine. V tej vlogi je doživel zadnji stalinistični proces pri nas. Bil je tudi postulator škofijskega postopka za beatifikacijo škofa Vovka.

Vital Vodušek (1906 - 1973)

Pesnik, prevajalec, liturgični pisatelj in duhovnik Vital Vodušek bil Ljubljančan. Po posvečenju je bil kaplan v Zagorju ob Savi in bližnjih Lokah. Leta 1936 je šel med izseljence v ZDA in bil do smrti župnik v San Franciscu. Pripadal je mladinskemu gibanju, objavljal pesmi v Križu na gori, Križu, Mladiki, Domu in svetu ter drugod. Leta 1928 je izdal zbirko Pesmi. Med tako imenovanimi križarji je bil duša liturgičnega gibanja. Sodeloval je pri izdaji Malega misala, pripravil več pastoralnih priročnikov in izdal Nedeljske misli. Njegova prevoda Frančiškove sončne pesmi in križevega pota Romána Guardínia uporabljamo še danes. 

Jože Velikonja (1923 - 2015)

Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.

Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).

Jožef Frančišek Buh (1833 - 1923)

„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...

France Bučar (1923 - 2015)

Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …