Jože Plut: Moj predsednik!

Kdo bi bil moj predsednik, je v tem ozračju celo manj pomembno, kot je to, kakšen bi moral biti.

Luka Mavrič: Se bo predsednik vlade opravičil?

Nekateri si nikakor ne želijo odkritega dialoga in soočenja, ampak naredijo vse, da bi utišali drugače misleče, čeprav so jih polna usta strpnosti do drugačnosti

Mojca Masterl Štefanič: Znova skupaj, Lilibet!

Elizabeta II. je v vsakem obdobju svojega življenja izkazovala pogum in zaupanje, ki sta izhajala iz njene vere v Jezusa.

Aleš Primc: Ali bomo mirno gledali?

Za svoje otroke se bomo borili…

Samo Repolusk: Iskanje skupnega temelja

Kristjani smo, enako kot na naših začetkih, poklicani, da smo luč, sol in upanje sveta.

Matej Cepin: Cerkev, ki raste, ali Cerkev, ki umira?

Nekatere padajoče številke si predstavljam kot odmrla drevesa, ki morajo pasti, da naredijo prostor tistemu, kar raste pod njimi.

Rok Blažič: Je Tajvan naslednja Ukrajina?

Če je ruska invazija pretresla energetsko in prehransko oskrbo, pa bi tajvanska kriza lahko imela še veliko širše posledice.

p. Bogdan Rus: Goreča veroizpoved

Kar navadili smo se, da je na naslovnicah časopisov kaj, česar tam ne bi smelo biti: kovid, Ukrajina, požar, voda ... Navadili smo se. In tako je bil prejšnje dni čas za požar.

V zadnjih letih sem živel v Kostanjevici pri Novi Gorici: ko sem se zjutraj zbudil, sem imel veličasten razgled na impresiven gozdni masiv, ki je prekrival kraško planoto. Vrh njega leži Cerje z monumentalnim spomenikom vsem, ki so se tu borili ali padli. Rad sem gledal na ta ogromni gozd. Pomirjal me je. Ker je pred leti na njem gorelo, so me ob sprehodih na Cerje novozasajena drevesa spomnila, da je požar tukaj nekaj strašnega.