Via positiva
K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa.
Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja.
Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo.
»Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«
»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.«
Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre.
»Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.«
»Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.«
»Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«
Via positiva
K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa.
Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja.
Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo.
»Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«
»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.«
Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre.
»Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.«
»Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.«
»Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«
Pogovor o
V času osamosvajanja Slovenije se je pokazalo, da je področje obrambe eno od temeljnih področij vsake države. Vojna na evropskih tleh, nas opozarja, da tega področja ne smemo zanemarjati. Zato smo tokrat spregovorili o domači obrambni industriji. Zakaj je potrebna? Kaj trenutno imamo? S kom sodelujemo? Kje se odpirajo nove možnosti? O tem sta spregovorila direktor Grozda obrambne industrije Slovenije – GOIS Boštjan Skalar in državni sekretar na ministrstvu za obrambo Boštjan Pavlin.
Naš pogled
Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.
Naš gost
Povezali smo nedavni mednarodni dan starejših in letošnjo 60-letnico revije Ognjišče. Že štiri leta članke zanjo piše klinični psiholog mag. Drago Tacol. Članki prvih dveh let so že zbrani v knjigi Dober dan, starost, ki je izšla pri Založbi Ognjišče. V pogovoru smo spoznali avtorjevo otroštvo v Črni na Koroškem, kjer se je kot ministrant seznanil s takrat se ciklostilnim Ognjiščem, prek gimnazijskih let, kjer ga je odličen profesor slovenščine navdušil za lep jezik, v katerem mag. Tacol piše, do študija psihologije v Ljubljani, kjer je spoznal ženo Alenko, s katero imata tri odrasle sinove in več vnukov. Dotaknili smo se njegovih službenih let v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, ki ji je bil zvest kar 35 let in tudi tega, da je zdaj upokojenec in nenazadnje še, kako je bivati v zavetju Doma sveti Jožef v Celju.
Moja zgodba
Pred nami je peta oddaja iz znanstvene konference z naslovom Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili dvema primorskima duhovniškima primeroma. Dr. Matic Batič je predstavil Virgila Ščeka in njegov boj za slovenstvo, dr. Renato Podbersič pa podeželskega župnika Antona Rutarja med vero in narodom.
Komentar tedna
Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.
Pevci zapojte, godci zagodte
Pevke Trstenke iz Podlehnika odlikuje večglasje, razpotegnjeno in rubato vokalno podajanje, kjer pesmi „tečejo“ počasi in zvenijo s polnim in odprtim glasom ter obuditev petja „na tretko“, ljudskega štiriglasja, ki je v Halozah zašlo v pozabo po letu 1960.
Pevke Trstenke so sredi oktobra v domačem kraju pripravile srečanje pevcev in godcev in nanj povabile pevske in godčevske prijatelje iz bližnje okolice. Odlomke s prireditve ste slišali v tokratni oddaji o ljudski glasbi.
Prijatelji Radia Ognjišče
Z Agencijo Oskar smo potovali in romali po Armeniji in Gruziji. V tretjem delu našega radijskega potopisa ste slišali, kako lepa je Gruzija, kako nas je navdušil Visoki Kavkaz in kako bogato zgodovino ima tamkajšnja Cerkev.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Slovencem po svetu in domovini
100 let Ameriških Brezij in 30 let Slovenskega katoliškega centra so praznovali naši rojaki v Lemontu pri Chicagu. Spomnili so se tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je za mnoge pomenila začetek begunske poti. V vseh težkih preizkušnjah so naši rojaki tolažbo, milosti in blagoslov prejemali pri Mariji Pomagaj. Njen dom v ZDA je v Lemontu. Tam že 75 let deluje dom duhovnih vaj, kamor so radi prihajali rojaki iz vseh koncev ZDA in Kanade. Na včerajšnjo misijonsko nedeljo se je na praznovanju zbralo več kot 400 rojakov. Slovesno somaševanje v cerkvi Marije Pomagaj je vodil škof za Slovence po svetu Anton Jamnik, ki je starejšim, mladim in otrokom, prav teh je bilo res veliko, polagal na srce, naj si iskreno prizadevajo, da ohranjajo in na nov način živijo vero, ki jim je bila podarjena preko staršev, duhovnikov in prijateljev. Ob tem je še kako pomembna skrb za jezik, kulturo in hvaležnost za korenine, iz katerih rastejo. Generalna konzulka naše države v Clevelandu Suzana Češarek je frančiškanu p. Metodu Ogorevcu, ki že 24 let skrbi za slovensko skupnost v Lemontu, izročila posebno priznanje USZS frančiškanski skupnosti ob 100-letnici Ameriških Brezij za vse njihovo požrtvovalno in državotvorno delovanje. Priznanje je prejel tudi Slovenski katoliški center.