Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.

Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti …

Usoda vsakega, ki se naredi majhnega in izključenega, je …