Velika zelena torba

V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …

Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Dr. Janez Zdešar - spominska oddaja ob evropskem dnevu žrtev vseh totalitarnih režimov

Ob evropskem dnevu žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo iz našega arhiva predvajali oddajo Naš gost v kateri smo leta 1997 gostili zdaj že pokojnega duhovnika dr. Janeza Zdešarja. Ta je po koncu 2. svetovne vojne preživel taborišče Teharje in od tam uspel pobegniti. Svoja doživetja je popisal v knjigi Spomini na težke dni. Njegova knjiga in pričevanje nas tudi danes opominjata, da je bil poleg fašizma in nacizma za Slovence prav tako zločinski tudi komunizem.

Po Ivanu Cankarju Alojz Rebula največji pripovednik?

Na praznik Marijinega vnebovzetja smo se poklonili spominu na Alojza Rebulo, enaindvajsetega julija 2024 je minilo sto let od njegovega rojstva. V rodnem Šempolaju so mu ta dan pripravili srčno kulturno slovesnost, septembra pa na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti simpozij. O svojih spominih nanj in sodelovanju z verjetno po Ivanu Cankarju najvidnejšim pripovednikom našega časa, je govoril Jože Faganel, Pavle Ravnohrib pa je v oddaji med drugim interpretiral odlomek Namesto uvoda iz knjige Dve mladosti - ena ljubezen. 

Ernest Petrič: Spomini in spoznanja

Ponovili smo oddajo, v kateri je predstavil svojo knjigo ’Spomini in spoznanja’, ki je izšla pri celovški Mohorjevi. V njej je predstavil pomembnejša obdobja svojega življenja, ki so ga oblikovala kot politika, pravnika in diplomata. Dotaknil se je tudi aktualnega dogajanja v mladi državi Sloveniji od odnosov s Hrvaško do razvpite Patrie, ki je po zaslugi Golobove vlade spet aktualna. 

Pričevanje Miklavž Kavčič - 3. del

V prejšnji dveh oddajah Moja zgodba smo spremljali Miklavža Kavčiča rojenega leta 1932 iz Šentjošta nad Horjulom, ki nas je v svojih spominih vodil skozi čas druge svetovne vojne in prvih povojnih let, ko je v Šentjoštu zavladala smrtna tišina. Tokrat lahko poslušate tretji del pričevanja, ki osvetljuje povojni čas, kako je oblast pritiskala na študente in dijake, ki so bili iz tabora nasprotnikov komunizma vzgojeni v krščanski veri, demokratičnem duhu in zato nevarni ideologiji enoumja. 

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

Pričevanje Miklavž Kavčič - 1. del

Tokrat smo poslušali pričevanje Miklavža Kavčiča, ki je bil rojen na Šentjoštu nad Horjulom, večino življenja pa je preživel v Ljubljani. Spregovoril nam je o svojih spominih na otroška leta, začetek vojne, nastanek vaške straže v Šentjoštu in na prvi partizanski napad na Šentjošt. To je bil prvi del njegovih spominov, ki jih bomo predvajali še v nekaj naslednjih oddajah.

Ohcet bo

Pevci in pevke ljudskih pesmi Folklorne skupine Karavanke iz Tržiča so 18. maja v domu krajanov Lom pod Storžičem pripravili tematski koncert z naslovom Ohcet bo. Obe društveni pevski skupini sta zbrane popeljali skozi ženitovanjske šege in navade. Izhodišča so bila pričevanja, ki jih je v svojem delu »Takole je blo včasih u Vom?« zbral lokalni ljudski umetnik Janez Slapar - Temšak. Zbrani spomini na Lom pod Storžičem, ljudi, njihovo delo in življenje v vasi vsebujejo tudi drobce o lomskih ohcetih. Odlomke s prireditve je prinesla današnja oddaja o ljudski glasbi.