Predvajali smo skladbe: Sonce pomladi - Pepel in kri, So ein tag so wunderschön wie heute - Heino, Magic Moments - Perry Como, Ljubljanski zvon - Ljupka Dimitrovska, Mama Huanita - Trio Tividi, It Never Rains In Southern California - Albert Hammond, Poslušam Juke box - Irena Kohont, After you get what you want you don’t want it - Marilyn Monroe, Non so che darei - Alan Sorrenti, Quand On Est Jeune, Faut En Profiter - Sacha Distel, Lothlorien - Enya ...

O Avstrijski državni pogodbi in še ne do konca uresničenem sedmem členu, ki predstavlja vrsto pravic tudi za našo manjšino na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Predvajali smo tudi razmišljanje Sonje Wakounig iz iniciatiev Slovenski konsenz za ustavne pravice SKUP z letošnjega Novoletnega srečanja v Tinjah. Novice iz Italije, Argentine in iz USZS ter vabilo na Večer slovenskih krščanskih izročil (23. maja).

V podporo vladi je bila oblikovana peticija z naslovom Potrebujemo vlado, ki zna in zmore - in taka vlada potrebuje nas! To je po besedah ene izmed prvopodpisnic Metke Zevnik do danes podpisalo že 21.000 ljudi. K podpisu je v pogovoru za Radio Ognjišče povabila tudi evropska poslanka iz vrst Evropske ljudske stranke/Slovenske demokratske stranke Romana Tomc, ki je tudi članica obora za pripravo protikoronskih ukrepov. Tomčeva je spregovorila tudi o sklepih majskega zasedanje Evropskega parlamenta.

Združenje evropskih kmetov in kmetijskih zadrug ugotavlja, da so kmetijstvo in dejavnosti povezane z njim med najbolj prizadetimi segmenti gospodarstva v vseh članicah EU. Stanje je v nedeljski oddaji povzel dr. Janko Rode. Govorili smo tudi o pridelavi kumaric in pa novostih v ponudbi posojil za kmetije v okviru Slovenskega regionalno razvojnega sklada.

Marko Juhant, specialni pedagog, je v odmeuv na razmere zaradi epidemije opisal rezultate ankete, ko so starši in učitelji opisovali razmere učenja na daljavo oziroma doma.

Pogovarjali smo se z Ottom Neubauerjem, ki je več let vodil Mednarodno akademijo za evangelizacijo na Dunaju. Slovenijo je obiskal v začetku marca in predstavil svoje poglede na evangelizacijo.

Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

Predvajali smo skladbe: Hallelujah - Milk & Honey feat Gali Atari, Aleluja - Lidija Kodrič; Glory, Glory, Halleluja - Mireille Mathieu; Hvala ti, mama, hvala - Majda Sepe, I’d like to teach the world to sing - The new seekers, Diese Nacht hat viele Lichter - Conny Froboess, Ljubi me spomladi - Jožica Svete in Peter Ambrož, Roses are red - Bobby Vinton, For me formidable - Aznavour, Mnogo značiš za moj život draga - Crveni koralji, Dolina brez odmeva - Elda Viler, Wishin’ and hopin’ - Dusty Springfield ...

Kako je moral Evropski parlament prilagoditi svoje delo spremenjenim okoliščinam? Kakšne poteze bo morala po koncu pandemije novega koronavirusa potegniti Evropska unija, da bo znova vzpostavila zaupanje državljanov? To sta med drugim vprašanji, ki smo ju naslovili na evropskega poslanca iz vrst Evropske ljudske stranke Franca Bogoviča.

O odzivu Evropske unije pa tudi Slovenije na epidemijo smo se pogovarjali s poslanko v Evropskem parlamentu iz vrst Evropske ljudske stranke Romano Tomc. Pohvalila je hiter odziv in kot članica skupine ekonomista Mateja Lahovnika, ki je pripravljala pri mega protikoronski zakon opozorila, da bodo tiste, ki so bili izključeni v prvem predlogu zajel drugi predlog.

Številne družine so se zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa znašle v položaju, ki ga niso vajene. Že v tistih, kjer so odnosi dobri, zato prihaja do napetosti in prepirov. Kjer vladajo neurejene razmere, je tega še več, lahko tudi v najhujših oblikah. Stisk ni malo, poudarja psihoterapevtka dr. Katarina Kompan Erzar. Izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na ljubljanski teološki fakulteti, ima za vse prav konkretno priporočilo: Nič ni pomembnejšega od tega, da se družina poveže. Na srcepolaga tudi: Nikamor se nam ne mudi.

Še v začetku leta bi vsakemu, ki bi govoril, da bodo čez tri mesece potrebni ukrepi, ki bodo morali na pomoč priskočiti milijonu državljanom Slovenije rekel, da ne živi na realnih tleh. V petek sprejet paket ukrepov pri soočanju z epidemijo koronavirusa pa to prinaša. Vlada Janeza Janše ga je pripravila skupaj z vsemi deležniki. Sedaj je v nastajanju že protikoronski zakon 2. Kaj prinaša prvi in kakšne so želje pri drugem smo se pogovarjali z državnim sekretarjem na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Cvetom Uršičem in ministrom za obrambo Matejem Toninom. Ta je spregovoril tudi o potrebi po aktivaciji 37a člena zakona o obrambi. Ob sklepu oddaje pa smo predvajali izjavo predsednika vlade Janeza Janše o stanju v državi v času epidemije bolezni covid-19 in o postopnem aktiviranju gospodars

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Nadaljevali smo s predstavitvijo evharističnih pesmi iz cerkvene ljudske pesmarice (Rešnje Telo, Sam nas kličeš in Tebe ljubi moja duša), v drugem delu pa smo slišali Dominicusmesse, Wolfganga Amadeusa Mozarta.

Na splet se selijo tudi galerije. Evropska radiodifuzna zveza - EBU je objavila, da je tekmovanje za pesem Evrovizije 2020 odpovedano. Jelka Pirkovič in Damjan Damjanovič imenovana na Ministrstvo za kulturo. V 55. letu starosti je umrl igralec Peter Musevski.

V centru Ljubljane je včeraj potekal Shod proti koaliciji sovraštva. Na njem so predvsem levo usmerjena gibanja opozorila na prelomljene predvolilne obljube zlasti SMC in DeSUS, ki sta ta teden podpisali koalicijsko pogodbo s SDS. Protestniki so se opremljeni s transparenti sprehodili od sedeža SMC do sedeža DeSUS. Urednika portala spletnicasopis.eu Petra Jančiča ni zmotilo zbiranje, saj imajo po ustavi to pavico, ga pa je zmotil mol večine medijev, ki so prikrili vzklike: »Ubi Janšo«.

Ob februarju, ki je mesec varne rabe interneta, smo s točke osveščanja Safe.si v studiu gostili Marka Puschnerja, govorili pa o preudarni rabi spletišča ter mobilnih naprav. Priznajmo si, da je težko omejiti uporabo otroku, če smo sami preveč časa na telefonih, to gotovo ni zgled preudarne rabe.

Tokrat smo z vami obujali spomine na mons. Franca Boleta, predvajali pa smo skladbe: Solinar – Faraoni, My way – Frank Sinatra, Hvala ti živote - Gabi Novak, Spoznanje – Minores, Lastovka – Elda Viler, En aranjuez con mi amor – Nana Mouskouri, Nel blu dipinto di blu – Domenico Modugno, Galeb i ja – Oliver Dragojević, Življenje – Duša Počkaj, Kam odhajam – Jožica Svete; Goodbye my love, goodbye – Demis Roussos, Ko zvonovi zapojo – Andrej Šifrer, Une vie d’amour – Mireille Mathieu & Charles Aznavour, Con te partiro – Rudi Šantl & Tereza Kesovija.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Malokdaj se srečava – Beti Jurkovič, Ave Maria in Čovjek – Josipa Lisac, Človek – Janez Bončina, Burn that candle - Bill Haley, Ljubezen je najlepši dar - Irena Kohont, Greatest Love of All - Whitney Houston, Srček dela tika taka – Ivo Mojzer in Moni Kovačič, Chi non-lavora non-fa lamore - Claudia Mori, Schenk mir deine liebe – Julio Iglesias, Nek živi ljubav - Srebrna krila, Ma Mélodie DAmour - Mireille Mathieu ...

V oddaji je tokrat sodeloval dr. Žiga Turk. Komentirali smo poskuse za oblikovanje nove vladne koalicije, posledice pojava koronovirusa in izstopa Velike Britanije iz EU nismo pa mogli mimo kritike letošnje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku.

64-letni koroški Slovenec Jože Marketz je bil na svečnico, v nedeljo, 2. februarja 2020, posvečen za 66. škofa celovško-krške škofije. Rodil se je župniji Št. Lipš v Podjuni, v duhovnika je bil posvečen leta 1982, dejaven je bil v več službah krške škofije, od leta 2014 je bil direktor škofijske Karitas. Njegovo škofovsko geslo je Deus caritas est - Bog je ljubezen.

Henrik Neubauer je osvetlil nekatera zgodovinska ozadja lepih manir. Uporabili smo izsek iz arhivske oddaje, ki smo jo z njim posneli leta 2008 ob takratnem obisku angleške kraljice Elizabete v Sloveniji.

Odločitev Sodišča EU je taktično previdna odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati, ocenjuje mednarodni pravnik Marko Pavliha. Po njegovem ni druge poti, kot da se Slovenija in Hrvaška vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja arbitražne odločbe.

Odločitev Sodišča EU je taktično previdna odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati, ocenjuje mednarodni pravnik Marko Pavliha. Po njegovem ni druge poti, kot da se Slovenija in Hrvaška vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja arbitražne odločbe.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Tivolski pastirček - Berta Ambrož, Gli occhi miei - Wilma Goich, Tell Laura I love her - Ray Peterson, Zato sem noro te ljubila - Tatjana Gros, Always on my mind - Elwis Presley, Una lacrima sul viso - Bobby Solo, Kot da smo v povesti - Alfi Nipič, Tipitipitipso - Caterina Valente, I’m leaving it (all) up to you - Donny and Marie Osmond, Nocoj (Sometimes) - Braco Koren, Oh lady Mary - David Alexander Winter, Lemon tree - Trini Topez, Mini maxi - Bele vrane, Quando quando quando - Tony Renis, Maid of Oreland - OMD, Solza, ki je ne prodam - Edvin Fliser, Nathalie - Gilbert Becaud, When I need you - Leo Sayer, Tri srca - Jožica Svete in Ivanka Kraševec, Du bist nicht allein - Roy Black, The Boxer - Simon&Garfunkel, Jaham spet v Kolorado - Rafko Irgolič, Nima Splita do Splita - Tereza Kesovija, Ebony&Ivory - Stevie Wonder & Paul McCartney, Bil sem mlajši kakor ti - Lado Leskovar, Du soleil au coeur - Celine Dion, Good night Irene - Ivo Robić

Slovensko komorno glasbeno gledališče bo nocoj v Mestni hiši podelilo nagrado Sama Smerkolja Boženi Glavak. V Narodni galeriji je na ogled razstava srbske moderne umetnosti med letoma 1880 in 1950. V Piranu so ob 250-letnici smrti skladatelja Giuseppeja Tartinija pripravili obsežen program. Nekdanji baletni plesalec, koreograf in režiser Henrik Neubauer je izdal knjigo ob stoletnici baletnega šolanja v Ljubljani.

V oddaji O klasiki drugače predstavljamo pesmi iz ljudske pesmarice, v drugem delu pa smo tokrat slišali znameniti Te Deum skladatelja Antona Brucknerja.

Matej Marc prihaja iz družinskega podjetja, nagrajenega z najinovacijo leta 2018. Govorili smo o testeninah in ostalih izdelkih iz pšeničnih kalčkov, ki jih pridelujejo v podjetju Moleum v Ajdovščini.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Še zadnje Marijine pesmi iz ljudske pesmarice predstavljamo v oddaji O klasiki drugače (Veš, o Marija; Veselimo se, kristjani in Za Bogom najrajši Marijo častim), v drugem delu pa smo poslušali Dettingenski Te Deum, Georga Friedricha Händla.

Arhitekt Tone oziroma Anton Bitenc, ki je bil zadnji Plečnikov asistent, je v duhu pokoncilske prenove bogoslužnih prostorov preuredil prek sto cerkvenih notranjščin in projektiral več novih; v Dražgošah, Idriji, Poljanah nad Škofjo Loko, Kosezah in drugod ... Posveča se je tudi obnovi kulturnih spomenikov: od blejskega gradu in cerkve Marijinega rojstva na blejskem Otoku, za kar je leta 1973 prejel Plečnikovo nagrado, do dvorca Zemono. Ker je bil tih in skromen, o njem ni prav dosti zapisov.Stoletnica rojstva pa je priložnost, da ga bolje spoznamo.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Moje orglice – Janko Ropret, On Ne Vit PAs Sans Se Dire Adieu - Mireille Mathieu, Suze kažu sve - Ivica Šerfezi, Mladost – Berta Ambrož, Ein Junges Herz - Peter Kraus, Moviestar – Harpo, Ne boj se tega časa in Violino tzigano - Marijana Deržaj, Ich war’so gern’ bei dir - Caterina Valente, Mexican Girl – Smokie, Brez ljubezni mi živeti ni – Moni Kovačič, Everybody’s talkin’ - Nilsson …

Civilna iniciativa Dovolj.je po slabem letu delovanja opozarja na neustrezno reševanje vprašanja spolnih zlorab v Cerkvi. Poleg že znanih imen ovadenih duhovnikov so predstavili primer še enega, za katerega se je že oglasilo več žrtev.

Potem ko je spomladi propadel poskus imenovanja Mira Preka in Marka Pavlihe za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu, je zdaj na vrhuncu ponovljeni postopek. Pri predsedniku republike Borutu Pahorju so se začela začenjajo uradna posvetovanja z vodji poslanskih skupin o možnih kandidatih. Za Radio Ognjišče je ekskluzivno o izboru sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije v Luksemburgu spregovoril Marko Pavliha, ki v Bruslju pred t. i. Odborom 255 zaradi anonimke ni prejel podpore.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Srečno novo leto – Oto Pestner, Memories are made of this – Dean Martin, Felicita - Al Bano in Romina Power, Vso srečo - Alfi Nipič, La Paloma adieu – Mireille Mathieu, You are so beaufitul - Joe Cocker, How Deep Is Your Love - Bee Gees. Materin nasmeh – Pepel in kri, Ballade pour Adeline - Richard Clayderman, Ti si mi u krvi – Zdravko Čolić, Wo meine Sonne scheint – Caterina Valente, To je moj dragi dom – Rafko Irgolič, Poor Little Fool - Ricky Nelson, Tom Pillibi – Jackquelline Boyer, Zvon ljubezni – Deliali, Annie’s song – John Denver in Olivia Newton – John, Comme j’ai toujours envie d’aimer – Marc Hamilton, Najlepša hvala – Marija Ahačič Pollak, Come vorrei – Ricchi e poveri, I do I do I do – Abba, Čas beži kakor dim – Elda Viler, I’m sorry – Brenda Lee: Duga je, duga noć – Gabi Novak; Njej, ki sem jo ljubil – Edvin Fliser; Zelena leta – Tatjana Gros …

Ob robu polemike, kako bi bilo prav urediti pravilnike, ki določajo čas, v katerem kmetije lahko gnojijo svoje površine, smo poskušali na perečo tematiko pogledati z druge, neuradniške strani. V oddaji smo gostili Antona Zavodnika, svetovalca specialista s Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana.

V oddaji Via positiva, ki enkrat na mesec nastaja v sodelovanju s podjetjem Optius,smo tokrat gostili Niko Deu. Kako mirno, brez nepotrebne evforije in kreiranja nerealnih ciljev preživeti december, smo se spraševali in mogoče našli tudi kakšno rešitev.

Sedaj je tudi uradno. Generalni pravobranilec je odločil, da Sodišče Evropske unije ni pristojno za obravnavo slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže. Na podlagi tega mnenja sicer še ni mogoče sklepati o sodbi, saj mu sodniki sledijo le v polovici primerov. Kaj to pomeni za arbitražno razsodbo, smo vprašali profesorja mednarodnega pomorskega prava dr. Marka Pavliho. Dejal je, da je žal takšno odločitev sodišča pričakoval, vseeno pa dodal, da upanje umre zadnje.

Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. (Mt 7, 24)

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Kot odgovorni urednik uradno odgovarjam pred državo, neuradno pa poslušalcem, širšim in ožjim sodelavcem, ter našim poslovnim partnerjem. Zato naj zdaj z vso težo slovesnega trenutka izrečem hvala vsem sodelavcem, ki soustvarjate program Radia Ognjišče, vsem, ki omogočate naše delovanje, skratka vsem prijateljem, še posebej tudi vam, ki nam s svojo današnjo prisotnostjo izkazujete čast.Kako je izgledalo 25 preteklih let, ste v nekaj številkah že slišali. Z njimi smo želeli poudariti tisto, kar je skrito, namreč vezi, ki smo jih pletli s poslušalci. In to bo tudi temeljna usmeritev, ko se oziramo v prihodnost. Odnos z drugim bo izziv za vsako družbo jutrišnjega dne in še posebej za vsak medij. Statistika kaže, da se več ukvarjamo z »ekrančki« kot drug z drugim in v zadnjih letih se že kaže sestradanost zaradi pomanjkanja iskrenih in toplih odnosov. Zato bo Radio Ognjišče še naprej spodbujal h konkretnim medosebnim odnosom, solidarnosti.Naše poslanstvo je Oznanjati veselo novico. V nekaj besedah to pomeni biti človek človeku v povezavi s presežnim.Kako voditi krmilo te ladje, ko eni zahtevajo, da moramo biti drugačni in drugi, da moramo prilagajati norme sodobnemu svetu, odgovarjam z besedami iz pisma Diognetu iz tretjega stol. po Kristusu, ki o kristjanih pravi: »Njihov način ni nič nenavaden... Bivajo na zemlji, a imajo svoje državljanstvo v nebesih...« To je tudi naša vizija, ko govorimo o naši skupnosti in to je naš načrt za danes in jutri.Želimo biti sprejeti kot del enakopravne in enakovredne družbe, želimo se veseliti življenja …Nenazadnje si želimo mirno plovbo in dejavno ter odločno besedo državnih institucij, ki nas pri drugi državi, v tem primeru Italiji, ne ščiti, ko govorimo o frekvencah, ter nas v boju s sodnimi mlini pušča same. Epilog te zgodbe je ugašanje naših oddajnikov na Primorskem. Ob tem je še toliko bolj nerazumljivo dejstvo, da gre za umanjkanje branjenja državne meje, saj v 24-tem členu Zakona o elektronskih komunikacijah piše, navajam: »Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo.« Če se moramo radijske postaje na našem ozemlju umikati zaradi tožb italijanskih radijskih postaj, gre torej za pomanjkljivo obrambo slovenskih naravnih dobrin.

Novembra obeležujemo svetovni dan otroka. Razumeti, omogočiti priložnost za rast, prisluhniti, stati ob strani z jasno besedo, so vodila odgovornega spremljanja otrok v odraslost. Erika Plevel, najprej mama in žena, drugače pa inženirka laboratorijske biomedicine, neumorna raziskovalka življenja, vzgoje in odnosov, je govorila o posebni skupini ljudi, dvajsetih odstotkih v celotni svetovni populaciji, ki veljajo za občutljive. Je to ovira ali dodatna sposobnost, kompliment ali opazka?

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Cifra – Mož - Ivo Mojzer; We can work it out – The Beatles, Oh Warum - Gigliola Cinquetti, Zato sem noro te ljubila - Tatjana Gros, If You Dont Know Me by Now - Harold Melvin & the Blue Notes, Al Tata Ti Me Voliš - Miro in Alan Ungar, Tudi za te – Janko Ropret, Fernando – Abba, Vrni se še kdaj v Ljubljano – Marjana Deržaj, Where Do You Go – Cher, Le Coeur Trop Tendre - Nana Mouskouri ...

Afriška prašičja kuga je velika grožnja v EU prostoru. Slovenija ostaja otok brez te bolezni, ki pa se z zaskrbljivo hitrostjo širi po nam bližnjih državah. V letošnjem letu je še posebej zaskrbljujoč velik porast primerov te bolezni pri divjih prašičih na Madžarskem in pa pojav Afriške prašičje kuge v rejah prašičev v Srbiji. Več o tej bolezni, predvsem pa ukrepih, ki se ne tičejo samo rejcev in lovcev, ampak prav vseh nas, smo spregovorili v tokratni Svetovalnici, naša gostja je bila odlična poznavalka tega področja, ga Gabrijela Salobir, vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano pri KGZS.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Srce je cigan – Majda Sepe, Mercie cherie – Udo Jürgens, Among my souvenirs – Connie Francis, Ko zrele trave spe in Oporsti mi – Braco Koren; An angel – Kelly Family, Lété Indien – Joe Dassin, Tipitipiti – Berta Ambrož, Ljubljanski zvon in Malaika – Ljupka Dimitrovska (druga za Ivico Šerfezijem); Senza Luce – Al Bano, We have all the time in the world – Louis Armstrong; Lutkica – Marjana Deržaj, Sviraj mi sviraj in Larina pjesma – Tereza Kesovija; Michaela – Bata Ilić; Moja zgodba – Ivanka Kraševec, Ballade pour Adeline – Richard Clayderman, Catch a falling star – Perry Como; Pridi, dala ti bom cvet – Eva Sršen, Lollipop – The Chordettes, Sugar baby love – The Rubettes, Can’t take my eyes off you – Vic Damone; Na deževen dan – Elda Viler; La derniere valse – Mireille Mathieu

Na dan zaslišanja slovenskega kandidata za člana v novi Evropski komisiji v Bruslju je bila oddaja Pogovor o evropsko obarvana. Velik del smo namenili nalogi, ki že kmalu čaka našo državo - predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije. Naši gostje so bili mag. Igor Senčar, dr. Dimitrij Rupel in dr. Anže Logar.

Včasih pravimo, da delamo po svoji vesti. Pa imamo vest pravilno oblikovano? Kako razumeti, kaj je prav in kaj ne? To so samo nekatera od vprašanj, ki smo jih odprli v Družinski katehezi. Obravnavamo namreč osmo poglavje papeževe apostolske spodbude Radost ljubezni, kjer sveti oče govori, kako pristopati do parov v neurejenih razmerah. Tu gre predvsem za ločene in vnovič poročene, ali pa izven zakonske skupnosti. Kakšna je pri tem vloga duhovnika spovednika?