Alenka Rebula: Življenje ni načrt. Preseneča. Povsod in kar naprej se bo dogajalo, česar si ne želimo. Naučimo se loviti ravnovesje. 

Dobro se je naravnavati na naravo, to dogajanje je organsko in nas vedno zajame. Živa bitja smo, del narave. Pomembno je opazovati globlje, ker videz, tudi pri naravi, včasih vara. Vidimo zunanjo podobo, ne vidimo pa kaj se dogaja v globini. Kako si bomo zagotovili, da nobeno jutro ne bomo slabe volje, da nas ne bo spodneslo, se ne bomo sprli in tega prinesli domov, nas ne bodo presenetili spomini, … kako naj bi vedeli, da iz nas ne bo prišlo nekaj, kar lahko drugega prizadene in iz drugega, kar nas?

»Popolnoma nerealna zahteva, življenje ne gre po nekem načrtu, v katerem bo vse streglo nam in nam prihajalo naproti. To je iluzija, ki jo ustvarja svet trženja. Kupite idealno življenje za vsa področja bivanja. Če verjamem da se lahko izognemo realnosti, zahtevnosti življenja, postanemo ranjeni na vsakem koraku, ker to se ne dogaja, in začnemo iskati krivca. Mi smo naredili vse, kdo je kriv? 

Življenje je zahteven podvig, na vsakem koraku je kakšno presenečenje, povsod in stalno se nam bo dogajalo, da se ne bo zgodilo, kar si želimo in vedno bo treba iskati način, da ulovimo ravnovesje.«

Ljudje pri pomladi vidimo predvsem brstenje, cvetenje, vidimo silo in udarno moč rasti. Zdi se, da je to skladno tudi z našimi življenji, da gremo tudi mi v udarnost, v spremembe, v prodor. Brez obzira bi lahko rekli, kar tako, ker je pač potrebna sprememba, vržemo vse v zrak.

Radi bi vse, vedno. Pa mi?, smo vedno prijazni, sočutni … 

»Čistimo žimnice, povlečemo vse iz omar, da bo čisto … , in mislimo, da gre tako tudi pri človeku. V resnici je pri pomladi tudi drugi vidik, vsak poganjek, ki ga vidimo na veji, je izjemno ranljiv. Vsak cvet je ranljiv, če pride slana pomladi, uniči možnost dozorevanja sadov. Rastlinice, ki premagajo zimo in hlad so po drugi strani zelo občutljive, če jih odtrgamo in damo v vazo, zelo hitro uvenejo. To je drugi vidik pomladi, ranljiv, ki nakazuje, da je na začetku potreben rahel dotik, zato da, tisto kar se pokaže, ohrani svojo vitalnost. Potrebuje varovanje in podporo v zorenju. Pomladno zaletavanje je zato lahko ravno nasprotno od tega, kar se zdi, ni življenje, ki zmaguje, ampak je lahko naša nestrpnost.« 

Življenje ima veliko obrazov in vsi so resnični

»Silovitost pomladi je le navidezna. S seboj vedno nosi nekaj kar je že dolgo v pripravi in dozoreva, ni nekaj kar nas popolno preseneti. Pojdimo počasi v pomlad. Preden se popek na drevesu odpre, je bilo prej že marsikaj narejeno. Življenjska moč je velika in silovita, a postopna. Če se nam zdi, da smo otrpli, zastali, je nekaj zadržano, lahko to počasi in varno spuščamo, in vidimo, da mogoče res zmoremo kaj več. Kdor skoči, takoj iz zime v pomlad, se prehladi. Počasno izpostavljanje soncu in nihanje vremena, učita ravnovesja v življenju. V težave nas običajno spravlja zasidranost v eno stvar in v njej vztrajamo, se je oprimemo in ne zaupamo življenju, da bo zanihalo vstran.«

Prazničnost ni nekaj naročenega

»Ne usmerimo se v umetne cilje, ki od mene nekaj zahtevajo, z njimi tekmujemo z ostalimi. Zmaga življenja se dogaja vsak dan, pomeni da vsak trenutek znam ujeti tisti del dogajanja, ki oživlja mene in druge. Moč miru je velika in moč majhnega je neizmerna. To je tudi krščansko sporočilo.«

»Sposobnost odgovarjanja na udarce, na vse tisto kar povezujemo z idejo smrti, je skupek sposobnosti. Ena je, da nimam zahteve odločanja o vsem, da gre po moje. To je eden od virov trpljenja. Hočem biti vladar življenja, svojega in drugih. Modrost življenja, ki nas preizkuša, daje in jemlje, je, na kar bi se lahko naslonili in zaupali, da se dogajajo stvari, ki imajo smisel in bi ga v sebi tudi poiskali. Tega ne moremo narediti brez skromnosti, ob prepričanju da vse vemo. Napuh, naša objestnost je eden od velikih virov trpljenja.« 

Kdaj ustvarjamo smrt, uničenje? Rušim ali ustvarjam?

»So dogodki; naš odziv nanje pa je lahko tisti, ki kliče v življenje in ga podpira, ali pa je tisti, ki ustvarja uničenje. V naravi težko vidimo uničevanje, vsaka stvar v naravi se spremeni v novo življenje, v človeku pa ne. Pri nas je zraven tudi svobodna volja. Mi se odločimo. Kdor ima občutek, da je veliko smrti v njegovem življenju, lahko pogleda koliko sodeluje v preobrazbi smrti v življenje, koliko pa se je opredelil za tisto, kar je tipično človeško, s čimer ustvarja občutek obupanosti? Pri Veliki noči gre po mojem ravno zato, da se človek odloči, tisto kar se zdi končano in izgubljeno postane nekaj drugega, to lahko naredimo.«