Slovenija je v zadnjih letih dosegla nekaj, kar je v politiki redko. Ne, ni to gospodarski preboj, ni reforma zdravstva in tudi ne vrlina, da bi kdo ob porazu čestital zmagovalcu brez stisnjenih zob. Dosegli smo višjo obliko napredka. Uvedli smo kriterij svetovnonazorske pravovernosti kot primarni pogoj za državne funkcije. Brez pretvarjanja. Brez sramežljivosti. Brez tiste stare tranzicijske elegance, ko so vsaj enkrat na mandat spustili kakšnega drugače mislečega skozi, da je demokracija lahko rekla, da je demokracija.

Avtor pravi, da je slovenska oblast gluha za večino strokovne in civilne javnosti, a hitro odreagira na pobude Nike Kovač, ki jo Čakš opisuje kot izjemno vplivno aktivistko z močnim političnim zaledjem. Ob tem izpostavi tri primere tedna – vrnitev Biserke Marolt Meden k Levici, sporni nastop Joca Pečečnika v imenu podjetnikov ter medijsko napihnjeno afero z “burgerji” in Anžetom Logarjem – kot ponazoritev politične oportunosti, medijske pristranskosti in selektivnega aktivizma. Avtor sklene, da Inštitut 8. marec ni neodvisna civilna organizacija, temveč podaljšek leve politike, katere vpliv naj bi bil nesorazmerno velik.

Maratonci tečejo predzadnji krog, bi lahko karikirali aktualno dogajanje v slovenski politiki. Oblast, ki si neizmerno želi drugega mandata, je upehana, izpraznjena in brezidejna; deluje v nastavitvi “survival mode”, kar pomeni, da vse sile in vire usmerja v lastno preživetje. Ob lastni politični (ne)moči so največje sile medijski zavezniki in nevladni aktivisti, največji viri pa državni proračun in proračuni državnih podjetij.

»Če Strasbourg brani pravico do grobega jezika, je to morda zato, ker ve, da je alternativa še hujša: družba, kjer se govor filtrira skozi komisije občutljivosti, karikatura pa skozi sodne pozive. Mi pa smo žal v fazi, ko bi radi imeli svobodo govora kot spomenik preteklosti, ne kot živo prakso. In to je naš problem. Ne Goebbels kot metafora. Ne uniforma kot karikatura. Problem je, da se pri nas boj za resnico prehitro spremeni v boj za vtis. In vtis je že dolgo jasen: pravila veljajo, dokler ne pridejo do pravih ljudi,« je za portal Zanima.me zapisal Martin Nahtigal.

»Omejevanje števila zdravstvenih storitev koncesionarjem, prepovedi popoldanskega dela in prepovedi dela preko s.p-jev neizogibno vodijo v daljše čakalne vrste. In te so voda na mlin čistim zasebnikom, saj se pacienti zaradi čakanja v bolečinah odločijo za samoplačniško storitev. Povedano drugače – ne bo jih operiral dr. Gregor Kavčič v zasebni ordinaciji s koncesijo zanje brezplačno (preko plačila ZZZS), temveč on ali kdo drug v zasebni samoplačniški kliniki za nekaj sto ali tisoč evrov,« je zapisal urednik Rok Čakš.

Avtor opisuje, kako je tik po podpisu 82,5‑milijonske pogodbe za prenovo prve cevi predora Karavanke medijska hiša Delo, ki ima istega lastnika kot izvajalec del, med svoje kolumniste sprejela Tino Gaber Golob, ženo predsednika vlade, kar avtor razume kot poskus vplivanja na javno mnenje pred volitvami. Ob tem opozori na podražitve projekta, politično občutljiv čas objave ter dejstvo, da je bila njena kolumna edina brezplačno odklenjena, zaradi česar je dolgoletna kolumnistka Ksenija Benedetti odstopila, saj meni, da takšne uredniške odločitve spodkopavajo medijsko avtonomijo. Merše nadalje navaja primere, ki naj bi kazali na naklonjenost časnika vladi, ter izpostavlja finančne tokove med državo, podjetjem Kolektor CGP in medijsko hišo Delo, ki po njegovem mnenju ustvarjajo vtis prepletenosti interesov.

»Jasno je treba povedati: nekdo, ki vodi politiko, ki duhovnikom reže pravice, ki kriči o izločitvi Cerkve iz družbe, ko mora utišati verski glas, nikakor ne more računati, da bo v Cerkvi razumljen kot “svoj”. Lahko pride kot grešnik – kot vsi mi. Kot poklicani k spreobrnjenju – kot vsi mi. Ne more pa pričakovati, da bomo njegovo navzočnost razumeli kot znamenje spoštovanja. Spoštovanje se začne pri zakonih, ne pri polnočnici,« je zapisal Nahtigal.