Je res pogoj za delo na Radiu Ognjišče, da lepo poješ?

»Največje bogastvo so ljudje.« Tako večkrat slišimo, ko gre za vprašanje, kaj je najpomembnejši del neke ustanove in temu se pridružujem tudi sam, ko me ob 30. obletnici Radia Ognjišče sprašujejo, na kaj sem najbolj ponosen. Brez zadržkov in brez lažne preračunljivosti rečem, na sodelavce!

Tako je svoje razmišljanje začel odgovorni urednik Radia Ognjišče Tadej Sadar. Celotni komentar si lahko preberete tudi na spletnih straneh radia.

Tanja Dominko: Pogovor za zaprtimi vrati

Ki navsezadnje to ni bil. Politika, ki je načeloma zavezana pogovarjanju, dogovarjanju, usklajevanju, je bila navsezadnje kaznovana, ker je to počela. Saj veste, na kaj to leti. Na referendum o ...

Manca Hribar: Čudeži dostojnega umiranja kot predokus nebes

Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.

Fructalovemu soku ni nerodno

Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …

Umetni inteligenci sem na koncu napisal “hvala”

O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...

Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

So bile lisice res potrebne?

Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici... Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba.

Prevzemati kmetijo, ko prihodnot ni predvidljiva?

In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«