Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Glasbenik, humanist in prvi redni dunajski škof Jurij Slatkónja je bil po rodu Ljubljančan. Po študiju in duhovniškem posvečenju je predaval na dunajski univerzi. Užival je velik ugled na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tam je bil dvorni svétnik, kaplan in pevovodja cesarskega zbora ter ustanovitelj slovitih Dunajskih dečkov, 1513 pa je postal prvi dunajski škof. 

Tokrat vam v oddaji graditelji predstavljamo dolgoletnega ravnatelja papeškega zavoda Slovenik v Rimu apostolskega pronotarja Maksimilijana Jezêrnika. Bil je ravnatelj Zavoda za širjenje vere, profesor na Urbaniani, pa tudi pobudnik Slovenske teološke akademije ter goreč misijonski delavec. Vrsto let je bil postulator za beatifikacijo škofa Slomška; sodeloval je pri postopku za Baragovo beatifikacijo. 

Prekmurski očak škof Jožef Smej je bil dušni pastir, pa tudi cerkveni zgodovinar, ekumenski delavec, pesnik, pisatelj in prevajalec. Soboški škof Peter Štumpf je o njem dejal: »Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih.«

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Tokrat obujamo spomin na jezuitskega duhovnika, pisatelja, ljudskega misijonarja in voditelja duhovnih vaj p. Franca Cerarja, iz Dobličah pri Črnomlju. Vojna vihra mu je prekrižala načrte, ko je želel k jezitom in ga zansela v partizane. A ohranil je jasen cilj, postal redovnik, bil posvečen in od takrat večino svojih duhovniških let bival v Mariboru v župniji sv. Magdalene.

»Vse življenje sem rad obiskoval slovenske cerkve in cerkvice božje in jih raziskoval, saj so bile blizu mojemu srcu. Obiskoval sem jih kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« To je pogosto poudarjal Marijan Zadnikar, eden najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev raziskovalcev in konservatorjev prve povojne generacije generacije pri nas. Posebno pozornost je posvetil romaniki na naših tleh, predvsem cerkvenemu stavbarstvu od Hrastovelj do Stične.