Uveljavil se je kot slovensko-ameriški slavist, primerjalni jezikoslovec, filolog, etnolog in kulturni zgodovinar. Po študiju v Ljubljani je učil na srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Od leta 1965 je predaval slovansko jezikoslovje in književnost na kolumbijski univerzi v New Yorku. Zaslužen je, da se je slovenistika v ZDA uveljavila kot samostojna znanstvena veda. Ustanovil je Društvo za slovenske študije - Society for Slovene Studies.

(Bohinjec, ki je svoje življenje posvetil Koroškim Slovencem)

Tokrat o uredniku, publicistu, prevajalcu in duhovniku Janezu Polancu, ki je otroštvo preživljal na Gorjušah pri Koprivniku nad Bohinjem. Po gimnaziji je odšel na Koroško in se posvetil delu za rojake v krški škofiji; kot duhovnik je deloval v več dvojezičnih župnijah in pri dušnopastirskem uradu. Bil je prof. verouka na novoustnovljeni slovenski gimnaziji v Celovcu, avtor številnih učbenikov, urednik Nedelje, koledarjev Mohorjeve družbe. Uveljavil se je kot pisec domačijskih črtic in kratke proze. Prevajal je iz nemščine in francoščine.

Tokrat smo osvetlili življenje in delo klasika slovenske pravne znanosti Leonida Pitamica, avtorja knjige Država, ki je bil desetletja po vojni zamolčan, danes pa stroka znova ceni kot strokovnjaka, ki ga v marsičem še ni nihče presegel. Bil je prvi dekan pravne fakultete, sodeloval na pariški mirovni konferenci, bil veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v ZDA, član arbitražnega sodišča v Haagu, plemenit človek, praktičen kristjan in dejaven na področju dobrodelnosti; med drugim je vodil Vincencijevo družbo.

V duhu Katoliške akcije vzgojen pravnik, filozof in publicist Milan Komar je osnovno izobrazbo dobil v Ljubljani, sredi druge svetovne vojne doktoriral v Torinu, se na Goriškem pridružil domobrancem in izdajal prvi slovenski časopis po fašistični dobi. Po vojni šel v Agrentino in se posvetil filozofiji. Postal je eden najbolj pronocljivih katoliških mislecev druge polovice 20. stoletja tako v novi domovini kot v slovenski skupnosti, razen v domovini, kjer je bil do osamosvojitve prepovedan.

V času, ko je komunistična oblast izgnala redovnice iz javnega življenja, se je pri nas rojevala prva skupnost posvečenega življenja. Zamisel se je porodila pred sto leti rojeni Angeli Kerin, poročeni Kotnik. V težkih povojnih letih, ko je bila Cerkev preganjana, je spoznala, da je rešitev v radikalnem življenju po evangeliju, v služenju ubogim. Kot orodje v božjih rokah je ustanovila prvo svetno ustanovo na Slovenskem in ji dala ime Družina Kristusa Odrešenika. Življenje, polno preizkušenj, je darovala Bogu in ljudem v stiski, zato jo nekateri imenujejo slovenska Mati Terezija. Več o njenem življenju in delu v tokratni oddaji graditelji. 

Pred stoletjem in pol v Bistri pri Vrhniki rojeni urbanist in arhitekt Ivan Jager je študiral na Dunaju in tam prijateljeval s Plečnikom. Že med študijem je s Fabianijem sodeloval pri urbanističnih načrtih za Ljubljano. Leta 1901 je bil na Kitajskem, kjer je sodeloval pri obnovi pekinške poslanske četrti. Naslednje leto se je na povabilo brata Franca, duhovnika, preselil v Minneapolis v ZDA, kjer je ostal do smrti. Tam se je hitro uveljavil in postal svetovalec mestne urbanistične komisije in pozneje vodilni urbanist; imenovali so ga tudi »graditelj Minneapolisa«. V secesijskem slogu je opremil več Župančičevih in Cankarjevih del. Danes ga skupaj s Fabianijem in Plečnikom uvrščamo med začetnike slovenske moderne arhitekture.

Zdravnik Ivan Oražen je pred smrtjo vse svoje premoženje zapustil za ustanovitev in vzdrževanje Oražnovega doma, ki je namenjen za bivanje manj premožnih študentov medicine v Ljubljani. Manj znano pa je, da je bil v vodstvu sokolske zveze, da je kot zdravnik sodeloval v balkanski ter prvi svetovni vojni in si prizadeval za slovenstvo. Pomembno vlogo je imel tudi pri ustanavljanju Medicinske fakultete.  

Pesnik, prevajalec in publicist Zdravko Jelinčič, doma s Črnga vrha nad Idrijo, je pustil svoje sledi v domovini, zamestvu in izseljenstvu. Kot otrok je izkusil izgnanstvo. V Benetkah je končal študij modernih jezikov in književnost. Po vojni je učil v goriškem klasičnem liceju, zatem pa v Šempetru. Zaradi težav s komunistično oblastjo se je umaknil v Kanado in nadaljeval s poučevanjem v Torontu. Pisal je pesmi v slovenščini, italijanščini in ruščini. Najbolj odmeven je njegov prevod latinske zgodovine jezuita Martina Bavčerja, ki je izšel pod naslovom Zgodbe Norika in Furlanije.

Ob 100. rojstnem dnevu zgodovinarja Vasilija Melika smo predstavili njegovo življenje in delo. Med drugim je poudarjal, da je v naši zgodovini obdobje 1861- 1914 čas, ko smo Slovenci najbolj napredovali, ko smo premostili ves kulturni zaostanek, ki nas je težil od srednjega veka naprej, ko smo postali pravi, drugim enakovreden narod, ko smo doživeli največji vzpon v vsej naši zgodovini.

Nadškof Alojzij Šuštar je vodil ljubljansko nadškofijo in kot metropolit tudi Cerkvev v Sloveniji v prelomnih časih. Zavzemal se je za dejavno sodelovanje vernikov v pastoralnem in tudi družbenem življenju. Sloveniji je v pomagal na poti k samostojnosti in ji odpiral vrata v evropski prostor. Kot človek spoštljivega dialoga se je zavedal, da prihodnost lahko gradimo le na temelju sprave.