Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu. 

Učiteljica in pisateljica Nada Matičič, v Litiji rojena Ljubljančanka, je po študiju slavistike učila na ljubljanskih srednjih šolah. Čeprav je bil oče Ivan Matičič pisatelj, je hodila povsem svojo literarno pot. Pogosto je opisovala iskanje mladostnikov, spomine ali vprašanja polpreteklega in sodobnega časa. Pri vsem tem je imela izreden čut za pravico in etičnost. To kar nas razdvaja še danes, je opisala z besedami: „Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše.“

Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota. 

Glasbenik, humanist in prvi redni dunajski škof Jurij Slatkónja je bil po rodu Ljubljančan. Po študiju in duhovniškem posvečenju je predaval na dunajski univerzi. Užival je velik ugled na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tam je bil dvorni svétnik, kaplan in pevovodja cesarskega zbora ter ustanovitelj slovitih Dunajskih dečkov, 1513 pa je postal prvi dunajski škof. 

Tokrat vam v oddaji graditelji predstavljamo dolgoletnega ravnatelja papeškega zavoda Slovenik v Rimu apostolskega pronotarja Maksimilijana Jezêrnika. Bil je ravnatelj Zavoda za širjenje vere, profesor na Urbaniani, pa tudi pobudnik Slovenske teološke akademije ter goreč misijonski delavec. Vrsto let je bil postulator za beatifikacijo škofa Slomška; sodeloval je pri postopku za Baragovo beatifikacijo. 

Prekmurski očak škof Jožef Smej je bil dušni pastir, pa tudi cerkveni zgodovinar, ekumenski delavec, pesnik, pisatelj in prevajalec. Soboški škof Peter Štumpf je o njem dejal: »Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih.«

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.