Is podcast
Različne so poti do srca, včasih do našega srca ne more niti Bog, kaj šele človek. Na drugi strani pa je potrebno le malo, včasih samo beseda sogovornika in prijazen nasmeh, in že se odpremo …
Tako je svoje razmišljanje ob Tednu Karitas začel generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Celoten komentar je bil objavljen in si ga lahko preberete v tedniku Družina.
Različne so poti do srca, včasih do našega srca ne more niti Bog, kaj šele človek. Na drugi strani pa je potrebno le malo, včasih samo beseda sogovornika in prijazen nasmeh, in že se odpremo …
Tako je svoje razmišljanje ob Tednu Karitas začel generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Celoten komentar je bil objavljen in si ga lahko preberete v tedniku Družina.
Teden zaporov tudi letos ni teden zapornikov, marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.
Teden zaporov tudi letos ni teden zapornikov, marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.
Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?
Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.
Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?
Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.
V začetku meseca novembra kristjani postanemo romarji. Romamo na pokopališča in grobove s svečami v rokah, s krizantemami v naročjih, s tiho otožnostjo v srcu in nepremagljivim upanjem v svojih molitvah.
V začetku meseca novembra kristjani postanemo romarji. Romamo na pokopališča in grobove s svečami v rokah, s krizantemami v naročjih, s tiho otožnostjo v srcu in nepremagljivim upanjem v svojih molitvah.
Avtorica se osredotoča na naravne pojave, kot sta ogenj in dež, ter na izzive, ki jih prinašata. V svojem komentarju poudarja, da se oba pojava v današnjem času pojavita vse pogosteje, kar izziva strah in negotovost v družbi. Anja opozarja, da se ukvarjamo predvsem s posledicami, medtem ko resnični vzroki ostajajo skriti in neodpravljeni. Ta pristop vodi do kopičenja problemov, ki se sčasoma razvijejo v resne težave.
Dotika se tudi širšega konteksta družbenih izzivov, kjer pogosto iščemo krivce, namesto da bi se osredotočili na izvor problemov. Anja izraža prepričanje, da nove zakonodaje in novice o rešitvah pogosteje delujejo kot zavlačevanje, kot pa resnično ukrepanje. S primeri iz področja izobraževanja opozarja na nujnost, da se z resničnimi vzroki težav spopademo na temelju, kar pa je pogosto zamudno in zahtevno.
Avtorica se osredotoča na naravne pojave, kot sta ogenj in dež, ter na izzive, ki jih prinašata. V svojem komentarju poudarja, da se oba pojava v današnjem času pojavita vse pogosteje, kar izziva strah in negotovost v družbi. Anja opozarja, da se ukvarjamo predvsem s posledicami, medtem ko resnični vzroki ostajajo skriti in neodpravljeni. Ta pristop vodi do kopičenja problemov, ki se sčasoma razvijejo v resne težave.
Dotika se tudi širšega konteksta družbenih izzivov, kjer pogosto iščemo krivce, namesto da bi se osredotočili na izvor problemov. Anja izraža prepričanje, da nove zakonodaje in novice o rešitvah pogosteje delujejo kot zavlačevanje, kot pa resnično ukrepanje. S primeri iz področja izobraževanja opozarja na nujnost, da se z resničnimi vzroki težav spopademo na temelju, kar pa je pogosto zamudno in zahtevno.
Izmaličeno človeštvo potrebuje Jezusa, večno svežino. Prebudimo se, zapustimo lastno udobje in stopimo na pot oznanjevanja.
Izmaličeno človeštvo potrebuje Jezusa, večno svežino. Prebudimo se, zapustimo lastno udobje in stopimo na pot oznanjevanja.
Sedmega oktobra je minilo eno leto od strahotnega terorističnega napada z imenom »Potop Al Aksa«, s katerim je palestinsko islamistično gibanje Hamas zadalo Izraelu eno najhujših ran v njegovi zgodovini. Izraelsko družbo, sicer vajeno življenja v senci terorizma, je pretresel občutek eksistencialne ogroženosti in obkoljenosti s sovražniki, katerih cilj je izbrisati judovsko prisotnost »od reke do morja«.
Tako je svoje razmišljanje začel Rok Blažič. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.
Sedmega oktobra je minilo eno leto od strahotnega terorističnega napada z imenom »Potop Al Aksa«, s katerim je palestinsko islamistično gibanje Hamas zadalo Izraelu eno najhujših ran v njegovi zgodovini. Izraelsko družbo, sicer vajeno življenja v senci terorizma, je pretresel občutek eksistencialne ogroženosti in obkoljenosti s sovražniki, katerih cilj je izbrisati judovsko prisotnost »od reke do morja«.
Tako je svoje razmišljanje začel Rok Blažič. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.
Če smo v svetem letu 2000 v novo tisočletje zakorakali z velikimi in odločnimi koraki, misleč, da gremo svetlejši prihodnosti naproti, čez pičlih petindvajset let stopicamo na mestu, ozirajoč se v temne oblake, ki so prekrili naš čas. V sveto leto 2025 bomo vstopili s strahom pred novo, tretjo svetovno vojno, ki se po koščkih, kot pravi papež Frančišek, že odvija.
Če smo v svetem letu 2000 v novo tisočletje zakorakali z velikimi in odločnimi koraki, misleč, da gremo svetlejši prihodnosti naproti, čez pičlih petindvajset let stopicamo na mestu, ozirajoč se v temne oblake, ki so prekrili naš čas. V sveto leto 2025 bomo vstopili s strahom pred novo, tretjo svetovno vojno, ki se po koščkih, kot pravi papež Frančišek, že odvija.
V oddaji Moja zgodba smo objavili tri prispevke z znanstvenega posveta ob sto letnici rojstva Alojza Rebule, ki so ga konec oktobra pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Slišali smo podpredsednika SAZU Marka Snoja, misleca in publicista Vinka Ošlaka ter literarnega zgodovinarja Janka Kosa.
Odpuščanje je del našega vsakdana, pa naj bo to med zakonci med sodelavci ali kjerkoli, ko prizadenemo drug drugega. Če hočemo resnično odpustiti, mora biti krivda storilca v vsej svoji razsežnosti in posledicah razkrita, prepoznavna in poimenovana, sicer lahko ostane odpuščanje površno ali le delno, saj vanj ni vključeno vse, kar je človeka ranilo in mu pustilo posledice. V tokratni oddaji je bila tema odpuščanje, kot je tudi naslov knjižice, ki je izšla pri Založbi Ognjišče in jo je napisal Wunibald Müller.
Govorili smo o vlogi različnih medijev v današnjem svetu. Dotaknili smo se tudi rezultatov volitev v ZDA in vojn po svetu. Z vprašanji so sodelovali tudi poslušalci.
Naš gost je bil frančiškan in župnik na Viču v Ljubljani p. Pepi Lebreht, ki je 14 let preživel v misijonih v Afriki – v Beninu in Togu. V razumevanju nekaterih gre pri misijonskem poslanstvu katoliške Cerkve zgolj za vprašanje vpliva, moči in denarja. Slišali smo, kako na to gleda naš gost in ga vprašali, ali so misijonarji v klasičnem smislu sploh še potrebni v današnjem globaliziranem svetu, kjer so informacije dostopne na vsakem koraku. Po drugi strani nismo mogli mimo aktualnega misijonskega izziva na Stari celini, ki izgublja svojo krščansko identiteto.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, na kaj pomislite ob imenu Barcelona?
Morda na glavno mesto Katalonije ali na drugo največje v Španiji, ki slovi po še nedokončani stolnici Sagrada Familia? Mogoče na baziliko Santa Maria del Mar, Kolumbov spomenik, ulico La Rambla, akvarij, slavno nogometno ekipo in stadion Camp Nou? Nemara na prelepo pesem pokojnega Freddieja Mercuryja in olimpijske igre? Ali na slikovit samostan Montserrat, ki se nahaja v bližnjem gorovju v skalovju in je najbolj obiskan španski romarski kraj s kipom katalonske zaščitnice črne Marije?
Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Poslušalka jih rada pripravlja in jo je zanimalo, če lahko doda v testo malo limonine lupine, morda kakšen vanilijev sladkor ali pa kaj podobnega, da bi bilo malo priokusa. Sestra Nikolina ji je svetovala, da lahko, sploh če bodo postreženi kot sladka jed (lahko jih naredimo tudi slane in so zraven mesnine ali solate). Dodala je še, da višek cmokov zamrznemo, preden jih damo kuhat. Naložimo jih na pladenj, ki je prekrit s folijo. Ko zamrznejo, jih naložimo v vrečko ali škatlo in shranimo v skrinji. Ko jih bomo potrebovali, jih damo kuhat v vrelo vodo, kuhamo jih kakšno minuto več kot sveže narejene.