Naša družba se že dolgo premika v nevarno smer – tja, kjer je človek merjen po uporabnosti. Družba brez ranljivih je družba, kjer odnosi postopoma izginevajo. Miselnost, ki življenje meri po koristnosti, je nevarnejša od glasnega konflikta.

Morda je eden najlepših odmevov Slovenskega knjižnega sejma ta, da nas vsakič znova povabi, naj ob dobri knjigi premislimo o svojem mestu v svetu, naj postanemo bolj pozorni do soljudi in bolj odprti za navdihe in spodbude Duha.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Sodelavci Karitas ne obupamo, ker tudi Bog ne obupa. V mnogih primerih lahko pomagata preprosta beseda in bližina, v drugih strokovna podpora, v najtežjih primerih pa lahko pomaga samo Bog. Sodelavci Karitas to ne samo verjamemo, ampak mnogokrat tudi občutimo. Res smo hvaležni za našo vero.

Smrt pride sama po sebi. Ni treba strupa ali drugih nehumanih pripomočkov. Boljši so sveti zakramenti in blagoslov Marije Pomočnice. Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.

Pri novinarskem delu sem v dobrih treh desetletjih videl in slišal marsikaj, tako da me stvari skorajda več ne presenečajo, a moram iskreno priznati, da sem se pri neki razpravi pred skoraj šestimi leti vendarle znašel v položaju, ko so mi od začudenega presenečanja oči skoraj padle iz jamic. Bilo je decembra 2019 v Zavodu sv. Stanislava, kjer so dijaki tamkajšnje klasične gimnazije priredili pogovor o že takrat zelo vroči tematiki – evtanaziji …

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.