Četrta vlada Janeza Janše je začela z delom. Kot je napovedal premier, si želi predvsem dolgočasnega mandata. S tem je ciljal na prepotreben mir pri delu, da bi bilo uresničevanje obljub iz koalicijske pogodbe lažje, brez nepotrebnega medijskega stampeda od prvega dne in brez histerije nevladnikov, ki bi javnost od prvega dne prepričevali, da je v državi nekaj narobe samo zato, ker je prišlo do menjave oblasti. Vsaj mediji so se ob prisegi 16. slovenske vlade nekoliko umirili, zavedajoč se, da je ministrska ekipa postavljena, stranke usklajene, koalicija trdna in vlada stabilna.

V tokratnem komentarju Erika Ašič spomni na spominsko slovesnost, ki bo v soboto, 6. junija pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu: »Videti je, kot da prejšnja oblast ne pozna prav nobene razumne meje. Nikakor se ni pripravljena umakniti s svojih položajev in spustiti vajeti iz rok, kot jih nikoli zares ni. Lahko bi rekli, da gre na žive in mrtve. Dobesedno. Ker če ne bodo na oblasti oni, bo pa kdo drug. In če je drug, je za njih problem … Toda: zakaj že? Zakaj je tako težko izpustiti iz rok nekaj, za kar si bil sicer nekaj časa odgovoren (pustimo sedaj ob strani, da zelo neuspešno), ampak ni tvoje? No, naj ne bi bilo. A tega Robert Golob in njegov cvetober levih aktivistov ne razumejo. Prepričani so, da jim oblast pripada. In s tem vse materialno, kar sicer ustvarjajo in ustvarjamo drugi, oni pa v imenu oblasti pobirajo – prevečkrat zgolj za svoje žepe.

Novinar Domovine Peter Avsenik v komentarju razmišlja o izvolitvi Janeza Janše za predsednika vlade, pri čemer poudarja šibkost in razklanost leve opozicije. Novo koalicijo predstavi kot začetek politične in družbene prenove države. 

Ali v Sloveniji res velja svoboda govora za vse enako? Urednica Domovine Erika Ašič v komentarju razmišlja o političnih pritiskih, dvojnih merilih in dediščini nekdanjega sistema. Ob tem opozarja na nevarnost linča drugače mislečih ter se sprašuje, ali je »nov dan« v Sloveniji res prinesel več svobode.

Poslanci Resni.ce so neposredna tarča ponudb z bajnimi zneski iz Svobode, piše Luka Svetina iz portala Domovina.je. Za to je zadolžena kar poslanka Janja Sluga. Kolikor slišimo, je že prijavljena policiji. O tem se bo treba pogovoriti. Tudi Zoran Stevanović sam, ki poskuša biti prijazen do druge strani, se vsak dan uči, da je premehak. Da bo treba trdno stati za svojimi stališči, kar so se v SDS in nazadnje v NSi že naučili. Gre za spopad vrednot. Popuščati se ne bo smelo niti za milimeter. Do končne zmage.

»Marsikdaj pa se v skupnosti ali zunaj nje najdejo ljudje, katerih interes ni več povezanost, napredek, razvoj, ampak od zunaj ali pa od znotraj rušijo skupnost, njen osnovni namen, kakovost dela in odnosov v njej. Morda s pritiskom in vplivom na vodilne ali z vnašanjem razdora med zaposlene, morda z rušenjem avtoritete nekomu od staršev ali – v primeru podjetja – pristojnim za določene naloge. Morda to počnejo zaradi klasične slovenske zavisti, egoizma, nezrelosti, škodoželjnosti, morda zaradi lastne neuspešnosti, morda zaradi ideološke usmerjenosti … V vsakem primeru take ideje in taki ljudje vnašajo v skupnost nemir, intrige in laži, so zahrbtni in spletkarski, razdiralni,« je v komentarju zapisala urednica Domovine Erika Ašič.

Komentar Domovine razkriva, kako izraz »prevara« v slovenski politiki postaja orodje za preusmerjanje odgovornosti in politični boj. Avtor Peter Avsenik opozarja na dvojna merila leve politike ter izpostavlja vlogo Robert Golob in Nataša Pirc Musar pri aktualnih zapletih. Osrednje sporočilo je, da očitki o prevari pogosto bolj razkrivajo njihove avtorje kot dejanske politične razmere. 

»V 70. letih je bila na Slovenskem burna razprava, ali naj šola vzgaja človeka po meri družbe ali kot celostno osebnost, v vsem njegovem dostojanstvu. Zmagalo je prvo – torej človek naj bo po meri družbe. Pomeni, da je človek v korist obstoječega družbenega sistema, torej vodljiv, poslušen, upogljiv. Temu ustrezna je bila šolska zakonodaja. Pozneje se je sicer besedišče zaradi pritiskov spremenilo, v belo knjigo so našle pot tudi besede, kot so vzgoja, celostna osebnost, dostojanstvo, spoštovanje, dialog, celo duhovna razsežnost, a vsebina je ostala v glavnem enaka. Vzgojno-izobraževalni sistem je bil namreč ves čas pod kontrolo politike enoumja, v rokah ljudi v različnih odtenkih rdeče. Rezultati, omenjeni zgoraj, so sad tega,« je zapiskala urednica Domovine Erika Ašič.