Dr. Andrej Fink: Ali hočemo varnost?

Komentar na portalu Domovina.je je tokrat prispeval dr. Andrej Fink. Sprašuje se ali si želimo varnost. Med drugim je zapisal: »Nevarnosti so pred vrati in so otipljiva stvarnost. Vse evropske države jih vidijo. Samo pri nas v Sloveniji smo tako nespametni, da nočemo razumeti odvračalnega pomena razumnega oboroževanja in se odpovedujemo legitimni obrambi pod lažno pretvezo, da dajemo prednost znanosti, kulturi, zdravju, šolstvu, takemu in drugačnemu blagostanju.«

Andrej Tomelj: Izbrisani

Avtor razkriva zgodovino izbrisov, ki so se dogajali v različnih obdobjih in pod različnimi oblastniki. Zakaj smo iz kolektivnega spomina izbrisali pomembne dogodke in osebnosti? Kaj nam to pove o naši zgodovini in identiteti?

Slišali boste, kako so nam vladali Habsburžani in zakaj danes o tem ne najdemo skoraj nobenih obeležij. Odkrijte tudi zgodbe o izbrisanih vladarjih in preteklih obdobjih, ki so za vedno izginila iz naših spominov.

Prisluhnite razmišljanju Andreja Tomelja o tem, kdo je bil izbrisan, kdo namenoma pozabljen in zakaj. Ne zamudite te priložnosti, da bolje razumete našo preteklost in se poglobite v skrivnosti, ki so bile dolgo skrite pred našimi očmi.

Erika Ašič: Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema

Brali smo komentar z naslovom Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema. V njem je avtorica razmišljala o razmerah v šolstvu. Meni, da sistem otroke ukaluplja in ne spodbuja razvoja njihovih talentov in sposobnosti. Le najboljše iz otrok znajo izvleči le nekateri učitelji, ki so prava redkost pa bi jih moralo biti čim več.

Peter Avsenik: Boleč opomnik in poziv k izpolnitvi civilizacijske dolžnosti

V komentarju avtor obeležuje obletnico odkritja vojnega grobišča v Hudi jami, kjer so našli več kot 1.410 žrtev izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni. Raziskave pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana so dokumentirale obseg zločinov. Slovenija je leta 2017 grobišče razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, Avsenik pa poudarja pomembnost zgodovinskega spomina in dostojnega pokopa žrtev.

Nenad Glücks: Konec 80 let starega zavezništva?

Ob tretji obletnici invazije Rusije na Ukrajino se zdi, da je Evropa pred največjim izzivom po koncu druge svetovne vojne. Če se ob obračanju ZDA stran od Evropske unije ta ne bo bolj tesno povezala, se oborožila, gospodarsko okrepila, postala konkurenčnejša in energetsko bistveno bolj razumna, utegnemo biti priče njenemu razpadu. 

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Komentar Andraža Šesta: Ljubezen do domovine kot prepovedana tema

Nevrotičen izpad dela slovenske javnosti, oblasti in novinarske srenje ob velikih plakatih z verzom Gregorčiča je pokazal nevralgično točko današnjega zahodnega sveta. Ljubiti domovino je prepovedano. Domovino lahko ljubijo drugod, recimo na Kitajskem, v Rusiji in Iranu. Toda na Zahodu se vsakršno izražanje ljubezni do domovine šteje za rasistični izpad, morda kar za zametke nacizma. Takšen odnos, pomešan z nihilizmom v odnosu do lastne zgodovine, je recept za samomor naroda, komentar začenja Andraž Šest. Prisluhnite.

Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.