Umetna inteligenca in absolutna prihodnost

Komentar razmišlja o vplivu umetne inteligence (UI) na sodobni svet in njeni vlogi v prihodnosti, ki jo primerja z zgodovinskimi tehnološkimi preboji, kot so mikroprocesor, internet in mobilni telefon. UI prinaša številne izzive in ob svetovnem dnevu spretnosti mladih avtor poudarja pomen opremljanja mladih za prihodnost. Obenem se dotakne duhovne razsežnosti, kjer se sprašuje, ali mlade v dobi UI še zanimajo vprašanja o Bogu in »absolutni prihodnosti« – izrazu, ki ga uporabi Alojz Rebula v romanu Divji golob. Ta absolutna prihodnost (nebesa) po Rebuli kristjanu spremeni pogled na vse.

Marjana Debevec: Postajamo ljudje

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Dva Da Bogu, ki sem ju slišal od blizu

Mašniško posvečenje je vsako leto praznik za Cerkev v Sloveniji. Zadnja leta sploh, ko statistika ni spodbudna in nas je žal okoli oltarja več fotografov kot novomašnikov. Ta kontrast mi je pri urejanju fotografij ostal v mislih kot močna podoba našega časa: veliko oči nas opazuje, malo pa je tistih, ki se odločijo stopiti na pot. V času, ko se zdi, da je glas Cerkve vse tišji in da je vsak duhovni poklic skoraj izjema, sem se vprašal, zakaj kljub vsemu ta odločitev navsezadnje še vedno kliče ...

Poletne počitnice: Ko je leto za letom vse drugače in hkrati vse enako

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Damijana Medved: Kdaj se dobimo v novem NUK-u?

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.

Hvala za prijateljstva in nove vezi!

Lepo je videti, kako se že po nekaj dneh posamezniki, ki so na začetku morda sedeli nekoliko v ozadju, smejejo v družbi novih prijateljev. Kako se začnejo porajati načrti za naslednja srečanja, kako se shranjujejo številke v telefone in kako ob slovesu priteče tudi kakšna solza. Ne zaradi žalosti, ampak zaradi hvaležnosti ...

Mreža sočutja in pripadnosti

Skrbi me to, da bi v našem času razbohotenega individualizma in samozadostnosti, ki nam dajeta lažen občutek varnosti, pozabili drug na drugega. Da se ne bi pustili zavesti iluziji, da lahko sami poskrbimo zase, da ne potrebujemo nikogar, saj nam bo vsemogočni splet z umetno inteligenco dal vse …

Drugorazrednost predsednice države ob največjem genocidu v zgodovini slovenskega naroda

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.

Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.

Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.

Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.

S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.

Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da  bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.

Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.

Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.

Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.

Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? 

Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!