Kakor se od kuharja pričakuje dobra jed, se od duhovnika pričakuje dobro pričevanje za Gospoda.

Kaj je mlade pritegnilo, da so prišli prisluhnit predavanju, kjer so slišali besede, kot so: dvignite se nad cinizem, prevzemite odgovornost, poročite se? 
 

Naredimo, kar je v naši moči, da bomo sadove sinode znali in zmogli prenesti v življenje slovenske Cerkve. 
 

Tako ostre in enostranske besede predsednice Državnega zbora so v neki odprti, demokratični družbi zaskrbljujoče

Ker je plačevanje prispevka za RTVS vrsta davka, to dokazuje njeno nacionalno, ne pa javno naravo, zato mora biti njen program v skladu s potrebami in mnenjem večine …

Avtorica razmišlja o splavu in kaj lahko naredimo, da se bo na tem področju kaj spremenilo.

Kako torej zdaj vstati s kavča, se odlepiti od ekranov in iti ven?

Malo je medijev na svetu, ki bi tako uspešno združevali kulturno in izobraževalno poslanstvo s službo katoliški skupnosti pod vodstvom škofov.
 

Med ljudstvom in Golobom se je na belo nedeljo zgodil »čarni moment«, ki ga verjetno že čez nekaj mesecev ne bo več

Vzklik »Zakaj si me zapustil?« najde odgovor v majhnih in velikih dejanjih ljubezni, ki ustvarjajo temelje prihodnje družbe, gradijo mir.

Cerkev se mora izrekati tudi o aktualnih dogodkih v družbi, kar volitve so, in vse presojati v luči evangelija in družbenega nauka Cerkve.

Si lahko predstavljamo Mater, ki je hkrati ob bombardiranih otrocih v Ukrajini in ob Putinu?

Komentar sodelavke Karitas v Ukrajini Mile Milavec: Ljubezen do sovražnikov je edini način, kako lahko sama zaživim v miru.

Ob 40 let trajajočem pomanjkanju rojstev otrok v Sloveniji in alarmantnih poročilih o vojni v ukrajini je Ustavno sodišče RS 10. marca odločalo o tem, ali otrok potrebuje mamo in očeta.

Komentira Aleš Primc.

O vojni v Ukrajini, tudi Slovenci velikodušno odpiramo svoja srca in vrata beguncem iz Ukrajine, Anton Stres o pogojih za uporabo vojaške sile, Nataša Sorko o pomoči družinam, ki se soočajo s stiskami zasvojenosti in alkoholom.

O praznovanju pusta, njegovi simboliki in pozitivnih, pa tudi negativnih posledicah, o postnem času, ki sledi, ter o različnih “maskah”, ki jih ljudje nosimo v vsakdanjem življenju komentira Peter Tomažič.

Če si  verni laiki in duhovniki ne bi upali svobodno spregovoriti o prihodnosti Cerkve, bi to zagotovo pomenilo, da so vrata na široko odprta klerikalizmu, česar pa seveda nočemo. Vsi smo povabljeni, da spregovorimo v poštenosti, svobodi in odprtosti Duhu ter skupaj načrtujemo prihodnost življenja naše Cerkve.

Čeprav majhna na zemljevidu pa se vsaj v športu Slovenija lahko enakovredno kosa s svetovnimi velesilami. Vsaka osvojena medalja pomeni priznanje državi, katere športniki so jo dosegli. Lahko to primerjamo tudi s politiko?

Mladi so tako kot v vseh preteklih generacijah tudi danes čudoviti in vedno vredni naše ljubezni ter zaupanja.

Na poti za Gospodom potrebujemo drug drugega.

Iskanje resnice se začne pri poslušanju drugega.

Vsako leto se slovenski katoliški časnikarji
zberemo na god sv. Frančiška Saleškega, 24.
januarja, ki je zavetnik katoliških časnikar-
jev, na sprejemu pri ljubljanskem nadškofu
v Ljubljani, da razmislimo o svojem delu, tudi zato, da
skupaj razbiramo potrebe današnjega časa, ki od vseh
nas zahtevajo resnost, poštenost in iskrenost pri delu,
predvsem pa zvestobo Resnici in Besedi.

Če skupaj molimo, potem drug o drugem drugače govorimo.

V (krščanskem) verskem tisku je prostor za resnico in za kritično (družbeno, filozofsko) misel /.../ in je prostor za veselo in resnično (in ne fake) novico.

Brez dvoma lahko trdimo, da minulo polletno predsedovanje sodi med vrhunce naše mlade države.

Slogan polletnega predsedovanja (»Skupaj. Odporna. Evro-
pa«) je dobro napovedal glavne cilje krepitve odpornosti
ter željo po normalizaciji razmer po pandemiji, ki je zadala
močan udarec zdravstvenim sistemom, ekonomiji. Kljub
temu da je Slovenija polletno predsedovanje prevzela v negoto-
vih razmerah, smo uspeli vsa glavna zasedanja izvesti v fizični
obliki. Tukaj so bile še negotove razmere v Afganistanu, v Belo-
rusiji, krepitev ruskih sil na meji z Ukrajino, migrantska kriza idr.
Ob vsem naštetem pa smo bili priča še poskusom izvažanja
notranjepolitičnih bojev v Evropo oz. bolje rečeno sramotenja
Slovenije, ki pa niso mogli izzveneti zelo prepričljivo. Ob koncu
zato mirno rečemo, da dosežki tokratnega predsedovanja govori-
jo sami zase in so bile zaključne pohvale Charlesa Michela, Ursule
von der Leyen, Emmanuela Macrona več kot zaslužene.
 

Ne spreglejmo tega, da je tudi v osebah, ki so v službi takšne ali drugačne ideologije, navzoč Tisti, ki ga v teh dneh pričakujemo.

Naj mi potemtakem prijatelji iz Sarajeva poslej čestitajo »vesel praznik« namesto »srečen božič«?

Poiskati si pomoč v trenutkih krhkosti in stiske je velikokrat že prvi korak in prvo znamenje poguma.

»Najlepše v človeku zapoje takrat, ko je na preizkušnji.« 

Naj najprej poudarim, da v znanost ne verja-
mem,  verjamem  pa  v  Boga.  Vera  v  Boga,  ki  

je ljubezen in nam je dal svet takoj po stvar-
jenju v umno uporabo, in človekova sposob-
nost odkrivanja stvari, torej vera in znanost, sta na neki

način avtonomni, si sami na sebi ne nasprotujeta. Vero

in znanost lahko človek v svoji svobodi zlorablja, ko eno

ali drugo »uporablja« kot ideologiji in morda doda še

kakšen političen »naboj«. Vse je svet že izkusil in žal

še izkuša.

Tudi z ljudmi kaj lahko ravnamo kot na Facebooku. Če nas kdo moti ali ni ravno po naši meri, ga tudi v resničnosti preprosto blokiramo, kot da je samo ikonca in ne oseba

Priča smo veliki manifestaciji nestrpnosti in čistih oblik totalitarizma levičarjev.

Ni vam treba vsak dan narediti enega dobrega dela, dovolj je, da vsak dan prepoznate eno dobro delo.

Vsa zgodovina odrešenja od prvih staršev naprej deli ljudi na tiste, ki so Bogu zaupali, in druge, ki mu niso.

Prisluhniti, slišati in videti, se pogovarjati in izpostaviti dialog, nato pa skupaj v Svetem Duhu graditi Kristusovo Cerkev.

Nič se ne more spremeniti v tem svetu, če se ne začne spodaj, tam, kjer živimo, delamo in ljubimo.

Življenje vsakega izmed nas ni samoumevno.

Sobotni Pohod za življenje je bil zame res eno 
veliko veselje. Ko ti srce gori za neko stvar in 
ko vidiš, da se toliko ljudem to zdi prav tako 
pomembno, te to res osreči. Kljub maskam, ki 
smo jih nosili, mi ostaja v spominu veselje v očeh ljudi. 
Tega smo si želeli in to sem doživela, da je bilo to res 
eno praznovanje življenja. Toliko družin, mladine, du­
hovnikov, redovnic, nadškof. Res sem hvaležna vsem, 
ki so prišli. Vsak je bil pomemben.

V komentarju Tadej Strehovec vabi na Pohod za življenje; Včasih je dovolj, da vstanemo iz udobnega naslonjača in se udeležimo plemenitega dogodka.

Po vsem, kar smo doživljali zadnja leta, je jasno, da zadnje besede v življenju nima sovraštvo, ampak odpuščanje in ljubezen.

Romar je dosegel svoj cilj, a prepričani smo, da se bo njegova izjemna pot nadaljevala.

 Biti pogumen ne pomeni, da te ni strah, ampak da se znaš soočiti s trenutnimi strahovi zaradi stanja, ki ga še vedno definira virus.

Proti boleznim, ki jih povzročajo patogeni (mikroorganizmi) se borimo s cepljenjem, zdravili in preventivnimi ukrepi, kot je uporaba mask, razkuževanje rok in priporočena fizična razdalja. Med pomembne virusne bolezni spada tudi covid 19, ki je izbruhnil decembra 2019 na Kitajskem in se je v Slovenijo razširil 4. marca 2020. Vlada RS je začela takoj sprejemati ukrepe za zajezitev epidemije, NIJZ pa je ljudi začel vabiti k cepljenju. Kljub temu da je epidemija nevarna, da je umrljivost visoka ...

Celoten kometnar, ki ga je napisal Stanislav Slatinek, si lahko preberete v aktualni številki tednika Družina ali na spletni strani založbe Družina.

Igor Bahovec je v komentarju Krik Zemlje razmišljal o tem, da ekološka kriza ni ločena od drugih kriz in da bomo morali korenito spremeniti način življenja. Vsak je poklican, da prispeva svoj delež.

Avtor je opozoril kako pomembno je, da je Unesco Jožeta Plečnika zapisal med nesmrtne arhitekte. Kritično pa je spregovoril o svetovnem prvenstvu odbojke na mivki, ki se je odvijalo na območju ljubljanske stolnice, na Pogačarjevem trgu.  Človek za svojo rast potrebuje tako kapelo kot stadion, a vsako na svojem mestu.

Športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.

Zdravnik Janez Rifelj o težavah v slovenskem zdravstvenem sistemu in potrebnih spremembah.

Ob spremljanju dogajanja na političnem 
parketu v zadnjih mesecih mi je nekoliko 
neprijetno. Najboljše želje ob 30-letnici Slo-
venije in hrepenenje po rasti v skupnem do-
brem se hitro razblinijo, ko pomislim na družbeno 
realnost, ki smo ji priča. Na eni strani je znano, da 
so se velike in pomembne stvari v zgodovini vedno 
dogajale v zavzetem sodelovanju, v skupnosti. Na 
drugi strani pa nam podpihovanje razdeljenosti in 
sovraštva od medijsko prevladujoče ideologije one-
mogoča, da bi se zazrli v isto smer in stopili skupaj. 

Eden  od  zadnjih  posvetov,  ki  sem  se  ga  udeležil  
še  kot  profesor  moralne  teologije  na  Teološki  
fakulteti, je bil na temo teorije spola v enem od 
avstrijskih  mest.  Med  predavatelji  je  bil  tudi  
predstojnik plastične kirurgije. Njegovo predavanje je 
bilo predvideno po kosilu, a je zaradi drugih obveznosti 
predaval pred kosilom. Svoj nastop je začel z besedami: 
»Morda  boste  po  mojem  predavanju  zadovoljni,  da  ne  
predavam po kosilu.« Predstavil nam je celotno proble-
matiko spreminjanja biološke spolne identitete na od-
delku za plastično kirurgijo. Gledali smo tudi posnetke, 
ki bi jih morda bilo dobro pokazati tistim, ki menijo, da 
je  spreminjanje  spola  zgolj  kulturni  in  sociološki  po-
jav.  Predstojnik  plastične  kirurgije  je  tudi  povedal,  da  
so  primeri,  ko  si  ljudje  po  določenem  času  premislijo  
in si želijo nazaj svojo nekdanjo biološko identiteto. Ni 
pozabil  povedati,  da  je  vsako  tako  spreminjanje  spola  
disfunkcionalno, torej gre samo za videz, ne pa tudi za 
dejansko funkcijo, ki jo spolni organ ima. Takšno me-
njavanje biološke identitete krije tudi zdravstveno za-
varovanje v Avstriji.