Na referendumsko nedeljo se je zgodilo pričakovano. Leva politika s svojimi civilnodružbenimi izpostavami je na valu aprilskega volilnega uspeha na referendumu skozi spravila še tri zakone, ki jih je že v začetku njenega prevzema oblasti skušala zablokirati poražena SDS. Pri tem je bistveno, in to odsevajo primerjave rezultatov med različnimi letošnjimi glasovanji, da se volivci minulo nedeljo niso odločali vsebinsko, temveč enostavno na podlagi tega, komu ta trenutek večinsko zaupajo: in to je še vedno veliki zmagovalec zadnjih državnozborskih volitev, Robert Golob.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Včerajšnje lokalne volitve niso bile tako razburkane kot tiste leta 2018 niti niso prinesle tako velikih sprememb. Udeležba je bila v primerjavi s prejšnjimi lokalnimi volitvami slabša, 47-odstotna. Še enkrat pa se je potrdilo dejstvo, da razmerja sil na državni ravni nimajo dosti opraviti s politiko na lokalni ravni.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Druge od treh letošnjih rednih volitev so za nami. Pričakovano je zmagala kandidatka s podporo levega političnega zaledja, a nepričakovano tesno pred kandidatom v zadnjih dveh letih tako očrnjene desnosredinske opcije, četudi jo je zastopal zmerni in od domače politike odmaknjeni bivši zunanji minister Anže Logar. Če bi še pred pol leta kdo javno razglašal, da bo predsedniški kandidat SDS-a po državnozborskem porazu nekaj mesecev kasneje za kandidatko s podporo Milana Kučana in Roberta Goloba zaostal za borih 70 tisoč glasov (v odstotkih 46:54), bi se mu najbrž vsi smejali in si mislili: »Ta pa o politiki res nima pojma«.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Mandate oziroma obdobja politikov velikokrat ocenjujemo skozi dosežke in otipljive rezultate. Pri naši predsedniški funkciji je to razmeroma nehvaležno, saj so pristojnosti resnično omejene. Zato velja teza, da si funkcijo lahko posameznik delno prilagodi na svoj značaj ter seveda tudi svoje poglede in vrednote. Nenazadnje so predsedniške volitve nacionalno gledano najbolj personalne, saj izbiramo človeka glede na to, kaj govori in kako nam je poznan, oziroma si domišljamo, da nam je poznan. Zato so tudi predsednikove besede besede teže, ki jih velja spremljati, četudi se z njimi ne strinjamo. Hkrati naj bi predsednik ravno zaradi tega svoje besede uporabljal premišljeno.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Predsedniška kampanja je po dolgem času spet zanimiv konglomerat politikanstva, ideologije in koristi ter tako hvaležno področje za komentatorje, analitike in novinarje. Vso to razgibanost in preračunljivost na obeh polih, ki je trajala tekom prvega kroga, je volilni večer popolnoma odnesel. Oziroma vsaj tako bi nam radi nekateri medijski in strankarski vplivneži narisali situacijo. Namreč, če je bila nestrankarskost in nadpolitičnost učinkovita parola Nataše Pirc Musar v prvem krogu, je sedaj jasno, da se vedno bolj zapira v okvirje boja koalicije proti opoziciji. Pri tem je še tako močno sklicevanje na to, da ni političarka, kar je svojevrsten oksmioron za nekoga, ki kandidira za najbolj personalno politično funkcijo v državi, zaman.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Rezultati 1. kroga predsedniških volitev so in niso presenečenje. Niso zato, ker so natanko takšni, kot so jih napovedovale javnomnenjske raziskave. A ravno zato so tudi presenečenje, saj smo v Sloveniji navajeni, da te volilno napoved običajno zgrešijo.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Vsaj nekateri volivci so meseca aprila brez premisleka in lahkotno volili »proti«. Kaj naj bi to v nasprotnem smislu (»za«) pomenilo, jih ni preveč zanimalo, saj jim tudi nasprotne opcije niso ničesar ponujale. Samo, da je bilo »proti«. Niti na francoskega kralja Ludvika XV. niso pomislili, ki naj bi rekel, »za menoj – potop«. Za njim je potop res kmalu prišel, revolucionarno odplavil dinastijo in še marsikaj. To seveda tega kralja vnaprej ni zanimalo. Kmalu, samo 15 let po njegovi smrti (1774), ga krvava francoska revolucija ni mogla prizadeti. Je pa prizadela Francijo, njene ljudi in dobršen del sveta.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Republika Slovenija se po 31-ih letih demokratizacije še vedno nahaja v bolezenskem stanju. Znakov, da je naša demokracija še vedno bolna, je več. Eden izmed njih je prav gotovo vladno, državno in ljubljansko občinsko zanikanje pravice do groba vsem žrtvam povojnih pobojev, katerih izkopavanja ni in ni konec.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.