Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|20. 10. 2019
Bernard Štuhec (1920 – 1945)

Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Bernard Štuhec (1920 – 1945)

Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Bernard Štuhec

Slovenski mučenci 20. stoletja

Bernard Štuhec (1920 – 1945)
Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.
VEČ ...|20. 10. 2019
Bernard Štuhec (1920 – 1945)
Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Jože Bartolj

Bernard Štuhec

Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Priporočamo
|
Aktualno

Doživetja narave

VEČ ...|17. 1. 2020
Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Blaž Lesnik

alpinizemplezanjenaravašport

Komentar tedna

VEČ ...|17. 1. 2020
Lenart Rihar: Verski tisk za zdravo pamet

Prisluhnili ste komentarju, ki ga je za vas pripravil voditelj Rafaelove družbe in urednik več revij: Tretji dan, Naša luč in Zaveza ter namestnik urednika priloge Družine Slovenski čas.

Lenart Rihar: Verski tisk za zdravo pamet

Prisluhnili ste komentarju, ki ga je za vas pripravil voditelj Rafaelove družbe in urednik več revij: Tretji dan, Naša luč in Zaveza ter namestnik urednika priloge Družine Slovenski čas.

Lenart Rihar

komentarodnosidružba

Naš gost

VEČ ...|18. 1. 2020
Naš gost basist Luka Debevc Mayer

Tokrat smo gostili opernega pevca, večkrat za najboljšega pevca Argentine razglašenega basista Luka Debevca Mayerja. Rodil se je v Buenos Airesu slovenskim staršem. Že več kot petindvajset let se vrača v domovino svojih staršev in v božičnem času izvaja koncerte duhovne glasbe večinoma po cerkvah. Sad njegovih turnej s sakralno glasbo, je tudi zgoščenka, pod imenom V živi spomin iz katere smo izbrali tudi glasbeno spremljavo oddaje.

Naš gost basist Luka Debevc Mayer

Tokrat smo gostili opernega pevca, večkrat za najboljšega pevca Argentine razglašenega basista Luka Debevca Mayerja. Rodil se je v Buenos Airesu slovenskim staršem. Že več kot petindvajset let se vrača v domovino svojih staršev in v božičnem času izvaja koncerte duhovne glasbe večinoma po cerkvah. Sad njegovih turnej s sakralno glasbo, je tudi zgoščenka, pod imenom V živi spomin iz katere smo izbrali tudi glasbeno spremljavo oddaje.

Jože Bartolj

pogovorglasbaLuka Debevec Mayer

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|20. 1. 2020
Ustavni sodnik Klemen Jaklič o priznanju za najuglednejšega pravnega strokovnjaka

Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. Med drugim nas je zanimala njegova ocena lanskega dela na ustavnem sodišču ter kaj mu pomeni, da je bil znova izbran za najuglednejšega pravnega strokovnjaka. Spregovoril je tudi o odklonilnem ločenem mnenji pri nesprejemu ustavne pritožbe v zadevi Igor Bavčar. V oddaji so z vprašanji lahko sodelovali tudi poslušalci.

Ustavni sodnik Klemen Jaklič o priznanju za najuglednejšega pravnega strokovnjaka

Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. Med drugim nas je zanimala njegova ocena lanskega dela na ustavnem sodišču ter kaj mu pomeni, da je bil znova izbran za najuglednejšega pravnega strokovnjaka. Spregovoril je tudi o odklonilnem ločenem mnenji pri nesprejemu ustavne pritožbe v zadevi Igor Bavčar. V oddaji so z vprašanji lahko sodelovali tudi poslušalci.

Alen Salihović

pogovorpolitikadružbakomentar

Sol in luč

VEČ ...|21. 1. 2020
Whitney Kuniholm: Bistvenih sto.

Za nami je nedelja Svetega pisma in v tokratni oddaji Sol in luč smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Bistvenih sto v kateri avtor, Whitney Kuniholm z izrazito sodobnim, ter mestoma tudi humornim pristopom odkriva ozadja odlomkov, ki so aktualni v vseh časih. Knjiga je izšla pri Svetopisemski družbi Slovenije (2014).

Whitney Kuniholm: Bistvenih sto.

Za nami je nedelja Svetega pisma in v tokratni oddaji Sol in luč smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Bistvenih sto v kateri avtor, Whitney Kuniholm z izrazito sodobnim, ter mestoma tudi humornim pristopom odkriva ozadja odlomkov, ki so aktualni v vseh časih. Knjiga je izšla pri Svetopisemski družbi Slovenije (2014).

Tadej Sadar

družbaduhovnostodnosi

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|22. 1. 2020
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 22. 1.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 22. 1.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Pogovor o

VEČ ...|22. 1. 2020
Politika o pestrem aktualnem dogajanju

Povabili smo predstavnike političnih strank SDS, LMŠ, NSi in DeSUS. Nas čaka rekonstrukcija vlade, je manjšinska vlada dovolj trdna, nas čakajo predčasne volitve in katere reforme bi morala izpeljati vlada, so vprašanja, ki smo si jih zastavili v tokratnem Pogovoru o. Vabilu sta se odzvala poslanca SDS in NSi Danijel Krivec in Jožef Horvat, stranki LMŠ in DeSUS nam sogovornika nista zagotovili. Politično dogajanje je komentiral tudi sodelavec Inštituta za politični menedžment Alem Maksuti.

Politika o pestrem aktualnem dogajanju

Povabili smo predstavnike političnih strank SDS, LMŠ, NSi in DeSUS. Nas čaka rekonstrukcija vlade, je manjšinska vlada dovolj trdna, nas čakajo predčasne volitve in katere reforme bi morala izpeljati vlada, so vprašanja, ki smo si jih zastavili v tokratnem Pogovoru o. Vabilu sta se odzvala poslanca SDS in NSi Danijel Krivec in Jožef Horvat, stranki LMŠ in DeSUS nam sogovornika nista zagotovili. Politično dogajanje je komentiral tudi sodelavec Inštituta za politični menedžment Alem Maksuti.

Alen Salihović

volitvepolitikainfodesuslmšnsisdsipm

Kulturni utrinki

VEČ ...|22. 1. 2020
Dirigentka Petra grassi o nedeljskem koncertu v Ljubljani

Kud KDO in založba Družina pripravljata Koncert vokalno sakralne glasbe Deželnega mladinskega zbora Furlanije Julijske Krajine POLIFONIJA KULTUR pod vodstvom Petre Grassi, v nedeljo 26. januarja ob 19.30 v Ljubljanski stolnici.

Dirigentka Petra grassi o nedeljskem koncertu v Ljubljani

Kud KDO in založba Družina pripravljata Koncert vokalno sakralne glasbe Deželnega mladinskega zbora Furlanije Julijske Krajine POLIFONIJA KULTUR pod vodstvom Petre Grassi, v nedeljo 26. januarja ob 19.30 v Ljubljanski stolnici.

Jože Bartolj

kulturaPetra Grassi

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 1. 2020
Težave, s katerimi se soočajo starejši in gibalno ovirani meščani Ljubljane

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Težave, s katerimi se soočajo starejši in gibalno ovirani meščani Ljubljane

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Stane Granda

politikadrugorazredna temaLjubljanamestna politikamestno redarstvostarejši Zoran Janković

Spominjamo se

VEČ ...|22. 1. 2020
Spominjamo se dne 22. 1.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Tone Gorjup

Spominjamo se dne 22. 1.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Tone Gorjup

Tone Gorjup