Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|20. 10. 2019
Bernard Štuhec (1920 – 1945)

Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Bernard Štuhec (1920 – 1945)

Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Bernard Štuhec

Slovenski mučenci 20. stoletja

Bernard Štuhec (1920 – 1945)
Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.
VEČ ...|20. 10. 2019
Bernard Štuhec (1920 – 1945)
Bogoslovec Bernard Štuhec se je ob koncu vojne pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži, skupaj z drugimi domobranci, vrnili v roke komunistov. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so ga partizani s Teharij odpeljali in kje so ga umorili, ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja.

Jože Bartolj

Bernard Štuhec

Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Priporočamo
|
Aktualno

Komentar tedna

VEČ ...|6. 12. 2019
Hubert Požarnik: Trajnostni razvoj – da, ampak kako?

Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Hubert Požarnik: Trajnostni razvoj – da, ampak kako?

Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Hubert Požarnik

komentardružbanarava

Svetovalnica

VEČ ...|12. 12. 2019
Kakovost zraka v stanovanju

Strokovnjaka iz podjetja MIK Celje. Boštjan Cizelj in Karmen Petrej sta odgovarjala na vprašanja kako izboljšati kakovost zraka v stanovanju, kako izbrati okna in vrata.

Kakovost zraka v stanovanju

Strokovnjaka iz podjetja MIK Celje. Boštjan Cizelj in Karmen Petrej sta odgovarjala na vprašanja kako izboljšati kakovost zraka v stanovanju, kako izbrati okna in vrata.

Tanja Dominko

svetovanjeoknovrata

Duhovna misel

VEČ ...|12. 12. 2019
Znamenita enakost

Resnično povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; kdor pa je najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega. (Mt 11,11)

Znamenita enakost

Resnično povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; kdor pa je najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega. (Mt 11,11)

Gregor Čušin

duhovnost

Sol in luč

VEČ ...|10. 12. 2019
Benedict Groeschel: Vstani iz teme

Pater Benedict Groeschel je bil psiholog in duhovnik. Pripadal je redu prenovljenih frančiškanov. Deloval je med brezdomci v revni newyorški četrti Južni Bronx. V knjigi z naslovom Vstani iz teme je zbral osebne izkušnje srečanj z duševno temo. V njej ljubeče nagovarja vse, ki trpijo pod težo življenjskih bremen in se sprašujejo »Zakaj je Bog to storil?«. Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Benedict Groeschel: Vstani iz teme

Pater Benedict Groeschel je bil psiholog in duhovnik. Pripadal je redu prenovljenih frančiškanov. Deloval je med brezdomci v revni newyorški četrti Južni Bronx. V knjigi z naslovom Vstani iz teme je zbral osebne izkušnje srečanj z duševno temo. V njej ljubeče nagovarja vse, ki trpijo pod težo življenjskih bremen in se sprašujejo »Zakaj je Bog to storil?«. Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Tadej Sadar

družbaduhovnostodnosi

Naš pogled

VEČ ...|10. 12. 2019
Mirjam Judež: O hvaležnosti in vzgajanju sreče

Tokrat o hvaležnosti in vzgajanju sreče. O zdajšnjih generacijah otrok, ki ne znajo ceniti vsega, kar imajo. O besedi hvala, ki ni nikoli dovolj pogosto izgovorjena.

Mirjam Judež: O hvaležnosti in vzgajanju sreče

Tokrat o hvaležnosti in vzgajanju sreče. O zdajšnjih generacijah otrok, ki ne znajo ceniti vsega, kar imajo. O besedi hvala, ki ni nikoli dovolj pogosto izgovorjena.

Mirjam Judež

komentar

Kulturni utrinki

VEČ ...|12. 12. 2019
Knjige krožka Virgil Šček - Koncerti kvinteta Vintgar - Mira Ličen razstavlja v Zadru

Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček v Ljubljani predstavlja dve knjigi Boj za narodne pravice in demokracijo in Županovi iz Lonjerja.Kvintet Vintgar pripravlja sklop adventno božičnih koncertov, predstavlja jih Ambrož Černe.Na povabilo Muzeja antičnega stekla iz Zadra na Hrvaškem, bo tam jaslice iz stekla razstavljala Mira Ličen.

Knjige krožka Virgil Šček - Koncerti kvinteta Vintgar - Mira Ličen razstavlja v Zadru

Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček v Ljubljani predstavlja dve knjigi Boj za narodne pravice in demokracijo in Županovi iz Lonjerja.Kvintet Vintgar pripravlja sklop adventno božičnih koncertov, predstavlja jih Ambrož Černe.Na povabilo Muzeja antičnega stekla iz Zadra na Hrvaškem, bo tam jaslice iz stekla razstavljala Mira Ličen.

Jože Bartolj

kulturaAmbrož ČerneMira Ličen

Komentar Družina

VEČ ...|12. 12. 2019
Hanzi Tomažič: Sporočilo s Podjunskega polja

Kako naj vam opišem vso radostno presenečenje, vso tiho zadoščenje, vso pristno veselje, spontano zvonjenje v kaki podeželski vasi, navdušeno všečkanje po socialnih medijih, nasmejane obraze ob priložnostnem srečanju, ves ponos, vse hvaležne molitve, vse goreče prošnje, vse čestitke?

Hanzi Tomažič: Sporočilo s Podjunskega polja

Kako naj vam opišem vso radostno presenečenje, vso tiho zadoščenje, vso pristno veselje, spontano zvonjenje v kaki podeželski vasi, navdušeno všečkanje po socialnih medijih, nasmejane obraze ob priložnostnem srečanju, ves ponos, vse hvaležne molitve, vse goreče prošnje, vse čestitke?

Hanzi Tomažič

komentar

Ni meje za dobre ideje

VEČ ...|12. 12. 2019
Američan, ki v Bovcu vari pivo

V sklopu srebrnih radijskih akcij smo poleti obiskali tudi Posočje in oddajnik na Kaninu. V dolini Soče smo spoznali tudi mladega Američana, ki ga je v našo deželo privabila izbranka njegovega srca, ustalil se je in ustvaril eno od najinovativnejših podjetniških zgodb, v Bovcu namreč vari pivo.

Američan, ki v Bovcu vari pivo

V sklopu srebrnih radijskih akcij smo poleti obiskali tudi Posočje in oddajnik na Kaninu. V dolini Soče smo spoznali tudi mladega Američana, ki ga je v našo deželo privabila izbranka njegovega srca, ustalil se je in ustvaril eno od najinovativnejših podjetniških zgodb, v Bovcu namreč vari pivo.

Nataša Ličen

inovativnostizobraževanjeidejarazvojgospodarstvookoljeturizempogovorpodjetništvo

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|12. 12. 2019
Pomen shem kakovosti medu

Čebelarji si prizadevajo, da bi ohranili kakovost medu, kot ga pridelajo čebela v panju in takega tudi ponudili potrošnikom. Pri tem pa si pomagajo tudi z vklučevanjem v sheme kakovosti, ki vse zahtevajo dodaten nadzor. Nataša Lilek, svetovalka za varno hrano pri ČZS.

Pomen shem kakovosti medu

Čebelarji si prizadevajo, da bi ohranili kakovost medu, kot ga pridelajo čebela v panju in takega tudi ponudili potrošnikom. Pri tem pa si pomagajo tudi z vklučevanjem v sheme kakovosti, ki vse zahtevajo dodaten nadzor. Nataša Lilek, svetovalka za varno hrano pri ČZS.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|12. 12. 2019
Kakovost zraka v stanovanju

Strokovnjaka iz podjetja MIK Celje. Boštjan Cizelj in Karmen Petrej sta odgovarjala na vprašanja kako izboljšati kakovost zraka v stanovanju, kako izbrati okna in vrata.

Kakovost zraka v stanovanju

Strokovnjaka iz podjetja MIK Celje. Boštjan Cizelj in Karmen Petrej sta odgovarjala na vprašanja kako izboljšati kakovost zraka v stanovanju, kako izbrati okna in vrata.

Tanja Dominko

svetovanjeoknovrata