Odpuščanje

Odpuščanje je del našega vsakdana, pa naj bo to med zakonci med sodelavci ali kjerkoli, ko prizadenemo drug drugega. Če hočemo resnično odpustiti, mora biti krivda storilca v vsej svoji razsežnosti in posledicah razkrita, prepoznavna in poimenovana, sicer lahko ostane odpuščanje površno ali le delno, saj vanj ni vključeno vse, kar je človeka ranilo in mu pustilo posledice. V tokratni oddaji je bila tema odpuščanje, kot je tudi naslov knjižice, ki je izšla pri Založbi Ognjišče in jo je napisal Wunibald Müller.

Utrinek, kam si izginil

V pogovoru z dijakinjami Gimnazije Poljane Lili Accetto, Julijo Marolt in Leno Štelcer, ki so pod mentorstvom Roka Kovača zasedle prvo mesto na natečaju GoChile, smo se podali na južno nebo. Slišali smo, kako so se lotile dela, kaj so opazovale z oddaljenim teleskopom v Čilu in kako se je rodila zgodba Utrinek, kam si izginil, ki jo lahko slišite v posnetku ali pa preberete TULE.

Zakaj bi se morala Cerkev ukvarjati z misijoni?

Naš gost je bil frančiškan in župnik na Viču v Ljubljani p. Pepi Lebreht, ki je 14 let preživel v misijonih v Afriki – v Beninu in Togu. V razumevanju nekaterih gre pri misijonskem poslanstvu katoliške Cerkve zgolj za vprašanje vpliva, moči in denarja. Slišali smo, kako na to gleda naš gost in ga vprašali, ali so misijonarji v klasičnem smislu sploh še potrebni v današnjem globaliziranem svetu, kjer so informacije dostopne na vsakem koraku. Po drugi strani nismo mogli mimo aktualnega misijonskega izziva na Stari celini, ki izgublja svojo krščansko identiteto.

Marko Juhant: Komu najprej ponudite kavo?

Marko Juhant, specialni pedagog, prihaja v goste na radio vsak drugi mesec. Tokrat smo z njim govorili o vzgojnih pristopih, ki delujejo in o tistih, ki so bolj prazne obljube. Marko je poudaril tudi pomen vrstnega reda, kje in ob kakšnih priložnostih, pa slišite v pogovoru. Ni namreč vseeno ali najprej postrežemo juho ženi oziroma možu ali svojim staršem, ko pridejo na obisk.  

Alenka Puhar: Kako se gre v smrt … z izzivalnim nasmehom

Zadnji dnevi so nas silili k obujanju spominov na vse, ki so se preselili v onstranske kraje. Bližnje in daljne ljudi. Take, ki jih k spominjanju napelje srce in tiste, ki jih nalaga dolžnost. Čez nekaj dni se bomo v Slovenski matici potrudili obuditi spomin na nekaj častivrednih mož, ki jim je usoda dodelila daleč preveč trpljenja in srečanj s smrtjo. Tako imenovani dachauski procesi pri nas ne pomenijo samo represije proti tistimi, ki so jih Nemci zaprli v svoje, nacistično taborišče Dachau, temveč pomeni tiste, ki so od tam prišli, bolni in onemogli, a živi, nato pa se je nadnje spravila politična policija komunistične partije, jih obtožila kolaboracije z gestapom in neusmiljeno kaznovala. Veliko s smrtjo.

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.