Slovencem po svetu in domovini
Praznični utrip med rojaki v Avstraliji, Kanadi, Argentini in Franciji so nam predstavili p. Simon Peter Berlec iz Melbourna, Drago Gačnik SDB iz Hamiltona, Mariana Poznič iz Buenos Airesa in Jože Kamin iz Freyming-Merlebacha.
Slovencem po svetu in domovini
Praznični utrip med rojaki v Avstraliji, Kanadi, Argentini in Franciji so nam predstavili p. Simon Peter Berlec iz Melbourna, Drago Gačnik SDB iz Hamiltona, Mariana Poznič iz Buenos Airesa in Jože Kamin iz Freyming-Merlebacha.
Slovencem po svetu in domovini
Praznični utrip med rojaki v Avstraliji, Združenih državah Amerike in Nemčije so nam predstavili slovenski duhovniki p. Darko Žnidaršič iz Sydneyja, p. Metod Ogorevc iz Lemonta pri Chicagu in Aleš Kalamar iz Stuttgarta. Slišali ste o odprtju razstave »Soočanja« Zorke Weiss-L., ki je v Galeriji Družina na ogled v okviru 21. Koroških kulturnih dni v Ljubljani ter povabili na prihajajoči koncert in igro.
Slovencem po svetu in domovini
Praznični utrip med rojaki v Avstraliji, Združenih državah Amerike in Nemčije so nam predstavili slovenski duhovniki p. Darko Žnidaršič iz Sydneyja, p. Metod Ogorevc iz Lemonta pri Chicagu in Aleš Kalamar iz Stuttgarta. Slišali ste o odprtju razstave »Soočanja« Zorke Weiss-L., ki je v Galeriji Družina na ogled v okviru 21. Koroških kulturnih dni v Ljubljani ter povabili na prihajajoči koncert in igro.
Pojdite in učite
Misijonarka s. Urša Marinčič nam je zaupala kako je na njenem misijonu mineval postni čas, kakšna radost objame afriškega človeka z Gospodovim vstajenjem. Slišali smo nekaj o načrtih, uspehih dela misijonark.
Pojdite in učite
Misijonarka s. Urša Marinčič nam je zaupala kako je na njenem misijonu mineval postni čas, kakšna radost objame afriškega človeka z Gospodovim vstajenjem. Slišali smo nekaj o načrtih, uspehih dela misijonark.
Naš gost
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
Naš gost
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
Iz naših krajev
Ob največjem krščanskem prazniku, veliki noči, smo spregovorili o slovenskih šegah in navadah, ki so povezane s tem praznikom. Za naš radio sta o omenjenem spregovorili kustodinji Anja Jerin in dr. Nena Židov. Obiskali smo tudi Arboretumu Volčji Potok, kjer so se razveselili novega razglednega stolpa, pripravljajo pa tudi nekaj zanimivih razstav.
Iz naših krajev
Ob največjem krščanskem prazniku, veliki noči, smo spregovorili o slovenskih šegah in navadah, ki so povezane s tem praznikom. Za naš radio sta o omenjenem spregovorili kustodinji Anja Jerin in dr. Nena Židov. Obiskali smo tudi Arboretumu Volčji Potok, kjer so se razveselili novega razglednega stolpa, pripravljajo pa tudi nekaj zanimivih razstav.
Duhovni nagovor
»Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,3)
Duhovni nagovor na veliko noč je pripravil nadškof Anton Stres.
Duhovni nagovor
»Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,3)
Duhovni nagovor na veliko noč je pripravil nadškof Anton Stres.
Dogodki
Če bomo v teh dneh že sedli pred televizor, storimo to premišljeno in izberimo vsebino z namenom ... P. dr. Andraž Arko je diplomiral iz Gibsonovega filma Kristusov pasijon, doktoriral pa iz njegove pastoralne uporabnosti.
Dogodki
Če bomo v teh dneh že sedli pred televizor, storimo to premišljeno in izberimo vsebino z namenom ... P. dr. Andraž Arko je diplomiral iz Gibsonovega filma Kristusov pasijon, doktoriral pa iz njegove pastoralne uporabnosti.
Informativni prispevki
Velika noč, največji krščanski praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, je tudi čas, ki ga spremlja veliko šeg in navad. V registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije najdemo kar enajst z veliko nočjo povezanih zadev, če pa prištejemo še cvetno nedeljo je teh 15. Podrobno jih je za naš radio predstavila dr. Nena Židov, kustodinja za družbeno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju, o tem, kaj sploh je Register nesnovne dediščine pa je za naš radio predstavila Anja Jerin, kustodinja za nesnovno kulturno dediščino v Slovenskem etnografskem muzeju.
Informativni prispevki
Velika noč, največji krščanski praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, je tudi čas, ki ga spremlja veliko šeg in navad. V registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije najdemo kar enajst z veliko nočjo povezanih zadev, če pa prištejemo še cvetno nedeljo je teh 15. Podrobno jih je za naš radio predstavila dr. Nena Židov, kustodinja za družbeno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju, o tem, kaj sploh je Register nesnovne dediščine pa je za naš radio predstavila Anja Jerin, kustodinja za nesnovno kulturno dediščino v Slovenskem etnografskem muzeju.
Pogovor o
V tokratni oddaji smo se pogovarjali o spletnem vplivništvu. Kaj to je in kakšne so njegove pasti? Spletno vplivništvo kot poklic in kot prostočasna dejavnost. Prisluhnili ste lahko poglobljenemu pogovoru z Lucijo Firbas - katoličanko, ženo in mamo štirih otrok, ki delček svojega življenja deli tudi na instagramu z nekaj več kot 3000 sledilci.
Lahko noč, moj angel
Prihajaš vse pogosteje. Včasih se mi zdi, da kar stanuješ pri …
Naš gost
Naša gostja prihaja iz Ročinja, življenjska pot jo je vodila tudi v Rim in v Francijo, napisala je več knjig, med drugim tudi o Božjem služabniku Antonu Strletu, ki smo jo na radiu že predstavili. V oddaji je govorila o poti, ki jo je prehodila. To je s. Jasna Kogoj.
Kmetijska oddaja
Sredi letošnjega leta se zaključuje pilotni projekt z naslovom Neposredno trženje na kmetijah kot osnovni člen kratkih dobavnih verig. V projektu, ki smo ga pred časom v eni od naših kmetijskih oddaj že predstavili, posebno mesto zasedajo tudi vsebine, ki se tičejo določitve cen novih izdelkov in odločanja o pristopu na tem področju. Temu bo namenjeno tudi eno celo poglavje v priročniku za kmetije, ki prav tako nastaja v okviru projekta in bo v prihodnjih dneh na voljo tudi v tiskani obliki. Vse skupaj je v oddaji predstavil g. Damjan Jerič specialist za agrarno ekonomiko in ekološko kmetovanje na KGZ Murska Sobota. Na začetku oddaje pa smo se ustavili tudi ob pritiskih, ki jih na KGZS vrši vladajoča koalicija.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 02. junij 2023 ob 05-ih
Doživetja narave
V oddaji ste lahko slišali, kako je dijak domžalske gimnazije skupaj s kolegico Sophie iz Nemčije odkril novo planetarno meglico Klara v ozvezdju Kefej. Jaša Rebula je postal najmlajši tovrstni odkritelj na svetu, poimenoval jo je po svojem dekletu. Ozrli smo se tudi proti Soncu, saj je v zadnjem času zelo aktivno. Prof. Boris Kham pa je opisal delavnico za slepe in slabovidne, ki jih vesolje zelo zanima.
Kulturni utrinki
V Kulturnih utrinkih smo vam tokrat predstavili drugi koncert letošnjega cikla SiBRASS, ki prinaša preplet stare, pretežno instrumentalne glasbe renesančnega obdobja ter izvirnih del našega časa. Na koncertu Baročne pozavne, ki bo na sporedu to nedeljo ob 19.00 v Slovenski filharmoniji, se bodo predstavili člani zasedbe Musica Antiqua Salzburg, katere delovanje je zaznamovala bogata in raznovrstna glasbena zgodovina mesta Salzburg ter zapuščina salzburških skladateljev starejših obdobij. Vstop je brezplačen. Podrobno o tokraten večeru je za naš radio spregovoril umetniški vodje cikla Franc Kosem.
Komentar tedna
Vladavino prava v Sloveniji zamenjuje pravo vladajočih. Če ste z njimi, lojalni in tiho, boste prosperirali. Slovenija je z Madžarsko in Poljsko postali šolski primer kršitev vladavine prava in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. A vzpon prava vladajočih in njihovih pravic sproža in poglablja številne napetosti, trenja in razkroj javnega prostora. Namesto, da bi vladajoča politika stremela k dialogu, strpnosti in širosrčnosti, ustvarja sovraštvo, strah in nezaupanje. Kaj znova kritizira avtor, boste morda rekli bralci/poslušalci, saj se tudi v državah tipa Belorusija lahko lepo živi. Seveda, če ste na pravi strani.
Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.
Vabilo na pot
Povabili smo vas na Kunaverjev pohod, slišali ste tudi nadaljevanje pogovora s športno pedagoginjo Petro Filipič o njeni najljubši obliki rekreacije, ki je plavanje.