Komentar Časnik.si

VEČ ...|8. 4. 2020
Jezus je vstal in živi

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Jezus je vstal in živi

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

časnikkomentarkoronavirusivan štuheccerkev

Komentar Časnik.si

Jezus je vstal in živi
Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?
VEČ ...|8. 4. 2020
Jezus je vstal in živi
Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarkoronavirusivan štuheccerkev

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 2. 2020
Štuhec kritično o potezah Šarca

Vroče politično dogajanje je za Radio Ognjišče komentiral moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Kritočen je bil do poteza predsednika vlade v odstopu Marjana Šarca pa tudi do napadov, ki jih je deležna stranka SDS z Janezom Janšo na čelu.

Štuhec kritično o potezah Šarca

Vroče politično dogajanje je za Radio Ognjišče komentiral moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Kritočen je bil do poteza predsednika vlade v odstopu Marjana Šarca pa tudi do napadov, ki jih je deležna stranka SDS z Janezom Janšo na čelu.

infopolitikapogovorštuhec

Informativni prispevki

Štuhec kritično o potezah Šarca
Vroče politično dogajanje je za Radio Ognjišče komentiral moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Kritočen je bil do poteza predsednika vlade v odstopu Marjana Šarca pa tudi do napadov, ki jih je deležna stranka SDS z Janezom Janšo na čelu.
VEČ ...|17. 2. 2020
Štuhec kritično o potezah Šarca
Vroče politično dogajanje je za Radio Ognjišče komentiral moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Kritočen je bil do poteza predsednika vlade v odstopu Marjana Šarca pa tudi do napadov, ki jih je deležna stranka SDS z Janezom Janšo na čelu.

Alen Salihović

infopolitikapogovorštuhec

Komentar Domovina.je

VEČ ...|4. 12. 2019
Tolerantnost na visokih obratih

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Tolerantnost na visokih obratih

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

časnikkomentarslovenijapolitikalgbtinfo

Komentar Domovina.je

Tolerantnost na visokih obratih
Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.
VEČ ...|4. 12. 2019
Tolerantnost na visokih obratih
Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijapolitikalgbtinfo

Komentar tedna

VEČ ...|15. 11. 2019
Ivan Štuhec: Politični oportunizem, rak rana slovenske politike

Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Ivan Štuhec: Politični oportunizem, rak rana slovenske politike

Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

komentardružbapolitika

Komentar tedna

Ivan Štuhec: Politični oportunizem, rak rana slovenske politike
Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.
VEČ ...|15. 11. 2019
Ivan Štuhec: Politični oportunizem, rak rana slovenske politike
Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Ivan Štuhec

komentardružbapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar tedna

VEČ ...|20. 9. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Dialog med kulturo in krščanstvom

Čas po dopustih je prinesel veliko tem, ki bi jih lahko komentirali. Nekaterih se je dotaknil teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Dr. Ivan Štuhec: Dialog med kulturo in krščanstvom

Čas po dopustih je prinesel veliko tem, ki bi jih lahko komentirali. Nekaterih se je dotaknil teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

komentardružbapolitika

Komentar tedna

Dr. Ivan Štuhec: Dialog med kulturo in krščanstvom
Čas po dopustih je prinesel veliko tem, ki bi jih lahko komentirali. Nekaterih se je dotaknil teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.
VEČ ...|20. 9. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Dialog med kulturo in krščanstvom
Čas po dopustih je prinesel veliko tem, ki bi jih lahko komentirali. Nekaterih se je dotaknil teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Ivan Štuhec

komentardružbapolitika

Komentar tedna

VEČ ...|16. 8. 2019
Dr. Ivan Štuhec: S partizani čez poletje

Komunisti so izkoriščali zahodno naivnost, da so dobili pomoč v hrani, opremi in saniteti, hkrati pa gojili ideološke simpatije do Stalina in samo čakali, da bodo zavezniki pobrali šila in kopita. Ta logika delovanj se je nadaljevala v čas po vojni in vse v naš čas, ko v bruseljski birokraciji ne razumejo kje je jedro družbeno-političnega problema postkomunističnih držav.

Dr. Ivan Štuhec: S partizani čez poletje

Komunisti so izkoriščali zahodno naivnost, da so dobili pomoč v hrani, opremi in saniteti, hkrati pa gojili ideološke simpatije do Stalina in samo čakali, da bodo zavezniki pobrali šila in kopita. Ta logika delovanj se je nadaljevala v čas po vojni in vse v naš čas, ko v bruseljski birokraciji ne razumejo kje je jedro družbeno-političnega problema postkomunističnih držav.

zgodovinapolitika

Komentar tedna

Dr. Ivan Štuhec: S partizani čez poletje
Komunisti so izkoriščali zahodno naivnost, da so dobili pomoč v hrani, opremi in saniteti, hkrati pa gojili ideološke simpatije do Stalina in samo čakali, da bodo zavezniki pobrali šila in kopita. Ta logika delovanj se je nadaljevala v čas po vojni in vse v naš čas, ko v bruseljski birokraciji ne razumejo kje je jedro družbeno-političnega problema postkomunističnih držav.
VEČ ...|16. 8. 2019
Dr. Ivan Štuhec: S partizani čez poletje
Komunisti so izkoriščali zahodno naivnost, da so dobili pomoč v hrani, opremi in saniteti, hkrati pa gojili ideološke simpatije do Stalina in samo čakali, da bodo zavezniki pobrali šila in kopita. Ta logika delovanj se je nadaljevala v čas po vojni in vse v naš čas, ko v bruseljski birokraciji ne razumejo kje je jedro družbeno-političnega problema postkomunističnih držav.

Ivan Štuhec

zgodovinapolitika

Komentar tedna

VEČ ...|19. 7. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja

V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja

V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

politikakomentardružba

Komentar tedna

Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja
V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.
VEČ ...|19. 7. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja
V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

Ivan Štuhec

politikakomentardružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|10. 7. 2019
Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

komentar

Komentar Časnik.si

Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe
Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.
VEČ ...|10. 7. 2019
Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe
Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

Ivan Štuhec

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

družbakomentar

Komentar Časnik.si

Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

dr. Ivan Štuhec

družbakomentar

Mladoskop

VEČ ...|29. 3. 2019
Meja med svobodnim in sovražnim govorom

Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor pripravlja tako imenovani Dan D, dan za duhovnost, v katerem se posvečajo aktualnim in perečim vprašanjem zgodovine, znanosti, bioetike in družbe, ter jih osvetljujejo skozi pogled Katoliške Cerkve in njenega nauka. Gre za projektni dan z osnovnim konceptom soočanja mladih z vprašanji iz vsakdanjega življenja, na katera kot katoličani nimamo pravih odgovorov ali smo pri iskanju le teh v zadregi. O svobodnem ali sovražnem govoru so razmišljali dijaki Žiga, Matevž, Vita Jana in Maša ter profesorji Barbara Babšek, Ivo Kerže, Jure Levart in dr. Ivan Štuhec.

Meja med svobodnim in sovražnim govorom

Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor pripravlja tako imenovani Dan D, dan za duhovnost, v katerem se posvečajo aktualnim in perečim vprašanjem zgodovine, znanosti, bioetike in družbe, ter jih osvetljujejo skozi pogled Katoliške Cerkve in njenega nauka. Gre za projektni dan z osnovnim konceptom soočanja mladih z vprašanji iz vsakdanjega življenja, na katera kot katoličani nimamo pravih odgovorov ali smo pri iskanju le teh v zadregi. O svobodnem ali sovražnem govoru so razmišljali dijaki Žiga, Matevž, Vita Jana in Maša ter profesorji Barbara Babšek, Ivo Kerže, Jure Levart in dr. Ivan Štuhec.

družbapogovormladiodnosiizobraževanjepolitikaduhovnostvzgoja

Mladoskop

Meja med svobodnim in sovražnim govorom
Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor pripravlja tako imenovani Dan D, dan za duhovnost, v katerem se posvečajo aktualnim in perečim vprašanjem zgodovine, znanosti, bioetike in družbe, ter jih osvetljujejo skozi pogled Katoliške Cerkve in njenega nauka. Gre za projektni dan z osnovnim konceptom soočanja mladih z vprašanji iz vsakdanjega življenja, na katera kot katoličani nimamo pravih odgovorov ali smo pri iskanju le teh v zadregi. O svobodnem ali sovražnem govoru so razmišljali dijaki Žiga, Matevž, Vita Jana in Maša ter profesorji Barbara Babšek, Ivo Kerže, Jure Levart in dr. Ivan Štuhec.
VEČ ...|29. 3. 2019
Meja med svobodnim in sovražnim govorom
Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor pripravlja tako imenovani Dan D, dan za duhovnost, v katerem se posvečajo aktualnim in perečim vprašanjem zgodovine, znanosti, bioetike in družbe, ter jih osvetljujejo skozi pogled Katoliške Cerkve in njenega nauka. Gre za projektni dan z osnovnim konceptom soočanja mladih z vprašanji iz vsakdanjega življenja, na katera kot katoličani nimamo pravih odgovorov ali smo pri iskanju le teh v zadregi. O svobodnem ali sovražnem govoru so razmišljali dijaki Žiga, Matevž, Vita Jana in Maša ter profesorji Barbara Babšek, Ivo Kerže, Jure Levart in dr. Ivan Štuhec.

Nataša Ličen

družbapogovormladiodnosiizobraževanjepolitikaduhovnostvzgoja

Komentar Časnik.si

VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji

Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji

Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

politikaevropski parlamentvolitve

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.
VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Ivan Štuhec

politikaevropski parlamentvolitve

Komentar tedna

VEČ ...|21. 12. 2018
Božič ni družinski praznik

Tokratni komentar tedna je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec.

Božič ni družinski praznik

Tokratni komentar tedna je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec.

družbakomentar

Komentar tedna

Božič ni družinski praznik
Tokratni komentar tedna je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec.
VEČ ...|21. 12. 2018
Božič ni družinski praznik
Tokratni komentar tedna je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec.

Ivan Štuhec

družbakomentar

Informativni prispevki

VEČ ...|1. 12. 2018
Dr. Ivan Štuhec o darovanju za Zavod A. M. Slomška

Pogovor z rektorjem vikariata Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru dr. Ivanom Štuhecem o zbiranju darova za zavod, ki jih omogoča sklep Slovenske škofovske konference.

Dr. Ivan Štuhec o darovanju za Zavod A. M. Slomška

Pogovor z rektorjem vikariata Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru dr. Ivanom Štuhecem o zbiranju darova za zavod, ki jih omogoča sklep Slovenske škofovske konference.

infocerkev

Informativni prispevki

Dr. Ivan Štuhec o darovanju za Zavod A. M. Slomška
Pogovor z rektorjem vikariata Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru dr. Ivanom Štuhecem o zbiranju darova za zavod, ki jih omogoča sklep Slovenske škofovske konference.
VEČ ...|1. 12. 2018
Dr. Ivan Štuhec o darovanju za Zavod A. M. Slomška
Pogovor z rektorjem vikariata Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru dr. Ivanom Štuhecem o zbiranju darova za zavod, ki jih omogoča sklep Slovenske škofovske konference.

Matjaž Merljak

infocerkev

Utrip Cerkve v Sloveniji

VEČ ...|27. 11. 2018
Teden Karitas, Dar za Zavod A. M. Slomška v Mariboru

V Tednu Karitas smo, zato ste lahko prisluhnili prostovoljcem in prejemnikom pomoči, dr. Ivan Štuhec pa predstavil akcijo zbiranja darov za Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru.

Teden Karitas, Dar za Zavod A. M. Slomška v Mariboru

V Tednu Karitas smo, zato ste lahko prisluhnili prostovoljcem in prejemnikom pomoči, dr. Ivan Štuhec pa predstavil akcijo zbiranja darov za Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru.

infocerkevkaritasslomšek

Utrip Cerkve v Sloveniji

Teden Karitas, Dar za Zavod A. M. Slomška v Mariboru
V Tednu Karitas smo, zato ste lahko prisluhnili prostovoljcem in prejemnikom pomoči, dr. Ivan Štuhec pa predstavil akcijo zbiranja darov za Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru.
VEČ ...|27. 11. 2018
Teden Karitas, Dar za Zavod A. M. Slomška v Mariboru
V Tednu Karitas smo, zato ste lahko prisluhnili prostovoljcem in prejemnikom pomoči, dr. Ivan Štuhec pa predstavil akcijo zbiranja darov za Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru.

Matjaž MerljakPetra Stopar

infocerkevkaritasslomšek

Komentar tedna

VEČ ...|16. 11. 2018
Šola za župane in svetnike

Dr. Ivan Štuhec komentira prihajajoče lokalne volitve 2018.

Šola za župane in svetnike

Dr. Ivan Štuhec komentira prihajajoče lokalne volitve 2018.

družbapolitikakomentar

Komentar tedna

Šola za župane in svetnike
Dr. Ivan Štuhec komentira prihajajoče lokalne volitve 2018.
VEČ ...|16. 11. 2018
Šola za župane in svetnike
Dr. Ivan Štuhec komentira prihajajoče lokalne volitve 2018.

Radio Ognjišče

družbapolitikakomentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec

Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec

Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

politikavolitve

Komentar Časnik.si

Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.
VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Ivan Štuhec

politikavolitve

Komentar tedna

VEČ ...|19. 10. 2018
O politični korektnosti in sovražnem govoru

Prisluhnili ste komentarju aktualnega političnega dogajanja, ki ga je pripravil dr. Ivan Štuhec.

O politični korektnosti in sovražnem govoru

Prisluhnili ste komentarju aktualnega političnega dogajanja, ki ga je pripravil dr. Ivan Štuhec.

komentardružbapolitika

Komentar tedna

O politični korektnosti in sovražnem govoru
Prisluhnili ste komentarju aktualnega političnega dogajanja, ki ga je pripravil dr. Ivan Štuhec.
VEČ ...|19. 10. 2018
O politični korektnosti in sovražnem govoru
Prisluhnili ste komentarju aktualnega političnega dogajanja, ki ga je pripravil dr. Ivan Štuhec.

Radio Ognjišče

komentardružbapolitika

Komentar tedna

VEČ ...|24. 8. 2018
Tašča in zet v kuhinji

Prisluhnite komentarju aktualnega političnega dogajanja.

Tašča in zet v kuhinji

Prisluhnite komentarju aktualnega političnega dogajanja.

komentar

Komentar tedna

Tašča in zet v kuhinji
Prisluhnite komentarju aktualnega političnega dogajanja.
VEČ ...|24. 8. 2018
Tašča in zet v kuhinji
Prisluhnite komentarju aktualnega političnega dogajanja.

Dr. Ivan Štuhec

komentar

Komentar tedna

VEČ ...|18. 5. 2018
dr. Ivan Štuhec - Smrtno nevarni politiki

dr. Ivan Štuhec - Smrtno nevarni politiki

Komentar tedna

dr. Ivan Štuhec - Smrtno nevarni politiki
VEČ ...|18. 5. 2018
dr. Ivan Štuhec - Smrtno nevarni politiki

Radio Ognjišče

Komentar tedna

VEČ ...|16. 3. 2018
dr. Ivan Štuhec - Gremo na volitve

dr. Ivan Štuhec - Gremo na volitve

Komentar tedna

dr. Ivan Štuhec - Gremo na volitve
VEČ ...|16. 3. 2018
dr. Ivan Štuhec - Gremo na volitve

Radio Ognjišče

Pogovor o

VEČ ...|14. 3. 2018
Katoliško šolstvo - Anton Česen, Ivan Štuhec, Peter Polc, Vladimir Anžel

Govorili smo katoliškem šolstvu. Med drugim smo spregovorili o njegovem pomenu za družbo in Cerkev ter se dotaknili uspehov in priložnosti katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Gostje tokratne oddaje so bili direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, rektor vikariata Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc in ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel.

Katoliško šolstvo - Anton Česen, Ivan Štuhec, Peter Polc, Vladimir Anžel

Govorili smo katoliškem šolstvu. Med drugim smo spregovorili o njegovem pomenu za družbo in Cerkev ter se dotaknili uspehov in priložnosti katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Gostje tokratne oddaje so bili direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, rektor vikariata Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc in ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel.

Pogovor o

Katoliško šolstvo - Anton Česen, Ivan Štuhec, Peter Polc, Vladimir Anžel
Govorili smo katoliškem šolstvu. Med drugim smo spregovorili o njegovem pomenu za družbo in Cerkev ter se dotaknili uspehov in priložnosti katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Gostje tokratne oddaje so bili direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, rektor vikariata Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc in ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel.
VEČ ...|14. 3. 2018
Katoliško šolstvo - Anton Česen, Ivan Štuhec, Peter Polc, Vladimir Anžel
Govorili smo katoliškem šolstvu. Med drugim smo spregovorili o njegovem pomenu za družbo in Cerkev ter se dotaknili uspehov in priložnosti katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Gostje tokratne oddaje so bili direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, rektor vikariata Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc in ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel.

Andrej Šinko

Komentar tedna

VEČ ...|16. 2. 2018
dr. Ivan Štuhec - Prešeren in štrajk

dr. Ivan Štuhec - Prešeren in štrajk

Komentar tedna

dr. Ivan Štuhec - Prešeren in štrajk
VEČ ...|16. 2. 2018
dr. Ivan Štuhec - Prešeren in štrajk

Radio Ognjišče

Komentar tedna

VEČ ...|19. 1. 2018
dr. Ivan Štuhec - Juncker in rokomet

dr. Ivan Štuhec - Juncker in rokomet

Komentar tedna

dr. Ivan Štuhec - Juncker in rokomet
VEČ ...|19. 1. 2018
dr. Ivan Štuhec - Juncker in rokomet

Matjaž Merljak

Priporočamo
|
Aktualno

Moja zgodba

VEČ ...|5. 4. 2020
Kristina Lenc - pričevanje

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju Kristine Lenc. Rojena je bila decembra 1945, sedem mesecev po smrti svojega očeta, po rodu Poljaka. Njegova smrt je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Pričevalka bi rada našla njegov grob in mu postavila skromno obeležje.

Kristina Lenc - pričevanje

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju Kristine Lenc. Rojena je bila decembra 1945, sedem mesecev po smrti svojega očeta, po rodu Poljaka. Njegova smrt je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Pričevalka bi rada našla njegov grob in mu postavila skromno obeležje.

Jože Bartolj

spominKristina Lenc

Naš pogled

VEČ ...|31. 3. 2020
Prijateljica knjiga

O povečani priljubljenosti branja in knjig; o pomenu ustvarjanja domače knjižnice ter o mednarodnem dnevu knjig za otroke in poslanici Petra Svetine.

Prijateljica knjiga

O povečani priljubljenosti branja in knjig; o pomenu ustvarjanja domače knjižnice ter o mednarodnem dnevu knjig za otroke in poslanici Petra Svetine.

Damijana Medved

knjigekultura

Duhovna misel

VEČ ...|10. 4. 2020
Petek. Križ. Grob.

Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19, 41)

Petek. Križ. Grob.

Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19, 41)

Gregor Čušin

duhovnost

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|5. 4. 2020
Aktivnosti veleposlaništva v Argentini

Pandemija je posegla tudi v delovanje Katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah, slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu je pomagalo rojakom pri vrnitvi v Slovenijo.

Aktivnosti veleposlaništva v Argentini

Pandemija je posegla tudi v delovanje Katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah, slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu je pomagalo rojakom pri vrnitvi v Slovenijo.

Matjaž Merljak

inforojakiargentina

Program zadnjega tedna

VEČ ...|10. 4. 2020
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. april 2020 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. april 2020 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Radijski misijon 2020

VEČ ...|4. 4. 2020
7. misijonski pogovorni večer: Bojan Ravbar in zakonca, terapevta Sara in Drago Jerebic

Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar in zakonca Sara in Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in družinska terapevta v Zavodu Bližina. Pogovarjali smo se o pogumu posebne vrste: Si upamo živeti skupaj?.

7. misijonski pogovorni večer: Bojan Ravbar in zakonca, terapevta Sara in Drago Jerebic

Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar in zakonca Sara in Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in družinska terapevta v Zavodu Bližina. Pogovarjali smo se o pogumu posebne vrste: Si upamo živeti skupaj?.

Jure Sešek

Radijski misijon 2020duhovnostpogovor

Komentar tedna

VEČ ...|10. 4. 2020
Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt

komentar

Svetovalnica

VEČ ...|10. 4. 2020
Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos

P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos

P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

Nataša Ličen

družbaduhovnostodnosipogovorsvetovanje

Bim bam bom

VEČ ...|10. 4. 2020
Bim bam bom dne 10. 4.

Bim bam bom dne 10. 4.

Jure Sešek

Duhovna misel

VEČ ...|10. 4. 2020
Petek. Križ. Grob.

Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19, 41)

Petek. Križ. Grob.

Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19, 41)

Gregor Čušin

duhovnost