V oddaji ste lahko slišali, kako prebivalce s hrano oskrbujejo kmetije v Slovenskih goricah, da manjša ljubljanska trgovinica starejšim in ranljivejšim dostavlja sveže sadje in zelenjavo. Poročali pa smo tudi o Ožbeju Poriju, ki učencem in dijakom med šolanjem od doma pomaga s tiskanjem gradiv in nalog.

Z nami je bil Miha Ruparčič, govoril je o pretirani uporabi tehnologije.

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

Z današnjim dnem so se zaprla vrata vseh vzgojno izobraževalnih ustanov, zato smo v Svetovalnici govorili o tem, kako se spoprijeti s šolanjem doma. Kako organizirati pouk doma, kaj če je otrok več in kako se lahko starši kot kateheti spoprimemo tudi z veroukom doma? Z nami je bila učiteljica Manica Marolt.

Ali naš šolski sistem še sledi potrebam časa? Kakšne otroke vzgaja? O vsem tem smo se pogovarjali s strokovnjaki. Z nami so bili specialni pedagog Marko Juhant, ravnateljica Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nuša Pohlin Schwarzbartl, filozof in zgodovinar iz Škofijske gimnazije v Ljubljani dr. Tadej Rifel, ter nekdanja ravnateljica in učiteljica, ter mati in babica Mirjam Stanonik. Vabljeni k poslušanju!

Marjeta Krejči Hrastar in Tatjana Jakovljevič iz Društva katoliških pedagogov Slovenije sta spregovorili o razvoju možganov pri otrocih ter o tem kako nanje vpliva stres in kako lahko pomaga gibanje.

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Ob Tednu katoliškega šolstva smo nagovorjeni k darovanju sredstev za dijake in učence iz socialno šibkejših družin, da bi vsi, ki želijo, uspešno zaključili šolanje. Potreb je veliko. V ta namen mladi iz vseh katoliških šol nastopijo na tradicionalnem dobrodelnem koncertu, s tem darujejo tisto, kar imajo, svoj talent in čas.

Na terenskem obisku mesta Gramsh in okoliških hribovskih vasi je nastalo veliko vtisov in posnetkov. Sestre usmiljenke v mestu vodijo misijon in pomagajo najrevnejšim tudi s pomočjo darovalcev iz Slovenije. Videli smo, kako se ta pomoč konkretno uporabi (prenova kopalnice, hrana, pomoč otrokom, šolanje...). Spregovorile so s. Vida Gerkman in s. Mira Berisha, pa tudi študentka medicine Elisa Baci iz Gramsha.

Razmišljali smo o začetku novega šolskega leta. Za nekatere bo čisto običajno leto, za druge pa prestop iz vrtca v šolo, iz razredne na predmetno stopnjo, iz osnovne v srednjo šolo in mogoče na fakulteto. Začetki so težki, to vedo tudi naše sogovrnice, a če jim boste prisluhnili, utegnete ujeti kakšen dober nasvet. Z nami so bile: Saša Boštjančič, ki je prestavila izkušnjo svoje hčerke, vodja svetovalnice.si in socialna pedagoginja Melita Kuhar ter vodja kariernega središča Ljubljana Aleksandra Igličar Čepon.

Ste vedeli, da med možnostmi osnovnošolskega izobraževanja obstaja tudi šolanje na domu. Ob tem smo se ustavili v svetovalnici, z nami je bila Gita Mateja de Laat.