Česen gre v rast, kako ga lahko še malo uporabimo, je vprašala poslušalka. Lahko ga damo v skrinjo, pravi sestra Nikolina, in sicer: dobro ga narežemo, dodamo malo olivnega olja in soli ter zmiksamo. To naložimo v posodice in damo v skrinjo. Pri kuhanju po potrebi zmrznjeno postrgamo.

Lahko se naredijo tudi droži iz suhega kvasa, ki ga dodamo moki, ter dela vzhajanega testa. To pustimo, da vzhaja in se posuši. Čez dva dni namočimo in naredimo novo testo. Vzhajalo bo dlje čaka kot s kupljenim kvasom in ta kruh tudi ne bo tako rahel. Pri uporabi pšenične moke in mleka, je dobro dodati še malo olja, da bo kruh mehkejši. Namesto kvasa lahko dodamo tudi malo sode bikarbone ali pecilnega praška.

Slovenija je trenutno v krizi. O tem ni nobenega dvoma oziroma o tem ne bi smelo biti dvoma. Slovenci se vedno znova trepljamo po ramenih, da kadar je potrebno, znamo stopiti skupaj. Vendar, ali je tudi tokrat tako? Ukrepi vlade in priporočila uradnih institucij izgledajo približno tako kot naše zavedanje o pomembnosti udeležbe na volitvah. Pametni vsi, voli pa približno polovica.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Radiča v solati so se že najedli, kaj še lahko naredi, sprašuje poslušalka. Lahko ga nareže na široke rezance in na maslu pokrito duši. Tako dobi prilogo (kot je špinača). Možno ga je narezati na tanjše rezance, ga prav tako zmehčati oz. dušiti nato pa doda na praženo čebulo. Lahko doda še malo pora. Lahko naredi tudi juho - tako kot se naredi iz špinače. Tilka iz Cerknice je povedala, da se lahko naredi tudi sataraš: radič pokuhamo (vodo se popije, saj je bogata z vitamini), se ga nareže ter doda jacje in čebulo.

Potrebujemo: 1 kg moke, 2 žlički soli, v jamico damo pa limonino lupino in 2 žlici ruma. Posebej pripravimo kvas (kocko kvasa, žlico sladkorja in 2 žlici moke). Posebej mešamo 4 rumenjake in 100 g sladkorja (beljake uporabimo za nadev), prilijemo 2 dl močno toplega mleka in posebej raztopimo 60 g masla in dodamo še olje, da je vsega skupaj 100 g. Rumenjake s sladkorjem zamešamo v moko, nato še kvas, zmešamo, na koncu še maščobo. Gnetemo z eno roko ali obema. Med gnetenje, ko testo postaja krepko, dolijemo nekaj žlic mleka. To ponavljamo, da gnetemo vsaj 10 minut. To testo se bo dobro zvaljalo, a prej naj vzhaja pol drugo uro. Če damo potice v skupni pekač, jih med seboj pomažemo z oljem, da se bodo lepo razdelile. Ko jih namažemo z jajcem, damo v hladno pečico, nato jo prižgemo na 190 stopinj in se počasi pogreva. Čez čas pokrijemo, da se bo peklo eno uro. Če vzhaja zunaj, pa naj vzhaja uro ali 70 minut in nato namažemo in damo v pečico.Da se ne bi naredile luknje, moramo dobro valjati. Do ne bo prišlo do odstopanja skorje, damo v 180 stopinj vročo pečico in pečemo brez ventilacije. Ko je pečeno, damo iz pečice, pustimo še pet minut, nato s kartico ločimo od nadeva ter obrnemo na desko. Pokrijemo s papirnato brisačo in servieto ter pokrijemo s folijo. Ohlaja naj se v kuhinji.

V novembrskih oddajah O klasiki drugače predstavljamo svetniške pesmi iz ljudske pesmarice. V drugem delu pa bomo poslušali še Mašo v čast svetima Kozmi in Damjanu skladatelja Antonia Caldara.

Mesec oktober je Marijin mesec, tako smo v oddaji slišali predstavitev treh ljudskih Marijinih pesmi (Marija, Mati moja, Marija, o sladko ime, Marija, nebeška kraljica) , v drugem delu pa še Magnificat Johanna Sebastiana Bacha.

O križu in obredih bomo slišali v tokratni oddaji Naši očetje v veri.Še bolje pa bi bilo reči: Naše matere v veri, tokrat namreč spremljamo zapis romarice Egerije, napisan proti koncu četrtega stoletja.

Poleg srečanja PRO na Uršlji gori so se obetali še Malgajev pohod, sprehodite se lahko po Planinskem polju ali pa se odpravite pod vrh Silavca, kjer so postavili nov razgledni stolp.

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Krompir operemo in v slani vodi kuhamo pet minut. Odcedimo in nato na pogreti maščobi popečemo. Če se ne da dobro oprati, ga ostrgamo tanko olupimo. Če se krompir prime na posodo, dodamo še malo olja.

Zdi se, da je ugrabitev nedolžnega starejšega vinogradnika v Beli Krajini popolnoma zasukala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami. Dogodek je v najbolj neprimernem času ujel tako vladne stranke, ki računajo na zmago spričo zaslug za odlične trende v državi, kot tudi mainstream medije, ki so vse stavili na politični obrat na teh evropskih volitvah. Tako pa se zdi, da je ta nesrečnež sprožil plaz dogodkov, ki ga uveljavljene politične sile levice ne morejo več kontrolirati. Počakati bo sicer treba do samih volitev in do takrat se lahko zgodi še marsikaj, toda nekaj ugotovitev že lahko pokomentiramo.Z Belo Krajino je migrantska problematika dokončno postala odločujoč faktor na letošnjih volitvah. Še vedno smo sicer priče intenzivnemu omalovaževanju dogodkov in ljudi s strani določenih mnenjskih voditeljev, toda zdi se, da le-ti tudi s svojimi poskusi iz obupa ne uspejo in ne uspejo zmanipulirati javnosti.Glavni mediji so sprva poskušali s taktiko popolne ignorance dogodkov. Ker ta pristop ni obrodil sadov, so se politične konkurence lotili na način »shoot the messenger«, t.j. uničiti kredibilnost civilne družbe in politike, ki je na težave opozarjala. V tej luči je bil nedavni protestni shod v Črnomlju izveden premišljeno. Prednost na odru so dobili predstavniki javnosti, shod je bil odločen, a tudi zamejen s kulturnim programom, prisotnim političnim predstavnikom pa se namenoma ni dalo prostora na odru. Naj ljudje sami povedo, kaj čutijo in mislijo. To je zmedlo prenekatere novinarje, ki so pričakujoč blamažo ali škandal, čakali v zasedi. Z vedno večjo gotovostjo lahko trdimo, da zborovanje v Črnomlju ni bilo ne prvo in ne zadnje in da lahko pričakujemo stopnjevanje podobnih dogodkov – neodvisno od samih volitev.Ne moremo se znebiti občutka, da je letos levica tista, ki je na defenzivi, čeprav bi glede na vse dogodke morda pričakovali, da bi te volitve lahko bile dokončen obračun z »neposlušno« desnico v državi. Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo.Premešane karte na levi, konsolidacija na desniŠe več, opazimo lahko, da imajo te volitve morda celo potencial premešati pozicije moči znotraj Šarčeve vlade. Prvič: Levo sredino, ki ni bila sposobna sestaviti skupne liste za skupino ALDE, je vsem viden polom Šarčeve »spitzenkandidatke« Irene Joveve pahnil v hude škripce. Drugič: Tekom kampanje smo že videli dvakratno (evropsko ter slovensko) blamažo prve tovarišice liste Levica. Violeta Tomić je s tem v zadrego spravila trdo levi pravoverni del medijev, ki je morebiten visok odstotek liste Levica že videl kot »znamenje na nebu«, da je tudi v Slovenijo končno prišel duh Podemos-a. Tretjič: V mesecu maju, mesecu rdečih zvezd, Socialni Demokrati vedno bolj odločno prevzemajo ikonografijo svojih »nedonošenčkov« iz Levice, ki jim v resnici nikoli niso oprostili, da so jim prevzeli primat na levem polu, ki si ga SD kot uradni nasledniki KPS seveda nedvomno zaslužijo.Desnica se je medtem konsolidirala. Na pomladnem delu sta SDS in SLS jeseni zakopali bojno sekiro in nato letos pomladi postavili skupno listo ter tako naredili prvi korak v pomiritvi pomladnega tabora. NSi nadaljuje svojo jasno zgodbo že iz prejšnjih volitev v DZ in gre na te volitve s svojo listo močnih in preverjenih kandidatov, ki jo je nadgradila in razširila. Stranke pomladi z jasnimi in argumentiranimi nastopi nagovarjajo širok nabor volivcev, se medsebojno ne napadajo, lastnim članom pa dajejo motivacijo, da se volitev udeležijo ter pripomorejo h končnemu rezultatu. Tehnično in vsebinsko smo torej priča izvrstni kampanji, ki trenutno kaže na dober rezultat vseh treh strank oz. obeh list.Presenečenje te kampanje je nova desna stranka DOM, za katero se zdi, da je prva izvorno desno populistična stranka od osamosvojitve. Velik del desnice Jelinčičeve SNS zaradi njenega koketiranja namreč nikoli ni sprejel za svojo. DOM-ovci so zelo aktivni predvsem na družbenih omrežjih in se tako borijo proti medijski marginalizaciji, ki je lani (po krivici) pokopala Požarja. Požarjev »požar« so mediji še pogasili, DOM-ovega, ki ga kurijo ilegalni migranti, pa verjetno ne bodo zmogli. DOM sicer delno nagovarja iste volivce kot SNS, zato bo njena usoda na volitvah najverjetneje močno zaznamovala politiko v prihodnje. SNS si lahko upravičeno obeta poslanca na teh volitvah, toda morebiten dober rezultat Brščičeve četvorke – ne nujno s poslancem, ampak po številu glasov oz. odstotkov – lahko že pomeni, da smo dobili prihodnjega člana DZ, ki bo ključ do sestave prihodnje Vlade RS.Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo. Z evropskimi volitvami je bilo v preteklosti v različnih evropskih državah pogosto tako, da so bile tretirane kvečjemu kot priložnost, da volivci dajo oceno vladi. Letos volivci odločajo ne samo o medijsko doziranih puhlicah o posameznih področjih, ampak se bistveno bolj politično opredeljujejo do tega, kaj jim Evropa pomeni in v katero smer želijo, da bi se upravljanje Evropske unije zasukalo.Tudi v Sloveniji so volitve presegle ta namen in služijo bistveno večji politični prerazporeditvi. Kdo ve, morda pa je letošnja kampanja samo del daljšega trenda in smo priča ogrevanju za nekaj večjega. Karel Erjavec že ve.

Aprilsko vreme, ki smo mu priča sicer ni ugodno za razvoj podlubnikov, takoj pa, ko se bodo temperature le še malo dvignile in ne bo dežja, pa bodo izpolnjeni pogoji za njihovo rojenje. Zato velja, da je dobro da lastniki, še posebej če so imeli z pojavom lubadarja opravka že v minulih letih, redno pregledujejo svoje gozdove. Mag. Robert Režonja, direktor direktorata za gozdarstvo in lovstvo na MKGP svetuje, da so ti pregledi tedenski. Pravočasno prepoznavanje napada in takojšnja sanacija učinkovito zmanjšuje razmah podlubnikov, hkrati pa tudi niža stroške, saj je les, posekan v prvi fazi napada mogoče bolje prodati. Več o znamenjih napada pa prisluhnite v posnetku!

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Psihologinja, pisateljica, pesnica Alenka Rebula Tuta, ki jo redno povabimo k pogovoru v oddaji Za življenje, za danes in jutri pravi, v vsakem je želja po dobrem počutju in doživljanju globljega. Manj razširjena pa je zavest, da to lahko pride samo iz izbire in vsakodnevnega prizadevanja, da se to dogaja. Ljudje imamo danes malo časa, premalo za odnose in še manj za poglabljanje vase. Toda osebna rast pomeni prav to, življenje stremi k rasti, rastemo pa v odnosih.

Dijaki šentviške Škofijske klasične gimnazije Jure, Simon in Janez so letošnji post vzeli zares, vključili so se v poseben, dokaj zahteven 90 dni trajajoči odpovedni izziv ali spodbudo, ki temelji na treh stebrih, Exodus 90. Računalnik uporabljajo le za delo, več molijo, skrbijo drug za drugega v smislu pogovora in duhovne opore, na telefonu so izbrisali vse aplikacije, ki ne služijo osnovni rabi komunikacije, tuširajo se z mrzlo vodo in še marsikaj.

Ob obisku slovenskega premierja Marjana Šarca v Avstriji smo se s predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentina Inzka k našim rojakom pri severnih sosedih. Kakšen je njihov trenuten položaj, s katerimi izzivi se soočajo in kakšna so njihova pričakovanja do matične domovine? Vabljeni k poslušanju!

Mašuje Jože Poljanšek. Sodelujejo župljani iz Radelj ob Dravi

Največja groza me je praznovanj brez vsebine ali pa z vsebino, ki je povsem zlagana. Pred pomladnim mesecem majem smo na pragu mnogih praznikov, ki to pravzaprav niso: so bolj žuri, ko se polnijo trebuhi s hrano in hektolitri pijače, se nori in razgraja. Naslednji dan pa potone v pozabo vse, kar smo doživeli, saj glava ponoči utrujena in omamljena prileze domov. Pravo novodobno poganstvo v različnih preoblekah! Tudi kadar se veselimo, mora za to obstajati tehten vzrok, saj le tako svoje življenje in jutrišnji dan hranimo z lepimi, bogatimi spomini. Mesec maj nam ponuja prelestne priložnosti, da napolnimo svojo dušo z lepoto in pristnim veseljem.

Prof. dr. Jože Ramovš je ob prazniku sv. Jožefa spregovoril o vrednoti dela. Je le-to še vrednota? Če, v kakšnem pomenu? Kako zori veselje do dela? Poznamo več vrst dela, med bolj zahtevnimi je gotovo tudi delo na sebi in delo za boljše odnose.