Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 in tako letos praznujemo stoletnico njenega obstoja. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Boštjan Marolt streže štruklje in mesnine, pripravljene po tudi stoletje in več starih recepturah svojih prednikov na Odprti kuhni po Sloveniji.

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

V tokratni oddaji smo predstavili zgoščenko starih ohcetnih viž, ki so jih zvočno dokumentirali godci s Tajne. O godcih, svatbenih vižah in zgoščenki sem je avtorica oddaje pogovarjala s Francem Koširjem iz vasi Tajna blizu Koritnega na Pohorju.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Na prelepi lokaciji ob vznožju Trške gore se obdan z vinogradi nahaja Vinotoč Teropšič, kjer lahko občudujemo prelep razgled na Dolenjsko pokrajino z Gorjanci v ozadju in omembo vrednim Starim gradom.Vinotoč Teropšič nudi degustacijo več vrst vin ob domačih suhomesnatih izdelkih.

Zaradi brezglave evropske politike zaščite divjih zveri ter posledično njihovega širjenja kmetje vsakodnevno opozarjajo na nevzdržne razmere v živinoreji in še posebej reji drobnice. Na planini Starijski vrh na Kobaridom so minuli konec tedna predčasno prenehali s pašo in ovce umaknili v dolino.

Nihče ne prišije zaplate od nove obleke na staro obleko; sicer novo raztrga, stari pa se zaplata od nove tudi ne poda. (Lk 5, 36)

V prestolnici bo konec tedna potekal mednarodni festival Noči v stari Ljubljani, ki ga pripravlja Imago Sloveniae - Podoba Slovenije.Kulturni dom Nova Gorica bo 8. februarja prihodnje leto praznoval 40. obletnico. O programu.Nacionalni meseca skupnega branja se začne 8. septembra.

Družina Perger v Slovenj Gradcu ustvarja medeni raj že od leta 1757. Stoletja ustvarjajo dobrote iz medu, tudi sveče in ostale izdelke, na osnovi starih receptov. Med je ključen, tudi vse ostale sestavine v izdelkih so naravne, brez umetnih barvil in konzervansov. Delajo z ljubeznijo, predano in kot so to delali stoletja nazaj.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Toplo, hladno morje – Majda Sepe, Take me home country roads – John Denver, Wo meine sonne scheint – Caterina Valente, Dolgo poletje – Tatjana Gros, Diamonds and Rust – Joan Baez, Gdje je ljubav tu si ti – Latino, Kako naj ti povem - Katja Levstik, Ispijva še nocoj – Franjo Bobinac, La mer – Jean Sablon, Please mr. Postman – The Marvelettes, Mjeseče ti stari druže moj – Miki, L’appuntamento – Ornella Vanoni ...

Pogovor o smo tokrat namenili začetku šolskega leta. Če imate osnovnošolca ali šolarja najstnika, otroka ali vnuka, prisluhnite profesorjema Marti Zabret in doktorju Antonu Medenu. Spregovorila sta o pomenu strukture v dnevu, o tem, kaj storiti s telefonom in računalnikom, o skrbi za otroke, če sta starša ločena, vlogi starih staršev, stresu, izsledkih raziskav med slovenskim šolarji, matematiki in postopnem prenosu odgovornosti zase na otroka.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Družinsko katehezo bomo tokrat posvetili starim staršem. Papež na vseh srečanjih z mladimi spodbuja k pogovoru z njimi, saj so starejši tisti, ki mladim pomagajo sanjati ter jim vračajo korenine, iz katerih rastejo. Z sta bila Marinka in Aleš Čerin.

Večkrat se izkaže, da v Sloveniji bolje poznamo tuje od domačega. Veste, da imamo v Ankaranu biser, benediktinski samostan z zaščitenim parkom več kot 1000 mediteranskih dreves, starih več sto let? Maruša Kokalj s hotela in resort Adria Ankaran je navdušila za obisk obmorskega kraja vzdolž naše obale.

V Cerkvi v Sloveniji je letos šest fantov oz. mož starih od štiriindvajset do štirideset let posvečenih v duhovnike. To so: Sebastijan Tišler in Primož Lorbek iz mariborske nadškofije ter Gregor Bregar, Vito Urbanija, Rok Pogačnik in Tadej Ložar iz ljubljanske nadškofije. Od kod prihajajo? Kakšne so bile njihove družine? Kako so začutili Gospodov klic? Kdo jih je pri tem spremljal? Česa se najbolj veselijo in katero področja dela z ljudmi jim je najbližje? Kje in kdaj bodo imeli novo mašo in kaj so izbrali za novomašno geslo?

V ospredju tokratne oddaje Spoznanje več, predsodek manj je bila analiza volitev v Evropski parlament. Številni so v kampanji opozarjali na njihov pomen. Kaj so prinesle? Kakšno prihodnost na stari celini obetajo? Kakšna je in kakšna bo po njih Slovenija? To smo ugotavljali s političnim analitikom, publicistom in zgodovinarjem doktorjem Alešem Mavrom.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Na jubilejni razstavi Dobrote slovenskih kmetij smo lahko občudovali tudi številne nove pristope in rešitve. Med tistimi, ki razmišljajo, kaj vse bi se še dalo narediti s starimi načini obdelovanja surovin, je tudi Marta Gregorc. Dobro desetletje je že minilo od njene ideje pridelovanja lanu. Danes postopek od semena do platna uspešno predaja naprej in spodbuja mlajše k iskanju novih rešitev in idej.

Franc Senekovič je svetovalec na kmetijah, pri svojem delu včasih na kmetijah še opazi ohranjene stare stroje ali kaj drugega zanimivega iz nekdanjega časa. Tako je odkril tudi leseni stroj za izdelovanje vrvi. Zdaj s pomočjo omenjenega stroja navdušuje mlajše generacije za obuditev nekdanjega znanja.

Pred evropskimi volitvami razmišljanje v spodbudo ohranitve vrednot, ki oblikujejo današnji način življenja na stari celini. Z oddanim svojim glasom na evropskih volitvah sooblikujem družbo varnosti in miru za prihodnje rodove.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Z gostjo Nejo Samar Brenčič, direktorico Zavoda IZRIIS, smo klepetali o aktivnostih na vrtu in njegovi okolici, ki si jih lahko starši ali stari starši privoščimo skupaj z otroki. Kako družabne in socialne igre vplivajo na medsebojne odnose ter o praksi in izkušnjah pri njihovem projektu Dišeči vrtiček.

V Cankarjevem domu poteka 11. Kulturni bazar, v ospredju katerega sta Sodobna umetnost ter Ustvarjalnost mladih.Fotografska razstava o Fotografskih pogledih na Škofjeloški pasijon in Pasijonski večer v Stari Loki.Pri Mohorjevi družbi Celovec je izšla knjiga pesmi z naslovom Oaza duše Jake Koširja.

Tokrat najprej o Kitajski, ki želi po tako imenovani svilni poti okrepiti svojo navzočnost na stari celini, tudi v Sloveniji. V nadaljevanju o evropskih volitvah, pripravah naših političnih strank nanje in o vplivu sodobnih medijev na oblikovanje javnega mnenja. Kaj pomeni skupni nastop SDS in SLS in kaj propadli dogovor o povezovanju na levici? Za konec pa še Trumpova nedavna zmaga ob objavi Mullerjevega poročila, zaradi katere bi nepredvidljivi predsednik utegnil dobiti še drugi mandat.

V oddaji Iz naši krajev smo poročali, da se je direktorica Zavoda za turizem Ptuj Katja Gönc morala posloviti s položaja zaradi očitkov v zvezi s kurentovanjem. Spregovorili smo tudi o iskanju najemnika za Grad Snežnik, o tridesetem dobrodelnem koncertu župnijske Karitas Ljutomer, bolj učinkovitem trženju lepot Savinjsko-Saleške regije in črni človeški ribici, ki domuje v podzemlju Bele Krajine.

Dobitnik igralske nagrade Marija Vera za življenjsko delo je Vladimir Jurc.Na Sveti gori in Grgarju se začenja Urškino leto 2019.V madžarskem Sombotelu se bodo danes začeli 3. dnevi slovenskega filma.Pokrajinski muzej Maribor je ob svetovnem dnevu voda začel akcijo Stari aparati za prihodnost.

Premier sprejel odstop ministra za kulturo Dejana Prešička.Prisrčno vabljeni na 25. pevski festival Škofijske klasične gimnazije, ki bo v sredo, 30. januarja ob 16. uri v telovadnici Osnovne šole Alojzija Šuštarja.Lani začeta prenovitvena dela na pol tisočletja stari Ruardovi graščini na Jesenicah stojijo. Ko so prostore očistili, se je namreč pokazalo, v kakšen stanju graščina dejansko je, poleg tega so v nekaterih prostorih odkrili zanimive stare poslikave.

V tokratni oddaji Iz naši krajev ste lahko slišali o srečanju županov s predstavniki verskih skupnosti, o pozivih prebivalcev Spodnjega Podravja k pripravi ukrepov za preprečevanje poplav, o načrtih Mestne občine Kranj v povezavi s komunalno infrastrukturo in kolesarskimi stezami ter o tem, kako lahko stari predmeti najdejo nove lastnike in tako ne končajo na odpadu.

Restavrator Rok Valjavec pravi, da bomo morda le še dve desetletji po domovih in še največ na podstrešjih odkrivali staro masivno pohištvo in druge predmete preteklih rodov, ki so bili delo mojstrskih obrtnikov. Kaj so tako imenovane starine, kako skrbeti zanje, kako jim določimo vrednost, kako teče postopek restavriranja in podobno, je povedal v Svetovalnici.

V rubriki smo pregledali pomembnejše mejnike na stari celini v tem letu. O brexitu, migracijskem vprašanju ter tudi razburkanih odnosih na razdalji Bruselj in Washington ter Bruselj in Moskva smo govorili s poznavalcem politik Evropske unije Draganom Barbutovskim.

Ustavili smo se ob nekaterih starih slovenskih navadah, običajih in izročilih meseca decembra.

Kud Kdo in Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik vabita jutri v petek, 14. decembra 2018 ob 18. uri, na Balantičev večer, na katerem bodo slovesno prevzeli doprsni kip pesnika Franceta Balantiča, delo akad. kiparja Draga Tršarja, ki ga knjižnici podarja prof. France Pibernik. Večer je posvečen 75. obletnici pesnikove smrti. Pogovor s prof. Pibernikom bo vodil Tone Ftičar, Balantičeve pesmi pa bomo recitirali Brane Senegačnik, Jože Bartolj in Sergej Valijev, člani Kulturno umetniškega društva KDO.Župnija Dornberk vabi na predstavitev nove knjige Ivo Bric: VOJAŠKI DNEVNIK 1915–1919. Predstavitev knjige, ki bo jutri v petek ob 19.30 v avli OŠ Dornberk bo vodil dr. Jože Možina. Ta se bo pogovarjal z urednikom in piscem spremne študije prof. Petrom Černicem in dr. Renatom Podbersičem. Že ura pred tem bo v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Danijela sv. maša za pokojnega Iva Brica.Pred božičem marsikje po Sloveniji že postavljajo razstave jaslic. Teh že več let ne najdemo samo v muzejih in drugih notranjih prostorih, ampak tudi na prostem. Več o tem pa Petra Stopar:prispevek petra_stopar 3.20Društvo za ohranjanje dediščine iz Gradeža pri Turjaku bo že 11. leto zapored pripravilo največjo razstavo jaslic v Sloveniji, ki bo razprostrta med skrite kotičke Gradeža. »Pod kozolci, v starih hlevih, koritih, sušilnici, starih zapuščenih hišah. Koliko jih bo letos, ne vemo točno. Lani jih je bilo skoraj 270, velikih od enega centimetra do dveh metrov,« pravi predsednik društva Marko Šavli in dodaja, da so jaslice iz najrazličnejšega materiala, posebnost razstave pa je, da oživlja jaslice iz podstrešja. Tako si bodo med drugim obiskovalci lahko ogledali približno 250 let stare jaslice pokojne jasličarke iz Pirnič Brigite Juvan. Otvoritev bo v nedeljo, 16. decembra, ob 17.30 uri s krajšim koncertom, možen pa bo tudi ogled razstave ob spremljavi vodnikov.V Šmarju – Sap pa bodo v soboto, 15. decembra, ob 16. uri odprli razstavo jaslic, ki prihajajo z različnih koncev sveta. Zbirateljica in pobudnica razstave je Meta Zoran, ki sporoča: »Razstava bo v Turnčku poleg farne cerkve. Odprta bo do 6. januarja vsako nedeljo dopoldne in po kosilu ter vsako soboto od 14. do 17. ure. Po dogovoru lahko tudi katerikoli drug dan ali uro, le da naj nam to prej sporočijo na elektronski naslov našega turističnega društva Šmarje – Sap.«Na LUŠTni domačiji v Renkovci so postavili t. i. LUŠTne jaslice, saj so njihov glavni sestavni del paradižniki in drugi sadovi zemlje. Jaslice sta skupaj blagoslovila škofa katoliške in evangeličanske Cerkve Peter Štumpf in Geza Filo. »Ta ekumenski blagoslov je zopet eno od tistih znamenj, ki govori, da v prekmurju znamo kristjani obeh Cerkva v določenih pomembnih trenutkih našega praznovanja in življenja stopiti skupaj in skupaj moliti ter deliti blagoslov drug drugemu,« je povedal škof Štumpf.

Če so vladajoči pokvarjeni, je treba biti plat zvona, so poudarjali stari misleci. Kakšno protislovje: premier skuša utišati kritična stališča namesto, da bi jih sam spodbujal ter zatiral sovražni govor, ki ga širijo v vrstah njegovih koalicijskih sodelavcev. Stopnjevanje medijske nasilnosti posebno pri vladajočih spominja na totalitarne razmere iz polpreteklosti, ki zaostrujejo napetosti v družbi.

Slej ko prej se znajdemo v položaju, ko moramo poskrbeti za ostarele starše ali druge bolne svojce, ki se vrnejo iz bolnišnice v domačo oskrbo ali pa se njihovo zdravstveno stanje poslabša. Tedaj ugotovimo, da na nego nismo pripravljeni, ker nimamo potrebnega znanja. Zato smo v tokratni oddaji ob pomoči Alojzije Fink, dipl. medicinske sestre in specialisteke patronažne nege, posredovali nekaj nasvetov o negovanju varovanca v domačem okolju, s posebnim poudarkom na varnem dviganju in premikanju.

Mlin na veter na Stari Gori je kopija Bečevega mlina z vsemi prvinskimi elementi. Je spomenik izvirne vaške kulturne dediščine SV Slovenije. Edi Sedmak je povedal, kako podobo mlina, njegovo posebnost ter delovanje, predstavljajo obiskovalcem kraja.

Predstavljene pesmi: Lady Gaga, Bradley Cooper - Shallow (A Star Is Born); Lady Gaga - Look What I Found (A Star Is Born); Manouche – Moje miške; Nastja Gabor - Tisoč in ena zgodba; Andraž Hribar - Stari most ; Nika Zorjan - Za vedno (Za skaus); Jess Glynne – 123; Nipke – Ina; Annalisa - Un Domani (feat Mr.Rain); for KING & COUNTRY - burn the ships; Mario Biondi - This Is What You Are; Severa in Gal Gjurin - Lahko noč, skrbi

Prav posebno mesto v krščanskem bogoslužju imajo orgle. Po cerkvah so jih za bogoslužno rabo vpeljali v sedmem stoletju. »Organon« pa so v skromni obliki poznali že stari Grki in Rimljani. Pripravili smo cikel treh oddaj o orglah in tokrat poslušali prvo.

Restavrator Rok Valjavec je med drugim za papeža Frančiška izdelal edinstveno slovensko panjsko končnico. Vpet je tudi v dobrodelnost, je najmlajši vitez viteškega reda Božjega groba z Jeruzalema. Dvajset let, pravi Rok Valjavec, bomo še imeli priložnost zbrati kakšen star predmet ali pohištvo, potem bo tovrstnih zakladov dediščine vse manj. Postajali bodo prave redkosti in dragocenosti, ki bodo priče minulega časa ter znanja naših prednikov.

Na skoraj tristo let stari Kozjanski domačiji v Dobjem in v objektih okrog nje, vsako poletje prikazujejo stare obrti in običaje, med drugimi pranje perila v lesenem pralnem stroju. O vrednosti več stoletij starih, ohranjenih domačij in drugih objektov je govoril Bojan Guček.

V tednu od nedelje, 19. avgusta do petka, 24. avgusta, se bo v Tolminu odvijal izobraževalno počitniški Tabor mladih pevcev Primorske. Na tabor so bili vabljeni mladi pevci in pevke primorskega in zamejskega prostora, stari od 11. do 16. let, odzvali pa so se pevci iz celotne Slovenije. Tabora se bo tako udeležilo več kot 70 pevcev, ki bodo poleg ostalega dela pripravili tudi koncert, s katerim se bodo predstavili ob zaključku.

V oddaji Petkov večer ste tokrat prišli na svoj račun ljubitelji dalmatinskega melosa in starih festivalskih melodij. Oliver Dragojević je s svojo glasbo močno segel tudi v slovenski prostor, kjer je velikokrat tudi nastopal. Zato smo v tokratni oddaji prisluhnili pripovedi njegovih pesmi.

Grad Snežnik se bo prelevil v Plavajoči grad, ki bo gostil več kot 110 skupin glasbenikov, gledališčnikov in vizualnih umetnikov iz 29 držav. V Kranjski Gori se začenja 3. Mednarodni filmfest Kranjska Gora - KGIFF. V stari košarici za kruh odkrili prvi demo posnetek vokala 16-letnega Davida Bowieja.

V Svetovalnici smo se lotili energetske obnove starih stavb, tudi tistih s spomeniškim varstvom, spregovorili smo tudi o izkoriščanju sončne energije in dali prostor tudi vašim vprašanjem. Zato vabljeni k poslušanju, naš gost je energetski svetovalec Franc Kalan.

Jože Simončič, ekonom v Kartuziji Pleterje, je predstavil bogato banko sadik starih slovenskih sadnih drevesnih vrst, ki jih lahko dobimo v Kartuziji in posadimo na svojem vrtu.

Naš gost je bil mag. Matej Tonin, ki je kot vršilec dolžnosti prevzel vodenje Nove Slovenije. Govorili smo o njegovi viziji dela, o programu stranke in o aktualnih vprašanjih v luči bližajočih volitev.

V oddaji Pogovor smo govorili o tem, kaj je prineslo prvo leto mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa in kaj lahko v ameriški politiki pričakujemo v prihodnje. Prav tako smo govorili o ameriških odnosih z Rusijo, Severno Korejo in Iranom ter še o nekaterih temah, ki bodo ali so zaznamovale mednarodni politični parket. O omenjenih temah smo spregovorili s profesorjem s Fakultete za družbene vede dr. Bogomilom Ferfilo in sodelavcem Inštituta za politični menedžment Klemenom Balančem.