Naš pogled

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

komentar

Naš pogled

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Radijska kateheza

VEČ ...|26. 6. 2021
Božje svetost in duhovnikova grešnost

Ljudje posvečujemo predmete, čas, ljudi. Junij je običajno čas mašniških posvečenj. In kako gresta skupaj Božja svetost in duhovnikova grešnost? Je kaj drugače, ko gre za laike? Kako poteka obred posvečenja? Kaj pa je posvečena samskost, o kateri se danes veliko govori? O vsem tem smo govorili s sestro Magdo Burger.

Božje svetost in duhovnikova grešnost

Ljudje posvečujemo predmete, čas, ljudi. Junij je običajno čas mašniških posvečenj. In kako gresta skupaj Božja svetost in duhovnikova grešnost? Je kaj drugače, ko gre za laike? Kako poteka obred posvečenja? Kaj pa je posvečena samskost, o kateri se danes veliko govori? O vsem tem smo govorili s sestro Magdo Burger.

duhovnostduhovnikposvečenost

Radijska kateheza

Božje svetost in duhovnikova grešnost

Ljudje posvečujemo predmete, čas, ljudi. Junij je običajno čas mašniških posvečenj. In kako gresta skupaj Božja svetost in duhovnikova grešnost? Je kaj drugače, ko gre za laike? Kako poteka obred posvečenja? Kaj pa je posvečena samskost, o kateri se danes veliko govori? O vsem tem smo govorili s sestro Magdo Burger.

VEČ ...|26. 6. 2021
Božje svetost in duhovnikova grešnost

Ljudje posvečujemo predmete, čas, ljudi. Junij je običajno čas mašniških posvečenj. In kako gresta skupaj Božja svetost in duhovnikova grešnost? Je kaj drugače, ko gre za laike? Kako poteka obred posvečenja? Kaj pa je posvečena samskost, o kateri se danes veliko govori? O vsem tem smo govorili s sestro Magdo Burger.

Silvestra Sadar

duhovnostduhovnikposvečenost

Pogovor o

VEČ ...|11. 12. 2019
Rast oziroma zorenje v duhovniškem in redovniškem poklicu

Kaj postaviti v središče vzgojnega procesa? Molitev, zakramentalno življenje, povezanost s Kristusom. Kako ravnati, če so med kandidati tudi taki, ki so nagnjeni h homoseksualnosti, pedofiliji? Kdo odloča o tem ali lahko nekdo naredi zaobljube, prejme posvečenje? O tem so govorili s. Hermina Nemšak, Peter Kokotec in p. Janez Papa.

Rast oziroma zorenje v duhovniškem in redovniškem poklicu

Kaj postaviti v središče vzgojnega procesa? Molitev, zakramentalno življenje, povezanost s Kristusom. Kako ravnati, če so med kandidati tudi taki, ki so nagnjeni h homoseksualnosti, pedofiliji? Kdo odloča o tem ali lahko nekdo naredi zaobljube, prejme posvečenje? O tem so govorili s. Hermina Nemšak, Peter Kokotec in p. Janez Papa.

duhovnostvzgojaposvečenost

Pogovor o

Rast oziroma zorenje v duhovniškem in redovniškem poklicu
Kaj postaviti v središče vzgojnega procesa? Molitev, zakramentalno življenje, povezanost s Kristusom. Kako ravnati, če so med kandidati tudi taki, ki so nagnjeni h homoseksualnosti, pedofiliji? Kdo odloča o tem ali lahko nekdo naredi zaobljube, prejme posvečenje? O tem so govorili s. Hermina Nemšak, Peter Kokotec in p. Janez Papa.
VEČ ...|11. 12. 2019
Rast oziroma zorenje v duhovniškem in redovniškem poklicu
Kaj postaviti v središče vzgojnega procesa? Molitev, zakramentalno življenje, povezanost s Kristusom. Kako ravnati, če so med kandidati tudi taki, ki so nagnjeni h homoseksualnosti, pedofiliji? Kdo odloča o tem ali lahko nekdo naredi zaobljube, prejme posvečenje? O tem so govorili s. Hermina Nemšak, Peter Kokotec in p. Janez Papa.

Tone Gorjup

duhovnostvzgojaposvečenost

Za življenje

VEČ ...|2. 2. 2019
Posvečenost je vpetost v Božje poslanstvo

Na svečnico oziroma praznik luči smo govorili o posvetitvi življenja, poslanstvu in smislu življenja, po katerem hrepeni vsak človek. Naš gost frančiškan p. dr. Christian Gostečnik je spregovoril o svoji poklicanosti v redovno življenje in poudaril, da je posvečeno življenje tudi zakonska zveza.

Posvečenost je vpetost v Božje poslanstvo

Na svečnico oziroma praznik luči smo govorili o posvetitvi življenja, poslanstvu in smislu življenja, po katerem hrepeni vsak človek. Naš gost frančiškan p. dr. Christian Gostečnik je spregovoril o svoji poklicanosti v redovno življenje in poudaril, da je posvečeno življenje tudi zakonska zveza.

duhovnostzakonodnosisvečnica

Za življenje

Posvečenost je vpetost v Božje poslanstvo
Na svečnico oziroma praznik luči smo govorili o posvetitvi življenja, poslanstvu in smislu življenja, po katerem hrepeni vsak človek. Naš gost frančiškan p. dr. Christian Gostečnik je spregovoril o svoji poklicanosti v redovno življenje in poudaril, da je posvečeno življenje tudi zakonska zveza.
VEČ ...|2. 2. 2019
Posvečenost je vpetost v Božje poslanstvo
Na svečnico oziroma praznik luči smo govorili o posvetitvi življenja, poslanstvu in smislu življenja, po katerem hrepeni vsak človek. Naš gost frančiškan p. dr. Christian Gostečnik je spregovoril o svoji poklicanosti v redovno življenje in poudaril, da je posvečeno življenje tudi zakonska zveza.

Blaž Lesnik

duhovnostzakonodnosisvečnica

Priporočamo
|
Aktualno

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|18. 7. 2025
Dvojezična poletna šola

V Trstu se danes zaključuje Poletna šola, ki poteka v okviru projekta Car2go! in se je pretekli teden začela v Celovcu. Obiskuje jo osemnajst deklet in fantov, starih od 15 do 18 let z dvojezičnih območij Koroške in Furlanije. Direktor Mohorjeve Celovec dr. Karl Hren, ki je vodilni partner projekta, je pozdravil izmenjavo izkušenj in spoznavanje kulturno-turistične ponudbe. Deželni glavar Peter Kaiser je organizatorjem čestital za pobudo in poudaril pomen pobud, ki so načrtovane po meri mladih, saj na njih moramo utrjevati temelje skupnega evropskega prostora. Deželni svetnik Slovenske skupnosti iz Italije Marko Pisani je prav tako pohvalil pobudo čezmejne šole, ki je odlična priložnost za vzajemno spoznavanje, tkanje prijateljstev, istočasno pa je tudi temelj za dolgoročno gospodarsko in turistično povezovanje obeh regij.

Dvojezična poletna šola

V Trstu se danes zaključuje Poletna šola, ki poteka v okviru projekta Car2go! in se je pretekli teden začela v Celovcu. Obiskuje jo osemnajst deklet in fantov, starih od 15 do 18 let z dvojezičnih območij Koroške in Furlanije. Direktor Mohorjeve Celovec dr. Karl Hren, ki je vodilni partner projekta, je pozdravil izmenjavo izkušenj in spoznavanje kulturno-turistične ponudbe. Deželni glavar Peter Kaiser je organizatorjem čestital za pobudo in poudaril pomen pobud, ki so načrtovane po meri mladih, saj na njih moramo utrjevati temelje skupnega evropskega prostora. Deželni svetnik Slovenske skupnosti iz Italije Marko Pisani je prav tako pohvalil pobudo čezmejne šole, ki je odlična priložnost za vzajemno spoznavanje, tkanje prijateljstev, istočasno pa je tudi temelj za dolgoročno gospodarsko in turistično povezovanje obeh regij.

Matjaž Merljak

družbarojakimladi

Svetovalnica

VEČ ...|18. 7. 2025
Diagnoza: motnje avtističnega spektra, kaj pa zdaj?

Gostja je bila Patricija Lovišček, direktorica zavoda Modri december, Zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Slišali smo, kako danes pomaga drugim in kaj pravi na možnosti, ki jih imajo v realnem življenju. 

Diagnoza: motnje avtističnega spektra, kaj pa zdaj?

Gostja je bila Patricija Lovišček, direktorica zavoda Modri december, Zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Slišali smo, kako danes pomaga drugim in kaj pravi na možnosti, ki jih imajo v realnem življenju. 

Radio Ognjišče, Tanja Dominko

svetovanje

Naš gost

VEČ ...|12. 7. 2025
Muzikolog dr. Franc Križnar

V oddaji Naš gost smo gostili priznanega slovenskega muzikologa, glasbenega esejista in kritika dr. Franca Križnarja. Čeprav je že nekaj let v zasluženem pokoju, se še vedno ukvarja z raziskavami na področju glasbe. Tako je eden od organizatorjev simpozija ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške, ki bo pod naslovom Med resnico in legendo potekal v začetku meseca septembra na gradu Gradu Turn pri Preddvoru. Sicer se je dr. Križnar v življenju ukvarjal s kopico različnih stvari, med drugim tudi z radiem, kjer je bil glasbeni urednik in novinar na RTV Slovenija.  V pogovoru pa nam bo povedal tudi, zakaj Slavko Avsenik nikoli ni prejel nobene državne nagrade na področju kulture.

Muzikolog dr. Franc Križnar

V oddaji Naš gost smo gostili priznanega slovenskega muzikologa, glasbenega esejista in kritika dr. Franca Križnarja. Čeprav je že nekaj let v zasluženem pokoju, se še vedno ukvarja z raziskavami na področju glasbe. Tako je eden od organizatorjev simpozija ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške, ki bo pod naslovom Med resnico in legendo potekal v začetku meseca septembra na gradu Gradu Turn pri Preddvoru. Sicer se je dr. Križnar v življenju ukvarjal s kopico različnih stvari, med drugim tudi z radiem, kjer je bil glasbeni urednik in novinar na RTV Slovenija.  V pogovoru pa nam bo povedal tudi, zakaj Slavko Avsenik nikoli ni prejel nobene državne nagrade na področju kulture.

Radio Ognjišče

spominživljenjeFranc Križnar

Komentar tedna

VEČ ...|18. 7. 2025
Mirko Mayer: SD poskuša z “novo dinamiko” v vladi, Golob pa: “Matjaž, koliko poslancev pa imate?”

Danes smo v komentarju tedna prebrali razmišljanje novinarja in urednika na portalu Zanima.me Mirka Mayerja z naslovom: SD poskuša z “novo dinamiko” v vladi, Golob pa: “Matjaž, koliko poslancev pa imate?”

Mirko Mayer: SD poskuša z “novo dinamiko” v vladi, Golob pa: “Matjaž, koliko poslancev pa imate?”

Danes smo v komentarju tedna prebrali razmišljanje novinarja in urednika na portalu Zanima.me Mirka Mayerja z naslovom: SD poskuša z “novo dinamiko” v vladi, Golob pa: “Matjaž, koliko poslancev pa imate?”

Radio Ognjišče, Mirko Mayer

komentar

Sol in luč

VEČ ...|15. 7. 2025
Življenje je darilo

Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi, ki je izšla pri založbi Primus z naslovom Življenje je darilo. Tri smo prebrali v tokratni oddaji. Kako postati izjemen človek, kje tičijo tatovi naših življenj in zakaj je hvaležnost največja vrednota?

Življenje je darilo

Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi, ki je izšla pri založbi Primus z naslovom Življenje je darilo. Tri smo prebrali v tokratni oddaji. Kako postati izjemen človek, kje tičijo tatovi naših življenj in zakaj je hvaležnost največja vrednota?

Tadej Sadar

Spominjamo se

VEČ ...|19. 7. 2025
Spominjamo se dne 19. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 19. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Rožni venec

VEČ ...|19. 7. 2025
Veseli del dne 19. 7.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice. Molitev je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

Veseli del dne 19. 7.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice. Molitev je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

Radio Ognjišče

Vremenska napoved

VEČ ...|19. 7. 2025
Vremenska napoved 19. julij 2025

Vremenska napoved 19. julij 2025

Radio Ognjišče

Ritem srca

VEČ ...|18. 7. 2025
Seph Schlueter - Counting My Blessings

Spoznali smo eno od odkritji letošnjega leta. To je Seph Schlueter, 25-letnik iz ameriške Pensilvanije, ki je pred dnevi izdal svoj studijski prvenec Counting My Blessings, njegove pesmi pa se danes uvrščajo med najbolj predvajane krščanske izvajalce tega trenutka ...

V oddaji smo slišali:

  • Seph Schlueter - Counting My Blessings
  • Seph Schlueter - Running Back To You
  • Seph Schlueter - Steady Love
  • Seph Schlueter - Turn It To Praise
  • Seph Schlueter - This Side Of Heaven

Seph Schlueter - Counting My Blessings

Spoznali smo eno od odkritji letošnjega leta. To je Seph Schlueter, 25-letnik iz ameriške Pensilvanije, ki je pred dnevi izdal svoj studijski prvenec Counting My Blessings, njegove pesmi pa se danes uvrščajo med najbolj predvajane krščanske izvajalce tega trenutka ...

V oddaji smo slišali:

  • Seph Schlueter - Counting My Blessings
  • Seph Schlueter - Running Back To You
  • Seph Schlueter - Steady Love
  • Seph Schlueter - Turn It To Praise
  • Seph Schlueter - This Side Of Heaven

Andrej Jerman

glasbasodobna krščanska glasbaduhovnostnovosti