Etnološko društvo Sedraž vsako leto postavi trimeterski adventni venček in pa jaslično pokrajino v naravni velikosti okoli cerkve Sv. Jedrti v Sedražu pri Laškem. Letos jo bodo postavili na ogled 7. decembra, ko bodo imeli ob 17h tudi kratko prireditev z prižigom lučk. Dogodek nam je predstavil predsednik društva Mišo Medjič.

Tokrat smo prinesli med vas kolesarska doživetja prvega in drugega dne našega tradicionalnega romanja. Med vožnjo skozi del Koroške, slovenjegraško kotlino v porečju Mislinje, Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolina ter Celjsko kotlino je naš mikrofon ujel tudi zanimive sogovornike, ki prebivajo v omenjenih pokrajinah.

V prazničnem popoldnevu smo gostili prekmurskega ustvarjalca: pisatelja, pesnika, scenarista in dramatika Ferija Lainščka. Feri Lainšček se je rodil v Dolencih na Goričkem, zdaj pa živi in ustvarja v Murski Soboti. Napisal je več kot sto književnih del, ki jih zaznamujejo prekmurska pokrajina in njeni ljudje. Za svoje delo je prejel številne nagrade: za roman Ki jo je megla prinesla je prejel nagrado Prešernovega sklada, Kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, Desetnico za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški, Večernico za knjigo pravljic Mislice, ...; leta 2021 je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Petelinji zajtrk, Halgato, Hit poletja, Šanghaj, ...). Uveljavil se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijskih in lutkovnih iger, filmskih scenarijev ter kot pisec popevk in šansonov. Letos zaključuje tudi trilogijo Kurji pastir, s katero popisuje na prav poseben način svoje otroštvo - prav temu je bil tudi posvečen dobršen del pogovora, ki vas morda nagovori do te mere, da boste zapisano tudi prebrali. 

Predstavili smo sirarsko kmetijo, na kateri gospodari in ustvarja mlada družina Žerjal. Kmetija Žerjal, v osrčju Krasa, je poznana zlasti med ljubitelji kozjih sirov. Danes se na skromnih kraških gmajnah pase okoli 120 koz in so ena redkih kmetij, ki s svojo dejavnostjo skrbi, da se kraška pokrajina ne zarašča še bolj, kot se je že v preteklosti. Njihovi siri dišijo po Krasu, dodatki, ki plemenitijo okus kozjih sirov pa so kraški šetraj, kraški teran in brinove jagode.
 

Pred mikrofon smo povabili učitelja kitare Daniela Eyerja, ki je tudi ravnatelj Glasbene šole v Zavodu svetega Stanislava. Rodil se je v Švici ter tam odraščal in se šolal. Leta nazaj je na kitarskem festivalu v Beogradu v Srbiji spoznal Slovenko, ki je nato postala njegova žena, gnezdece sta si uredila v Ljubljani. Naše države prej ni poznal. Selitev je potekala tako, da je napolnil avto z oblekami, knjigami, kitarami in se pripeljal sem. Jezik je bil kar zahteven izziv, še vedno kdaj zameša besedi vzhod in zahod ter orodje in orožje, predvsem zaradi slednjega si včasih prisluži kakšen prestrašen pogled. V Slovencih vidi odlično kombinacijo družinske topline in delavnosti, tudi sama pokrajina ga navdušuje, čeprav prosti čas ob družini in glasbi zelo rad namenja različnim ročnim spretnostim.

Pravljica prihaja s Finske in govori o bogu neba, ki je ljudem v hladnih in temnih pokrajinah severa poklonil darilo. Sporoča: vsaka mrvica sonca je dragocena.