Ogled zgodovine druge svetovne vojne in množičnih grobišč

Danes svojo turnejo po Sloveniji in zamejstvu začenjajo rojaki iz ZDA, ki so v povojnih pobojih izgubili svoje sorodnike. Obiskali bodo množična grobišča, nekdanja koncentracijska taborišča in zapore. Vodili jih bodo slovenski strokovnjaki, med njimi: zgodovinarji, direktorji muzejev,  pravni strokovnjaki in arheolog. Osredotočili se bodo na spoznavanje revolucionarnega nasilja, obravnavali pa tudi zločine, ki so jih zagrešili nacisti, Italijani in domobranci. Vsak dan bodo obiskali več lokacij, štirje večeri bodo namenjeni tudi strokovnim govorcem. Jutri zvečer bo tako v dvorani Slovenske matice v Ljubljani razprava, pri kateri bodo sodelovali zgodovinar, muzealec in publicist ter predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman, profesor za ustavno in mednarodno pravo človekovih pravic Peter Jambrek in profesor za ustavno pravo in pravo človekovih pravic Jernej Letnar Černič. Pogovor bo moderirala Maria Velikonja, ki je bila med letoma 1994 do 1997 preiskovalka na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo in je nedavno izdala knjigo o sojenju svojemu dedu z naslovom Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba.

Lojze Peterle: Potrebujemo očiščen zgodovinski spomin in skupno točko enotnosti

V pogovoru ob 30-letnici postavitve kapelice v Šentjoštu, 80-letnici konca druge svetovne vojne in 35-letnici začetka samostojne Slovenije je nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle povezal različne zgodovinske prelomnice v eno osrednjo misel: brez očiščenega zgodovinskega spomina ne moremo graditi skupne prihodnosti. »Mi ne moremo naprej z miti, z zgodovinskimi zameglevanji v političnem interesu,« je dejal in odločno zavrnil delitev na izdajalce in osvoboditelje, ki je v njegovih očeh politično konstruirana in zgodovinsko netočna.

Drugorazrednost predsednice države ob največjem genocidu v zgodovini slovenskega naroda

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.

Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.

Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.

Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.

S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.

Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da  bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.

Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.

Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.

Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.

Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? 

Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!
 

Dr. Klemen Jaklič

Spregovorili smo o 80-letnici konca druge svetovne vojne in izvensodnih pobojih. Poleg tega je dr. Jaklič predstavil svoje odklonilno ločeno mnenje na Zakon o zmanjšanju škodljivih posegov politike. Pravi, da gre za drzno stališče aktualne sestave Ustavnega sodišča. V oddaji so sodelovali tudi poslušalci.

Peter Avsenik: Boleč opomnik in poziv k izpolnitvi civilizacijske dolžnosti

V komentarju avtor obeležuje obletnico odkritja vojnega grobišča v Hudi jami, kjer so našli več kot 1.410 žrtev izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni. Raziskave pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana so dokumentirale obseg zločinov. Slovenija je leta 2017 grobišče razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, Avsenik pa poudarja pomembnost zgodovinskega spomina in dostojnega pokopa žrtev.

Pričevanje Miklavž Kavčič - 5. del

Poslušate lahko še peto pričevanje Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnjih štirih oddajah Moja zgodba nas je popeljal skozi bogato in s preizkušnjami prežeto življenjsko pot. V povojnih pobojih je izgubil pet bratov, eden je šel kot begunec v Argentino, očeta je ubila ročna bomba. Mama je ostala sama s sedmimi otroki. Tokrat nam je Miklavž natresel še nekaj spominov iz povojnega časa in svojih študijskih let.

Pričevanje Miklavž Kavčič - 4. del

Do zdaj smo že v treh oddajah poslušali pričevanje Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 iz Šentjošta nad Horjulom. Čas vojne in po njej ga je globoko zaznamoval. V povojnih pobojih je Miklavž izgubil pet svojih bratov, eden pa se je kasneje iz begunskega taborišča umaknil v Argentino. Tokrat nam je predstavil čas konec štiridesetih let, ko je dobil zaposlitev v podjetju oziroma trgovini tovornjakov, avtobusov in avtomobilov Autocommerce, ki je skrbela za nabavo vozil in rezervnih delov zanje.

Bo peticiji in razstavi o povojnih pobojih sledilo še obeležje v Evropskem parlamentu?

Razstava 3450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, ki je do 10. maja na ogled v Zavodu sv. Stanislava, je v angleški verziji nagovorila tudi obiskovalce Evropskega parlamenta v Bruslju. Gre za nekakšno trilogijo, ki jo je sredi februarja letos uvedla peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji. Sredi prejšnjega tedna je sledilo odprtje že omenjene razstave avtorja Jožeta Dežmana; gostila pa jo je evropska poslanka Romana Tomc. V njuni navzočnosti sta si jo med drugim ogledala predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola in predsednik Evropske ljudske stranke Manfred Weber. Romana Tomc si želi, da bi v evropskem hramu demokracije postavili tudi obeležje kot opomin na zločine komunizma v Sloveniji. Z njo se je pogovarjal Tone Gorjup; pred mikrofon povabil še druge poslance iz Slovenije, ki so prišli na odprtje razstave.