Is podcast
Prav tako kot Poljak sv. pater Maksimilijan Kolbe je slovenski duhovnik Izidor Završnik mučenec ljubezni do bližnjega. Ali mar ni rekel Gospod Jezus: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13).
Stolnica v Linzu (Zgornja Avstrija), posvečena Materi božji, je bila 26. oktobra 2007 kraj posebne slovesnosti. Papežev delegat kardinal Martins je za blaženega razglasil 36-letnega kmečkega gospodarja Franza Jägerstätterja. Mož je pozorno spremljal dogajanja v nacistični Nemčiji: okupacija Porenja, priključitev Avstrije, okupacija Sudetov, teror tajne policije, zakon o evtanaziji ljudi, ki državo zgolj obremenjujejo, požar svetovne vojne… Javno je povedal, da kot veren katoličan na sme sodelovati pri nečem, kar je proti njegovi vesti, ne sme se boriti za nacistično državo. Prijatelji so ga skušali pregovoriti, naj vendar pomisli na svojo družino – imel je ženo in tri otroke – pa se ni dal prepričati. Tudi žena, ki se je zavedala posledic, ga je podpirala v njegovem prepričanju. Februarja 1943 je zavrnil poziv v vojsko, marca so ga zaprli v vojaškem zaporu, julija je bil obsojen, 9. avgusta so ga usmrtili. Mučenec za svoje krščansko prepričanje!
Dr. Metod Benedik je tokrat predstavil štajerskega duhovnika Ferdinanda Potokarja, ki je opravljal službo tajnika mariborskega škofa Tomažiča. Gestapovci so ga po aretaciji v celjskem Starem piskru pretepli do smrti. Umrl je 5. novembra 1942.
Dr. Metod Benedik je tokrat predstavil usodo Mihaela Grešaka, štajerskega duhovnika, ki so ga nacisti ustrelili 22. julija 1942.
Duhovnik Valentin Oblak, župnik v Preski, je na svoja stara leta občutil trdoto komunističnega režima. Kot starejši mož pri 76 letih je postal žrtev totalitarizma. V noči 21. septembra 1951 ga je nekdo skozi okno poklical, naj gre previdet bolnega farana. Župnik je vstal, zatem je sledil strel in obležal je v krvi. Njegov nečak, kasnejši koprski škof dr. Janez Jenko je zapisal: Splošno mnenje je, da so ga krajevne oblasti same umorile.
Mateja Krofa župnika v Črni na Koroškem so ubili maja 1950 po tem, ko je šel na podružnico sv. Hlene v Podpeco krstit novorojenčka. Nasprotniki vere in Cerkve so ga potolkli ter ga nato porinili po skalah. Faranom pa je bilo takoj jasno, da stoji za smrtjo njihovega župnika ljudska oblast.
Izmed mnogih žrtev totalitarizmov 20. stoletja, ki so opisane v knjigi Palme mučeništva, so slovenski škofje izbrali seznam mogočih blaženih. Na seznam kandidatov za beatifikacijo so uvrstili 27 oseb: 13 duhovnikov, 3 bogoslovce, eno redovnico in deset vernikov laikov. Med njimi je največ škofijskih in redovnih duhovnikov, dva bogoslovca, dva študenta, štiri učiteljice, redovnica, redovni brat, dva kmeta, pravnik, mizar, gospodinja in gospodinjska pomočnica ter dijak. Umrli so nasilne smrti med drugo svetovno vojno ali po njej, v koncentracijskem taborišču ali doma, med opravljanjem službe, med kmečkim delom, po zaporih ali so preprosto izginili.Vsakega od njih bomo predstavili v posebni pet minutni oddaji, ki je na sporedu vsako nedeljo ob 20.50 po oddaji Moja zgodba.
Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.
V »povelikonočnih« Globinah smo govorili o nebesih. Najbrž se je že vsak izmed nas kdaj vprašal, ali bo prišel v nebesa. Kakšne so naše predstave o tem, kako priti v nebesa in kaj pravita Sveto pismo in teologija? Ali so vrata, ki jih je odprl Kristus, pripravljena za vse ali pa moramo še kaj postoriti, preden pridemo v Nebeško kraljestvo? Ob teh vprašanjih sta razmišljala jezuit in kapucin p. Damjan Ristić in br. Jakob Kunšič.
Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?
Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.
Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.
V oddaji je bil z nami p. Branko Cestnik. Kot vedno smo začeli z dobro novico, tokrat o minuli nedelji Dobrega pastirja in tednu molitve za duhovne poklice. Med drugim smo se vprašali: kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne in se navezali tudi na razpravo o evtanaziji.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Sinoči (24.4.) ob 19.30 je bil v nunski cerkvi 6. koncert Sakralnega abonmaja. Nastopil je Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija, ki bil naš gost.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Za testo potrebujemo pol litra oz. 30 dag moke, ob strani damo slabo žličko soli, 1/3 kocke (cca. 15 dag) kvasa – dodamo malo sladkorja in toplega mleka – vstavimo v jamico na sredi moke. V testo dodamo še eno jajce, malo olja (olivnega ali sončničnega) in 1 dl toplega mleka. Če hočemo še finejše, to je bolj mehko testo, lahko v moko dodamo kakšno žlico navadnega jogurta. Testo dobro ugnetemo z roko in pustimo vzhajati, da ga je še enkrat več. Pazimo, da ne prehaja – površina ne sme biti nagubana. Nato pekač namažem s trdo maščobo - z maslom ali pa z mastjo - in testo razvaljamo skoraj na velikost pekača. Nato ga z roko prenesemo in s prsti razširimo do robov. Nadeva naredimo po želji. Sestra Nikolina je povedala, da vedno namaže paradižnikov mezgo (ki jo izboljša z žlico kuhane smetana z mleka), potrese z origanom in baziliko, potrese še sesekljano kislo kumaro, olivo, salamo, šunko, tuno iz konzerve ... na vrhu naj bo nariban sir. Pečemo v pečici pri 190 – 200 stopinjah Celzija 15 – 18 minut, da se lepo zapeče. Če pečica še ni dovolj ogreta oziroma vemo, da gostov še ne bo - koliko časa lahko pica počaka na pekaču, že obložena? Lahko tudi pol ure ali več. Boljše je, da tako počaka, kot da pečeno moramo pogrevati. Pečeno pico sicer takoj vzamemo iz pečice, je preložimo na desko in pokrijemo s pekačem, da se omedi – postane mehka in okusnejša.