Is podcast
Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.
Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.
Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju.
Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”
Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju.
Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok, ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami bolj ranljivi. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov.
Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok, ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami bolj ranljivi. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov.
Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno.
Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.
Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos.
Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.
Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno.
Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.
Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos.
Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice.
Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice.
Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.
Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.
Sodobni človek vse pogosteje čuti izgubo pristnega stika s seboj, s Stvarnikom in s smislom bivanja. V enournih pogovorih s strokovnjaki različnih področij, predvsem pa s področja psihologije, razgrinjamo možnosti po vnovičnem prebujenju. Govorimo o izbirah, ki vračajo zadovoljstvo, kažemo drugačne možnosti notranje izpolnitve in spodbujamo k izstopu iz ujetosti, lažne privlačnosti agresivnega potrošništva ter novodobnih pritiskov o tem, kakšen naj bi bil uspešen človek - večno mlad, srečen in prekipevajoč v udobju. Izstopimo, da bi znova našli sebe. To je naš namen pogovornih oddaj, s katerimi stopamo na pozitivno stran.
V oddaji Za življenje smo z dr. Katarino Kompan Erzar razmišljali o sv. Frančišku in sv. Klari, kako nas svetnika nagovarjata v današnjem času, zakaj in kako nas molitev umiri in na kakšne način poveže z Bogom.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Gre za iskreno izpoved o iskanju pravega veselja. Naš gost je bil duhovni pomočnik v Senožečah Pavel Kodelja, ki pravi, da pot svetosti nujno vključuje odločitev - v vsakem trenutku iz dneva v dan. Spregovoril je tudi o sprejemanju vsega, kar je zanj pripravil Bog, tudi o sprejemanju svoje bolezni, ob kateri se zaveda, da je vsak dan podarjen.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
V Sloveniji se že dlje časa na več lokacijah odvijajo Oskrbovalnice. Delujejo preprosto, na njihov spletni portal pogledamo ponudbo ter izberemo pridelke in izdelke lokalnega izvora. Ob določeni uri in na za to določeno mesto izbrano pripeljejo; kako se je to odvilo v gorenjskem mestu, smo govorili z Rokom Megličem, ki je spodbudil somišljenike, da je zaživela še ena od Oskrbovalnic, konkretneje v občini Tržič.
Ob sklepu postnega časa in začetku velikonočnega tridnevja je o pomenu in simboliki velikega četrtka spregovoril župnik iz Vinice Anton Gnidovec.