Is podcast
Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.
Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.
Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.
Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …
Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …
O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...
Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...
Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici... Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba.
Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici... Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba.
In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«
In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«
Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.
Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij.
Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja.
Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo.
Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo.
Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status.
Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.
»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje.
Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja.
Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema.
Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,
si in vam želim.
Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.
Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij.
Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja.
Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo.
Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo.
Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status.
Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.
»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje.
Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja.
Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema.
Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,
si in vam želim.
Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.
Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.
Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.
Z nami je bila Alenka Mavec iz Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami. Govorili smo o tesnobi, o tem, kako jo prepoznati, kako naj ravna okolica in kakšno pomoč je treba poiskati.
V »Pogovor o« smo povabili predsednike treh družbenih organizacij. V imenu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, civilne iniciative Prebudimo Slovenijo in Zveze Organizacij Civilne družbe Slovenije bodo Lojze Peterle, Vlasta Doležal Rus in Andrej Grebenc spregovorili o vlogi civilne družbe pri nas ter odgovorili na vprašanje ali ima oblast do njih dvojna merila. Prav tako ne bomo mogli mimo pestrega notranje in zunanje političnega dogajanja. Dogajanje bo v imenu Zbora za republiko komentiral tudi Janez Remškar.
Ko v življenje planinca, alpinista zareže smrt ob nesreči v gorah, je težko za svojce, bližnje, prijatelje... Najprej pa se z okoliščinami srečajo gorski reševalci, ki umrlega odnesejo v dolino. V posebni praznični izdaji Doživetij narave ob 17. uri boste slišali nekaj razmišljanj o smrti, spregovorila bosta tudi alpinista Štremfelj. Srečali pa se bomo tudi z življenjsko zgodbo blaženega Pier Giorgia Frassati-ija, ki je bil navdušen planinec. Prihodnje leto bo minilo sto let od njegove smrti.
V Železni Kapli je škof Jože Marketz včeraj daroval mašo zadušnico za Poldeta Zundra, ki je tam več kot 50 let je opravljal dušnopastirsko delo, bil je pobudnik raznih kulturnih in družbenih projektov na avstrijskem Koroškem in je „oče“ Mladinskega centra na Rebrci. Več kot štiri desetletja je s svojimi sodelavci oblikoval praznične radijske oddaje Slovenskega sporeda ORF. Naslednji ponedeljek bi praznoval svoj 82. življenjski jubilej. Za svoje izredno dragoceno delo na vseh področjih je prejel številne nagrade, mdr. leta 2009 Tischlerjevo nagrado in lani Slomškovo nagrado. Takrat je med drugim dejal …
Včeraj se je v Železni Kapli na pogrebu Poldeta Zundra zbrala velika množica ljudi, ki so mu v slovo pri Mariji v Trnju zapeli tudi pesem Rož, Podjuna, Zila.
Mirko Isop je prvi duhovnik, ki je izšel iz slovenske gimnazije v Celovcu. Pogosto roma k Mariji Pomagaj na Brezje. Najprej kot dijak, nato kot bogoslovec in tudi zdaj kot župnik v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Utrip župnije v tem priljubljenem turističnem kraju se je v 44-ih letih zelo spreminjal. Mirko Isop je dobro reševal tudi napetosti zaradi uporabe slovenščine. Ko je leta 2009 nevarno zbolel, je nekaj dni pred operacijo poromal k Mariji Pomagaj in se priporočal Materi Božji. “Tam sem imel občutek, da se je nežna roka dotaknila moje rame in notranji glas je dejal Ne boj se, jaz ti bom pomagala.’” In tudi je. Posebno varstvo je njegova družina čutila v času izgnanstva. Mirko Isop se je namreč rodil leta 1942 v Nemčiji, v taborišču in družina se je šele po koncu vojne lahko vrnila v domači kraj v dolino Rož na avstrijskem Koroškem. Po skoraj 80-ih letih je prvič za javnost povedal nekaj spominov na tisti čas. Strah v ljudeh pusti globoke sledi.
Škofijska karitas Koper v petek, 8. novembra, ob 19. uri, pripravlja v dvorcu Lanthieri v Vipavi, kot zgodnji uvod v letošnji Teden karitas, slavnostno akademijo z odprtjem razstave likovnih del, ki so nastala v 30. mednarodni likovni koloniji Umetniki za karitas, meseca avgusta na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, pod naslovom »Mostovi upanja«.
Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.
Odnos do tradicije se v zadnjem času spreminja, dobiva večjo vlogo. Muzeji in galerije po nedavni raziskavi sodijo med najbolj zaupanja vredne ustanove. Odprli so se novim pristopom in pri postavljanju razstav sodelujejo z različnimi strokami. Muzeji so hrami dediščine, prostori srečevanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, prostor druženja in dialoga. Slišali smo misli štirih muzealk, Jane Babšek, Alenke Černelič Krošelj, Maje Hakl Saje in Marjetke Balkovec Debevec.