Matej Peljhan je Primorec,  ki živi v Ljubljani. Je mož in oče treh otrok. Življenje se mu je obrnilo na glavo pri desetih letih, ko je v eksploziji vojaške bombe izgubil desno roko in levo oko. Danes kot mojster fotografije on obrača fotoaparat pri svojem umetniškem in večkrat nagrajenem ustvarjanju. Kot specialist klinične psihologije pomaga ljudem, ki trpijo zaradi različnih duševnih stisk, svoje izzive in sprostitev pa najde v športu - kar dvakrat je opravil Ironman triatlon.

Živa Deu je doktorica arhitekturnih znanosti in prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predavala predmet Prenova arhitekture in konzervatorstvo, Njena  bibliografija obsega skoraj 1000 enot in 14 monografij, njeno zadnje delo pa je izšlo leta  2024  in ima naslov Hiše za boljše življenje. Še vedno je zelo aktivna, v oddaji  je spregovorila o raznolikostih in posebnostih ter o pomenu ohranjanja slovenske stavbne dediščine. 

Naša gostja je bila Martina Piskar, zaposlena v hospicu. Delo z umirajočimi sprejema kot plemenito poslanstvo in je za to delo hvaležna.

Z nami je bil dr. Jože Duhovnik. Njegova poklicna in življenjska pot je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij in eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov. 

Gostili smo glasbenika, ki že 60 let navdušuje mnoge generacije poslušalcev in čeprav je desetletja ustvarjal v tujini, se v njegovih pesmih zrcalijo Slovenija, slovenski človek in slovensko srce. Aleksander Mežek je pripovedoval o svojih otroških letih, prvih inštrumentih, poti v London in delu z mnogimi svetovnimi zvezdniki, pa srcu, ki je vedno pogrešalo ajdo, sive poti in Žirovn’co ... Pogovor je na volju tudi v video obliki.

Dan pred slovenskim kulturnim praznikom bo Naš gost letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo arhitekt, industrijski oblikovalec in profesor Saša Mächtig, avtor legendarnega rdečega kioska K67. Z njim se bomo pogovarjali o njegovem življenju in delu, o družinski zgodovini pa tudi o preživljanju praznika kulture, ki je za nas Slovence poseben dan.

V tokratnem sobotnem popoldnevu ste spoznali vrhunsko gledališko in filmsko igralko Natašo Barbaro Gračner. Morda se je spomnite iz Pevčevega filma Carmen, morda kot strogo ravnateljico v Bičkovem filmu Razredni sovražnik; ljubitelje gledališča je zagotovo presunila v vlogi Medeje, v teh dneh jo lahko vidite v predstavi Zdravnica v ljubljanski Drami. Nataša Barbara Gračner je odigrala več kot dvesto gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih vlog, ki so brez izjeme poglobljene karakterne študije dramskih likov. Za svoje delo je bilo večkrat nagrajena; nazadnje je lani junija prejela Borštnikov prstan, ki je najbolj prestižna slovenska nagrada za igralske dosežke. Kaj jo je potegnilo v svet gledališča, s čim jo očara še danes, kako je delati z mladimi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – o vsem tem in še marsičem v oddaji Naš gost.

Marjan Bečan je duhovnik že 60 let, torej je biseromašnik. Kar 45 let je deloval med rojaki v Münchnu v Nemčiji, prej pa je bil 12 let prefekt v slovenskem bogoslovnem semenišču v izseljenstvu v Argentini. Rodil se je v Ljubljani leta 1940. Mati je bila šivilja, oče pa poklicni šofer. Že leta 1941 so Nemci družino odpeljali v Pliberk na avstrijsko Koroško. Tam so se srečevali tudi z begunci iz takratne Jugoslavije. Leta 1949 sta se starša odločila za odhod v Argentino. Tam je Marjan Bečan nadaljeval osnovno šolo, po njej pa je vstopil v slovenski zavod v Adrogue. Po dokončani gimnaziji je vstopil v slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu v Adrogueju, ki je v 20 letih obstoja slovenski skupnosti dal 52 duhovnikov. Edo Škulj in Marjan Bečan sta bila zadnja dva novomašnika iz tega bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1965, že naslednji dan pa je imel novo mašo. Od leta 2023 živi v Ljubljani, v Duhovniškem domu Mane Nobiscum, kjer smo tudi posneli pogovor za oddajo.