Že v svojih prvih besedah se je močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih.

»Podelil vam bom blagoslov.« Na naše veliko začudenje ga je izrekel v slovenščini: »Blagoslovi vas Bog Oče in Sin in Sveti Duh.«

Velika noč je. A v meni še vedno odjek besed, ki jih je ob novem letu Frančišek namenil diplomatom. Zaskrbljeno je spregovoril o svetovni vojni, konkretni grožnji za svet. Doslej je govoril o vojni »po kosih«, tokrat pa, da so ti kosi iz dneva v dan bolj strnjeni in kot taki vse večja in bolj konkretna pretnja za svet.

Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke. 

V ekipi Pohoda za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi bivši protestniki.

… Vsi nismo in ne bomo »Prevci«, a prav vsak je poklican, da izkoristi svoje talente in iz sebe naredi zgodbo svojega življenja. Zgodba družine Prevc pa nam je ob tem spodbuda in opomnik, da se največji uspehi ne merijo zgolj v medaljah, ampak v ljudeh, ki ostanejo – ne glede na vse, kar prinese življenje. Kot je nekoč dejal Prevčev oče Božidar: »Življenje je glavno, ne uspeh.«