24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...
In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?
Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.
In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.
Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.
Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!
Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.
Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...
In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...
Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.
Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!
Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.
24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...
In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?
Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.
In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.
Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.
Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!
Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.
Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...
In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...
Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.
Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!
Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.
24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...
In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?
Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.
In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.
Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.
Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!
Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.
Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...
In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...
Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.
Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!
Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.
Naš pogled
Čeprav se zdi, da sta zakon in družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujejo zakonski pari, ki si želijo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste.
Naš pogled
Čeprav se zdi, da sta zakon in družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujejo zakonski pari, ki si želijo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste.
Naš pogled
Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?
Naš pogled
Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?
Naš pogled
Jure Sešek je v komentarju združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki ga je preživel v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Afriška beda vsakdana in globine, danes sicer precej plitke, Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem!
Naš pogled
Jure Sešek je v komentarju združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki ga je preživel v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Afriška beda vsakdana in globine, danes sicer precej plitke, Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem!
Naš pogled
Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …
Naš pogled
Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …
Naš pogled
Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.
Naš pogled
Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.
Naš pogled
Del sveta si je nekaj mesecev nazaj veliko obetal od nove ameriške vlade. Predsednik Trump je obljubljal, da bo zelo hitro končal vojno med Rusijo in Ukrajino, vojno do katere sploh ne bi prišlo, če bi bil, tako Trump, on predsednik. Že v prvem dnevu po nastopu funkcije je podpisal vrsto izvršnih ukazov in dal vtis, da bo do zdaj neurejeni in kaotični svet uredil. Kot nam je bil simpatičen denimo ukaz, da sta spola le dva in da je treba zaustaviti neobrzdano LGTB ideologijo, pa ni ostalo le pri tem.
Naš pogled
Del sveta si je nekaj mesecev nazaj veliko obetal od nove ameriške vlade. Predsednik Trump je obljubljal, da bo zelo hitro končal vojno med Rusijo in Ukrajino, vojno do katere sploh ne bi prišlo, če bi bil, tako Trump, on predsednik. Že v prvem dnevu po nastopu funkcije je podpisal vrsto izvršnih ukazov in dal vtis, da bo do zdaj neurejeni in kaotični svet uredil. Kot nam je bil simpatičen denimo ukaz, da sta spola le dva in da je treba zaustaviti neobrzdano LGTB ideologijo, pa ni ostalo le pri tem.
Naš pogled
Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.
Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.
Naš pogled
Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.
Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.
Naš pogled
Rubrika je tokrat prinesla iskreno zahvalo darovalcem, ki so sodelovali v Pustni Sobotni iskrici, ki je zbrala 159.016 evrov za otroke v Angoli.
Naš pogled
Rubrika je tokrat prinesla iskreno zahvalo darovalcem, ki so sodelovali v Pustni Sobotni iskrici, ki je zbrala 159.016 evrov za otroke v Angoli.
Komentar tedna
Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili prispevkoma z znanstvenega posveta »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. To je bila druga oddaja v nizu, v kateri je o UDBI in Dahavskih procesih spregovoril mag. Igor Omerza. Alenka Puhar pa je predstavila primer Ludvika Merzela.
Pogovor o
S p. Robertom Bahčičem, dr. Igorjem Bahovcem, Darjo Kálamar Frece, Barbaro Kastelec in zakoncema Sitar smo osvetlili dediščino, ki nam jo ob svojem odhodu zapušča papež Frančišek.
Duhovna misel
Ameriški izumitelj Edison je zelo cenil čas in denar. Ko je obiskovalcem razkazoval svoje nove izume, ga je kateri od ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Naš gost
Karel Gržan je po letih delovanja v več župnijah, zdaj deluje kot kaplan v Lučah, Ljubnem in Solčavi. Preizkušen v zadnjih letih tudi v bolezni se je že od otroštva učil drugače razbirati svet. Črke zanj drugače plešejo, ko se jim je naučil slediti, je postajal vse močnejši ravno z njimi, oziroma v besedah. Je avtor več odmevnih knjig, nekatere je spisal tudi na humoren način in na svoj račun. Med prvimi nas je opozarjal na pomen čuječnosti, na odmik od manj imeti k več biti, k sobivanju in čutenju. Obiskali smo ga na njegovi domačiji, v hribih nad Savinjo, kjer nas z zgledom na videz preprostega življenja, nekoliko odmaknjenega, a v sožitju z naravo in okoliškimi domačini, uči pristnega občestva.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili prispevkoma z znanstvenega posveta »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. To je bila druga oddaja v nizu, v kateri je o UDBI in Dahavskih procesih spregovoril mag. Igor Omerza. Alenka Puhar pa je predstavila primer Ludvika Merzela.
Vstani in hodi
Dostopnost za osebe z gibalnimi in drugimi senzornimi omejitvami je še vedno velik izziv, zlasti na področju starejših stavb. Lažji dostop lahko omogočimo z uporabo prenosnih klančin, prilagodljivih dvigal in drugih mobilnih pripomočkov. O tem, kakšno je stanje v Sloveniji in kateri so primeri dobre prakse, nam je v pogovoru zaupal Janez Antolinc, ki deluje v zavodu Brez ovir in podjetju Taktil pro.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pojdite in učite
Gospodu je odšel misijonar Danilo Lisjak, zahvalili smo se mu za vse zglede, pričevanja in skupna druženja.