Zrcalce, zrcalce na steni, povej

… Seznam tem v slovenskem prostoru, ki bi se jih dalo na enak način problematizirati, je v današnjem času skoraj brezmejen. Živimo pod očitno totalitarno oblastjo, pa se tega izraza za opis realnega stanja poslužujemo le redki. Pred našimi očmi propadajo šolstvo, zdravstvo, sistem domov za oskrbo starejših občanov, pa vendar ob vsakem novem zakonu, ki stvari pelje v še slabše stanje, zgolj mirno gledamo. Vedno bolj se omejuje svobodo govora, svobodo vzgoje, medijev, kmetovanja, podjetništva, pa vsi kar mirno gledamo. Smo narod izjemno marljivih ljudi, ki živi na enem najbolj rodovitnih in z naravnimi bogastvi obdarjenih koščkov zemlje, pa tega nikakor ne moremo v polnosti izkoristiti. …

Helena Jaklitsch: Otrok kot tržno blago

Vsako leto se 25. marca spomnimo naših mam. Taka je navada v Sloveniji, v nekaterih drugih državah praznujejo dan mamic kakšen drug dan. V Argentini na primer na tretjo nedeljo v mesecu oktobru, na Švedskem konec maja. Ampak na koncu ni pomemben datum …

Marko Pavliha: Upanje

Najmočnejše je tisto upanje, ki preraste v zaupanje v sočloveka, Boga ali višjo silo, da se bo vse rešilo tako, kot je namenjeno. Karkoli želimo izsiliti ali nekoga prisiliti, se bo običajno izkazalo za napačno, ker ne prihaja iz srca, marveč iz preračunljive glave.

Upam in verjamem v molitvi, da bo naš papež Frančišek hitro okreval in nam vlival upanja še na mnoga leta. 

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.

Laris Gaiser: Malo strategije, veliko politikanstva

Graditi evropski steber znotraj edine zveze, ki nam nudi resno zaščito, je pametno in nas lahko brez nepotrebnih zamer lažje pripelje do evropske skupne obrambne politike, ki bo resnično mogočna le, ko se bodo drastično spremenile geopolitične razmere oziroma Nato ne bo več obstajal. V fazi, ko ZDA iščejo ponovno povezavo z Rusijo, zato da bi ustavile nekontrolirano rast kitajske moči in s tem vsem nam še naprej zagotovile gospodarsko in varnostno stabilnost, obsojam bruseljske in naše državne politike, politične kratkovidnosti in nepotrebnega kreiranja negativne entropije.

Komentar je pripravil predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

s. Emanuela Žerdin: Rdeči nageljčki, vijolična barva in svetilka upanja ...

… Evangeljski feminizem poziva žene, naj se borijo za pravico do življenja – od spočetja do smrti, kajti prav to jim je vzeto. Vzeto jim je dostojanstvo darovalk in nositeljic življenja in vzeto jim je dostojanstvo materinstva – saj morajo matere delati enako dolgo kot moški, morajo biti aktivne, zaposlene, angažirane, povsod prisotne – od politike do zabave – da bi bile uspešne. A poleg vsega tega, so še vedno edine matere in edine roditeljice, ki življenje dajejo na naraven način in ga ohranjajo, ščitijo in mu dajejo moč za rast …

Alenka Puhar: Februar! S klicajem

Februar je zame od nekdaj poseben mesec, ker sem se februarja rodila in datum rojstva ima v človeškem življenju pač poseben pomen. Letošnji februar me je pa dodatno zaposlil, saj so me zaradi okrogle in visoke številke zelo počastili. (Med drugim, povem v mikrofon radia Ognjišče, mi je zapel zbor uredništva Ognjišča!!) Ampak pred oči mi je prišlo in v misli seglo še nekaj februarskih dogodkov, ki so vredni kakšne naklonjene besede.

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Lenart Rihar: Nagnjena sredina

Ravnatelj Rafaelove družbe motri nemirni svet in vlogo Zahoda in nove ameriške politike. Sprašuje se, ali je za nagibanje političnega prostora res kriva levica. Ustavi se tudi pri tem, zakaj se ljudje v nekaterih državah namesto za tradicionalne stranke odločajo za alternative. Naglasi: prva dolžnost resne stranke bi bila odkriti nevarnosti in se jim upreti, ne pa podleči. Ob koncu se sprašuje: ali bo v Evropi prišlo do obrata in če bo, ali bo pravočasen.

Sedaj rdeči šolenčki so, potem jih pa ni

Avtor se sicer z zamikom, a zato nič manj pronicljivo in poglobljeno odziva na dogajanje v letošnjih Dražgošah. Predvsem na besede in dejanja predsednice državnega zbora, niso mu ušle niti besede nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ob koncu se ustavi še ob izgubljenem zvitem nasmešku župana glavnega mesta.