V zadnjih mesecih bralec, poslušalec ali gledalec naših osrednjih medijev zlahka dobi vtis, da ti svoje delo opravljajo v izjemno težkih pogojih, v skrivnih bunkerjih, pod krinko in v stalni nevarnosti

Evropska komisija je objavila poročilo o medijskem pluralizmu za leti 2018 in 2019. Slovenija je v tem času na tem področju nazadovala, na dveh od štirih področjih preverjanja pa je na območju visokega tveganja.

V DeSUS-u vre, brbota, prekipeva … v medijih beremo že praktično od začetka formiranja Janševe vlade in vsak teden znova izvemo, da je še en pokrajinski odbor umaknil podporo predsednici Aleksandri Pivec.Zdi se, kot da je upokojenska stranka kot nekakšna atomska bomba, na kateri časovni sprožilec neusmiljeno odšteva dneve, ure, sekunde do trenutka, ko se bo razletela na nešteto delcev in za vekomaj izbrisala Janševo vlado iz slovenske politične realnosti.

Poklon italijanskega predsednika na Bazovski gmajni štirim tigrovcem, ki so uradno gledano iz Rima še vedno teroristi, je velik dogodek. Še večji pa je, da bo najvišji predstavnik Italije Slovencem vrnil ključe Narodnega doma, palače, ki je kot slovenski simbol sredi Trsta manifestativno pogorela, kar je označilo začetek fašističnega nasilja.

Komentar avtorja je objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi jim to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji.Kar pa bi bilo za našo državo škodljivo in krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Četrtega maja, 52. dan po potrditvi 3. Janševe vlade v državnem zboru, je nova opozicija štirih strank politične levice interpelirala prvega ministra, svojega nedavnega koalicijskega kolega Zdravka Počivalška. V četrtek je z interpelacijo uspešno opravil, a dan pred tem je že bila vložena nova, tokrat proti notranjemu ministru Hojsu.

Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno.S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime-time ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo – z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvari, ki spadajo zraven.

»Lahko ti podarim samo ljubezen,« so svoj čas prepevale transvestitne sestre. Kdo si je njihove ljubezni res želel, je drugo vprašanje, in podobnega bi si lahko zastavili tudi v naši politiki: kdo si želi ljubezni Janeza Janše?Na prvi pogled je vprašanje absurdno: le zakaj bi bilo pomembno, kdo si želi ljubezni predsednika vlade? In navsezadnje, zakaj bi si, izven kroga domačih, prijateljev ter mogoče kakšnega političnega prisklednika, kdorkoli srčno želel, da ga ima Janša rad?A po drugi strani nam to vprašanje lahko ponudi prikladen odgovor na drugo, precej zahtevnejše vprašanje: zakaj ljudje proti Janezu Janši pravzaprav sploh protestirajo?

Malce si lahko oddahnemo. Bitka s koronavirusom je zaenkrat dobljena, kako je z vojno, bo pokazal čas. Državljani Slovenije, zlasti junaški zdravstveni delavci, pod taktirko Janševe vlade, smo se odrezali sijajno. Zdaj se bo treba posvetiti izključno reševanju gospodarstva, ki se je znašlo v hudih škripcih, ker je pandemija državo za nekaj časa popolnoma ohromila.Celoten komentar, ki ga je napisal Aleš Meden, prebral pa Jože Bartolj, lahko preberete na spletni strani Domovina.je.

Simptomi diktature nastanejo takrat, ko skuša ena politična skupina s silo podrediti druge. Simptomi se pojavijo, ko skuša ena skupina preprečiti drugi, da po povsem demokratičnem postopku, predpisanem v ustavi, prevzame vlado.Celoten komentar, ki ga je napisal Peter Merše, prebral pa Marjan Bunič, lahko preberete na spletni strani Domovina.je.

Ena najuspešnejših držav pri boju z novim koronavirusom se trenutno ubada z valom protestniškega nezadovoljstva. Na sicer mirnih demonstracijah odmevajo protivladne parole in zahteve po odstopu vlade. A hitro se opazi tudi brezidejnost protestniškega nezadovoljstva, kar daje močan dvom v njihovo dobronamernost ...

Celoten komentar, ki ga je napisal Blaž Čermelj prebral pa Marjan Bunič, lahko preberete na spletni strani Domovina.je.

Kulturna polena: »Pa to ne mor’š verjet. Cerkve bodo odprte, knjižnice in muzeji pa ne!«Novica o tem, da škofje s ponedeljkom ponovno dajejo možnost obhajanja svetih maš z verniki, je dodobra razburila nekatere spletne komentatorje. Strogost in doslednost ukrepov, ki to dovoljenje spremljajo, seveda nista zanimali nikogar. Namesto tega je bilo treba hitro najti kakšno poleno, da se ga vrže škofom in kristjanom pod noge. Polen se je nabralo za celo drvarnico, pet skladovnic.

Razkritja četrtkove oddaje Tarča so upravičeno zaznamovala notranjepolitično razpravo zadnjih nekaj dni. Najmanj kar lahko rečemo je, da so rotvajlerski pritiski Počivalškovih ljudi na zaposlene v blagovnih rezervah neprimerni in nedopustni. Motivi so lahko tudi koruptivni, a pri iskanju povezave med dobavitelji in tistimi, ki naj bi jim preko pritiskov posel zagotovili, je še veliko prostora za novinarsko, predvsem pa policijsko delo ...

Celoten komentar si lahko preberete na Domovina.je.

Komentar avtorja je objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Komentar avtorja je objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Podcast je objavljen tudi na strani Domovina.je. Gre za karikaturo Mihe (Slovenceljna) med korona krizo in ob novi vladi.

Novi koronavirus, kot vsak virus, ni nekaj dobrega. V resnici si želimo, da bi čim prej izginilo iz naše srede. A ker je dobro tudi v preizkušnjah najti pozitivne plati, je pred vami nekaj plusov sedanje situacije.

Slovenija je trenutno v krizi. O tem ni nobenega dvoma oziroma o tem ne bi smelo biti dvoma. Slovenci se vedno znova trepljamo po ramenih, da kadar je potrebno, znamo stopiti skupaj. Vendar, ali je tudi tokrat tako? Ukrepi vlade in priporočila uradnih institucij izgledajo približno tako kot naše zavedanje o pomembnosti udeležbe na volitvah. Pametni vsi, voli pa približno polovica.

Tudi Katoliška cerkev se je na grožnjo koronavirusa odzvala s posebnimi ukrepi, ki so nam znani tudi v Sloveniji: odstraniti blagoslovljeno vodo; opustiti stisk roke ob pozdravu miru; prejemanje svetega obhajila le z rokami. Pred nekaj dnevi je (relativno pozno) enake ukrepe uvedla tudi rimska Škofija. Roma locuta, causa finita torej, tudi ko gre za koronavirus.

Medtem ko je druga polovica Slovenije smučala v severni Italiji in so doma zadrževali dih, kdaj bodo v ambulante začeli kapljati s koronavirusom okuženi smučarji prvega počitniškega tedna, se je mimogrede sestavila nova, 3. Janševa vlada. Zunanji opazovalci so bili še minuli vikend skeptični, a bolje poučeni so vedeli, da so stvari bolj ali manj dogovorjene, vse drugo pa je stvar tehnične izvedbe in umetniškega vtisa. No, potem ko je Marjan Šarec v kamere resignirano priznal, da iz njegovih obetov “ne bo nič” in se seli v opozicijo, so upanje na predčasne volitve izgubili tudi zadnji optimisti.

Predsednik Evropske ljudske stranke (ELS) Donald Tusk je ob nedavni zamrznitvi Fidesza pozval, da je treba izoblikovati novo vizijo in opraviti temeljit premislek o vrednotah. Kot je do sedaj storil že večkrat, se je med prvimi na poziv odzval Viktor Orbán z memorandumom, ki ga je v torek poslal voditeljem ELS.

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Po prvem krogu pogovorov je jasno, da načelno strinjanje, da so pogovori o novi koaliciji mogoči, obstaja. Razumni politiki, ki niso nasedli na “antijanševsko paranojo” so očitno ključ do normalizacije odnosov v slovenski politiki. Levičarsko jahanje na tej paranoji pa mora pri vsakem poskusu dobiti večjo dozo pozornosti in medikamentov, da sploh še deluje. Neprikriti pritiski s strani večjih medijskih hiš, urednikov in novinarjev ter ostalih bolj zakulisnih igralcev je preprosto rečeno na ravni ostudnega. Iti tako daleč, da se dvomi v ustavne kompetence poslancev, pošilja grozilna pisma in tako naprej, samo potrjuje, kaj vse je na kocki, če pride do zamenjave vlade.

Ob odstopu Marjana Šarca in posledičnem razpadu njegove vlade se je slovenska politika še na en način znašla v novem položaju. Če je do zdaj večinoma veljalo, da so politični nasprotniki, osrednji mediji in levi javnomnenjski voditelji ob težavah, političnih krizah ali celo razpadanju levih vlad s prstom kazali na predsednika SDS Janeza Janšo, je tokrat drugače.

Prebiram našo novo Belo knjigo o obrambi, ki na lep, bralcu prijazen način razlaga, kako se bo Slovenska vojska razvijala in izpopolnjevala v naslednjih letih. Kot že tolikokrat doslej tudi letošnja izdaja premore kanček humorja. Saj veste, ne smemo je jemati preveč resno. Ali pa sploh ne, glede na vse, kar se dogaja okoli vojske, pa tudi znotraj nje. In občutek imam, da je tudi snovalcem knjige to kristalno jasno.

Nacionalna RTV Slovenija je lanskega oktobra začela serijo oddaj in prispevkov na temo predsodkov, ki se nanašajo na različne družbene skupine, predvsem obrobne. Z januarjem se začenja že druga sezona. Nekateri izmed člankov te serije so prav kakovostni in razkrivajo, kakšno je življenje, ki ga živijo ljudje z določenimi omejitvami, kot je denimo Downov sindrom ali invalidnost ali pa so sprejeli določeno odločitev v življenju, pa jih družba zaradi tega morda gleda postrani, kot denimo redovnica.

Šesterica slovenskih vojakov se je iz Iraka vrnila v domovino, javnost pa se je razdelila. Nekateri vrnitev podpirajo, nekateri ji nasprotujejo, v resnici pa se spet moramo soočati z nizkotnim dejstvom, da se na plečih Slovenske vojske in njenih pripadnikov odvija boj za politične točke.

Ena boljših strani spremljanja slovenske politike je, da navkljub prepričanju, da si v njej videl že vse, kakšna stvar, detajl, poteza … vedno znova preseneti. Saj ne, da bi, glede na stopnjo (ne)zrelosti naše demokracije, nad njimi moral biti tudi dejansko presenečen; a kljub vsemu se je ob domislicah naših politikov včasih vendarle zabavno pustiti presenetiti.

Mineva dobro leto, odkar je LPP po pozivu aktivista Domna Savića z avtobusov, ne da bi o tem sploh obvestil naročnika, odstranil oglas Zavoda Živim. Kot smo na Domovini že pisali, je v njihovem dejanju Zagovornik načela enakosti prepoznal diskriminacijo, tožilstvo pa ne naklepa, da bi LPP Zavod živim diskiminiral.Po letu, ki je sledilo, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da tožilstvo ne prepozna diskriminacije tam, kjer je za varuha načela enakosti povsem očitna, kdo je Domen Savić, da se pred njim pripogne vsako koleno v Ljubljani in na tožilstvu in kako, da na LPP avtobusih sploh še kdo lahko oglašuje, ko pa imajo vendar, kar se “zbujanja polemik” tiče, tako senzibilne standarde.O tem komentator.

»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

»Privatizacija«, ena najbolj osovraženih besed, kar jih lahko zasliši uho pravega socialista. Takoj ga spravi k otorinolaringologu.Gre namreč za postopek, pri katerem podjetje, ki je naše, beri v rokah vladajoči eliti naklonjenih prvoborcev, preide k lastniku, ki ga taista elita ne more nadzorovati ter mu ukazovati. Adijo čudaške pogodbe, ki denarce pretakajo v žepe pravih, zbogom rente zaslužnim. Ob čisto vsaki privatizaciji se zato zažene plaz črnogledih napovedi o zlobnežih, ki kupujejo našo srebrnino, zlata vendarle ni, izključno zato, da jo bodo nemudoma uničili.

Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 in tako letos praznujemo stoletnico njenega obstoja. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.

V medijih se govori le še o Sovi, Knovsu in Toninu. Afera, ki se vleče že od arbitražnih prisluhov naprej, je presegla samo sebe. Prišel je čas, da se v vsej tej zmedi ustavimo in razjasnimo pojme.

Štiri novembrske ankete: dve od Mediane (Delo, POP TV), Parsifalova (Nova24TV.si) in Ninamedia (TV Slovenija) se v rezultatih preveč razlikujejo, da bi lahko podrobneje ocenili, kakšen je konkreten odziv volivcev na pestro novembrsko politično dogajanje.

Če je družina sposobna plačevati drage najemnine, mar ni potem sposobna tudi plačevati kreditov?

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Habemus Papam ali če to preoblikujemo v slovenske razmere, imamo reformo. Več kot leto dni je Šarčeva vlada porabila za pripravo davčne reforme. Sicer tako skromne, da bi bilo spremembam spodobneje reči popravki, ampak v sili zlodej še muhe žre, zato se bomo pač razveselili celo drobtinic.

“Če samo sumim, da bi lahko moje ravnanje ali stališča vzbudila vtis, da nisem neodvisen, sem se v zadevi dolžan izločiti. Osebni prepiri, spori in zamere ne sodijo na ustavno sodišče, zato bi morali tam sedeti zelo zreli ljudje oziroma osebnosti, ki so v življenju že veliko naredile.” Tako o aktualnem – ne več internem – dogajanju na slovenskem ustavnem sodišču nekdanji predsednik tega sodišča, prof. dr. Ernest Petrič (za Siol.net). Ima prav. A ima tudi – le – pogojno prav.

Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

Adrie ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohštaplerija. Pokopal je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče »nadmudriti«. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu osvojila srebro. Ni izgubila zlata, čeprav mu je bila presneto blizu. Z izjemnimi predstavami so nas odbojkarji prepričali, da so lahko tudi oni najboljši in podobno kot pred dvema letoma se je zdelo, da Slovencev na poti do vrha nič ne more ustaviti. Kljub porazu proti Srbiji pa je Slovenija znova opozorila nase. Z igro, z navijanjem in še z nečim, kar ni povsem jasno, od kod izvira.

Veseljačenje se počasi končuje. Celo najbolj potratna vlada je za naslednje leto znižala proračunske odhodke za 100 milijonov. Glede na to, da Evropi preti nova gospodarska kriza, gre šele za začetek. Članek nekako povzema dogajanje na slovenskem trgu dela po recesiji 2008. Rezultati so - milo rečeno - porazni. Komentar je prebral Matjaž Merljak.

Obrisi nove Evropske komisije postajajo čedalje jasnejši. Njena bodoča predsednica Ursula von der Leyen je ta teden objavila seznam komisarjev in njihovih resorjev. Vidi se, da bo prihodnja komisija sestavljena drugače kot prejšnja. Ne gre le za spolno uravnoteženost, pač pa tudi za same prioritete delovanja. Vidi se večji pomen okoljskih in socialnih politik. Pa tudi resor z zanimivim imenom. Resor za zaščito evropskega načina življenja.

O uvedbi državljanske vzgoje kot predmeta v srednjih šolah traja debata praktično že desetletja. V osnovnih šolah smo zadevo rešili s predmetom, ki pa je v veliki meri prepuščen učitelju.

»Žrtvoval je Kralja, da je ohranil predsednika, torej sebe,« je misel, ki sem jo zadnje dni kar nekajkrat zapisal ali izrekel. Ni pa bilo do zdaj pravega časa in prostora za resnejšo analizo, kaj pravzaprav to pomeni, kakšne so posledice takšne Šarčeve odločitve.Misel napeljuje na domnevo, da je premier Šarec vedel, kaj počne njegov sekretar Brane Kralj; da njegov kamniški sopotnik in dolgoletni prijatelj kadrovskih odločitev »v imenu države« vendarle ni sprejemal brez blagoslova prvega operativca države, na katero se je skliceval.

Slovenska ustava pravi, da je naša država razdeljena na pokrajine. Tudi evropska zakonodaja govori o nujnosti pokrajin – to smo zaobšli z ustanovitvijo takoimenovanih kohezijskih regij. Da politiki, torej vlada, parlament in predsednik republike v več kot četrt stoletja niso uveljavili tega dela ustave je škandalozno ...

Komentar si lahko v celoti preberete na spletni strani www.Domovina.je.

V komentarju, objavljenem na spletnem portalu Domovina.je, smo prebirali besede Aleša Medena.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.