Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.
VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Priporočamo
|
Aktualno

Za življenje

VEČ ...|19. 6. 2021
Preobremenjeni otroci?

Logoterapija je zelo uporabna veda, prepričajte se v oddaji Za življenje, z nami je dr. Sebastjan Kristovič

Preobremenjeni otroci?

Logoterapija je zelo uporabna veda, prepričajte se v oddaji Za življenje, z nami je dr. Sebastjan Kristovič

Radio Ognjišče

vzgojaduhovnost

Naš gost

VEČ ...|19. 6. 2021
Naš gost Ivan Sivec

Naš gost je bil naš najplodovitejši pisatelj, publicist in etnolog Ivan Sivec. Podpisuje skoraj 160 knjižnih del in mnoga med njimi so v samem vrhu bralnih seznamov slovenskih knjižnic. Med predstavitvijo avtorja je beseda tekla tudi o jubileju naše domovine. Med drugim smo ga  vprašali, zakaj je lepo živeti v Sloveniji in zakaj imamo Slovenci veliko zamolčanih osebnosti naše zgodovine.

Naš gost Ivan Sivec

Naš gost je bil naš najplodovitejši pisatelj, publicist in etnolog Ivan Sivec. Podpisuje skoraj 160 knjižnih del in mnoga med njimi so v samem vrhu bralnih seznamov slovenskih knjižnic. Med predstavitvijo avtorja je beseda tekla tudi o jubileju naše domovine. Med drugim smo ga  vprašali, zakaj je lepo živeti v Sloveniji in zakaj imamo Slovenci veliko zamolčanih osebnosti naše zgodovine.

Radio Ognjišče

spominživljenjeIvan Sivec

Sol in luč

VEČ ...|15. 6. 2021
Tadej Pogačar: Kaj sta o njem povedala njegova starša, Marjeta in Mirko Pogačar?

Mesec, ko praznuje naša domovina, smo želeli obeležiti tudi v oddaji Sol in luč. Ideja z gostoma se je ponudila kar sama. Starša vrhunskega športnika gotovo vesta kaj o vztrajnosti, potrpežljivosti, spoštovanju, skratka o vrednotah, ki so temelj za vsakršen smisel.

Tadej Pogačar: Kaj sta o njem povedala njegova starša, Marjeta in Mirko Pogačar?

Mesec, ko praznuje naša domovina, smo želeli obeležiti tudi v oddaji Sol in luč. Ideja z gostoma se je ponudila kar sama. Starša vrhunskega športnika gotovo vesta kaj o vztrajnosti, potrpežljivosti, spoštovanju, skratka o vrednotah, ki so temelj za vsakršen smisel.

Tadej Sadar

mladiodnosišport

Moja zgodba

VEČ ...|20. 6. 2021
Matija Ogrin ob 30 letnici samostojnosti

V oddaji Moja zgodba smo tokrat gostili dr. Matijo Ogrina, ki je v zborniku ob 30 letnici samostojnosti Slovenije z naslovom Z lepilom na podplatih, napisal besedilo: Notranja vez slovenske prenove: spomin na žrtve revolucije. Prav tako smo razmišljali o njegovem govoru, ki ga je imel letos kot predsednik Nove slovenske zaveze na slovesnosti za pobitimi domobranci v Kočevskem Rogu! 

Matija Ogrin ob 30 letnici samostojnosti

V oddaji Moja zgodba smo tokrat gostili dr. Matijo Ogrina, ki je v zborniku ob 30 letnici samostojnosti Slovenije z naslovom Z lepilom na podplatih, napisal besedilo: Notranja vez slovenske prenove: spomin na žrtve revolucije. Prav tako smo razmišljali o njegovem govoru, ki ga je imel letos kot predsednik Nove slovenske zaveze na slovesnosti za pobitimi domobranci v Kočevskem Rogu! 

Jože Bartolj

spominpolitikaMatija OgrinZ lepilom na podplatih

Naš pogled

VEČ ...|15. 6. 2021
Blaž Lesnik: Kakšen bo svet po pandemiji in Slovenija po 30 letih samostojnosti?

Obdobje epidemije v Sloveniji se z današnjim dnem končuje. Pristojni opozarjajo, da ukrepi ostajajo v veljavi, saj se po svetu širi nova - delta različica in podobno kot lani je - ta trenutek še oddaljena - jesen ovešena z velikim vprašajem. Bistveno razliko vendarle predstavlja možnost cepljenja, ki je lansko leto še nismo imeli. A očitno je bilo lažje razviti cepivo, kot pa ljudi v zadostni meri prepričati v smiselnost cepljenja. Kljub temu, da smo v najtemnejših mesecih ob prvem zaprtju trepetali pred zlohotnim virusom, se je v enem letu razvila odpornost na strah pred njim. Mnogi so ga pač preboleli brez težav, a po drugi strani so preštevilni izgubili življenje (v Sloveniji je ta številka trenutno 4406), še več pa je takih, ki čutijo resne posledice in so (predvsem po zaslugi zdravnikov) uspeli premagati bolezen. Kot je bilo pričakovati, je odločitev za cepljenje odločno okrepilo poletje in bližajoči se dopusti s polpriprtimi mejami na hrvaške obale in otoke. Vprašanje pa je, kaj bo kasneje, ko ti pragmatični razlogi ne bodo več igrali glavne vloge in bodo morda tisti prvi že potrebovali ponovno cepljenje.


 

Blaž Lesnik: Kakšen bo svet po pandemiji in Slovenija po 30 letih samostojnosti?

Obdobje epidemije v Sloveniji se z današnjim dnem končuje. Pristojni opozarjajo, da ukrepi ostajajo v veljavi, saj se po svetu širi nova - delta različica in podobno kot lani je - ta trenutek še oddaljena - jesen ovešena z velikim vprašajem. Bistveno razliko vendarle predstavlja možnost cepljenja, ki je lansko leto še nismo imeli. A očitno je bilo lažje razviti cepivo, kot pa ljudi v zadostni meri prepričati v smiselnost cepljenja. Kljub temu, da smo v najtemnejših mesecih ob prvem zaprtju trepetali pred zlohotnim virusom, se je v enem letu razvila odpornost na strah pred njim. Mnogi so ga pač preboleli brez težav, a po drugi strani so preštevilni izgubili življenje (v Sloveniji je ta številka trenutno 4406), še več pa je takih, ki čutijo resne posledice in so (predvsem po zaslugi zdravnikov) uspeli premagati bolezen. Kot je bilo pričakovati, je odločitev za cepljenje odločno okrepilo poletje in bližajoči se dopusti s polpriprtimi mejami na hrvaške obale in otoke. Vprašanje pa je, kaj bo kasneje, ko ti pragmatični razlogi ne bodo več igrali glavne vloge in bodo morda tisti prvi že potrebovali ponovno cepljenje.


 

Blaž Lesnik

komentar

Zgodbe za otroke

VEČ ...|20. 6. 2021
Polpetelinček

Pravljica iz Portorika pripoveduje zgodbo o majhnem, porednem petelinčku. In kako nenavaden je bil! Imel je samo eno oko, eno nogo in eno perut. Pravzaprav je bil samo polovica petelinčka. No, saj vse to ste vedeli že po naslovu, kajne? Ostalo vam pa pove Jure …

Polpetelinček

Pravljica iz Portorika pripoveduje zgodbo o majhnem, porednem petelinčku. In kako nenavaden je bil! Imel je samo eno oko, eno nogo in eno perut. Pravzaprav je bil samo polovica petelinčka. No, saj vse to ste vedeli že po naslovu, kajne? Ostalo vam pa pove Jure …

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljice

Kulturni utrinki

VEČ ...|21. 6. 2021
Nagrade Zveze kulturnih društev Ljubljana - 10. Glasbena olimpijada

Nagrade Zveze kulturnih društev Ljubljana - 10. Glasbena olimpijada

Jože Bartolj

kultura

Spominjamo se

VEČ ...|21. 6. 2021
Spominjamo se dne 21. 6.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 21. 6.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Iz Betanije

VEČ ...|21. 6. 2021
Teden v tišini

Mnogi se odločijo en poletni teden preživeti v tišini.
Gojijo jo pri jezuitih, o tem v tokratni oddaji.

Teden v tišini

Mnogi se odločijo en poletni teden preživeti v tišini.
Gojijo jo pri jezuitih, o tem v tokratni oddaji.

Mateja Subotičanec

duhovnostsvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|21. 6. 2021
Nega las

V Svetovalnici smo tokrat spregovorili o negi las v poletnem času, v našem studiu je bila Maja Jerkič.

Nega las

V Svetovalnici smo tokrat spregovorili o negi las v poletnem času, v našem studiu je bila Maja Jerkič.

Tanja Dominko

svetovanje