Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|5. 8. 2019
O novi predsednici Evropske komisije, migracijah in brexitu

Evropski parlament je pred dopusti izvolil novo predsednico Evropske komisije. Kaj Evropska unija dobiva z Ursulo von der Leyen? Kakšen temelj za nadaljnje delo bo zapuščina njenega predhodnika Jean-Clauda Junckerja? Bo končno prišlo do rešitve migracijskega vprašanja? Kako bo začetek mandata nove ekipe v Bruslju zaznamoval brexit? To so vprašanja, na katera je v tokratni oddaji odgovarjal politični analitik in publicist dr. Aleš Maver.

O novi predsednici Evropske komisije, migracijah in brexitu

Evropski parlament je pred dopusti izvolil novo predsednico Evropske komisije. Kaj Evropska unija dobiva z Ursulo von der Leyen? Kakšen temelj za nadaljnje delo bo zapuščina njenega predhodnika Jean-Clauda Junckerja? Bo končno prišlo do rešitve migracijskega vprašanja? Kako bo začetek mandata nove ekipe v Bruslju zaznamoval brexit? To so vprašanja, na katera je v tokratni oddaji odgovarjal politični analitik in publicist dr. Aleš Maver.

infopolitikaMaversvpm

Spoznanje več, predsodek manj

O novi predsednici Evropske komisije, migracijah in brexitu
Evropski parlament je pred dopusti izvolil novo predsednico Evropske komisije. Kaj Evropska unija dobiva z Ursulo von der Leyen? Kakšen temelj za nadaljnje delo bo zapuščina njenega predhodnika Jean-Clauda Junckerja? Bo končno prišlo do rešitve migracijskega vprašanja? Kako bo začetek mandata nove ekipe v Bruslju zaznamoval brexit? To so vprašanja, na katera je v tokratni oddaji odgovarjal politični analitik in publicist dr. Aleš Maver.
VEČ ...|5. 8. 2019
O novi predsednici Evropske komisije, migracijah in brexitu
Evropski parlament je pred dopusti izvolil novo predsednico Evropske komisije. Kaj Evropska unija dobiva z Ursulo von der Leyen? Kakšen temelj za nadaljnje delo bo zapuščina njenega predhodnika Jean-Clauda Junckerja? Bo končno prišlo do rešitve migracijskega vprašanja? Kako bo začetek mandata nove ekipe v Bruslju zaznamoval brexit? To so vprašanja, na katera je v tokratni oddaji odgovarjal politični analitik in publicist dr. Aleš Maver.

Helena Križnik

infopolitikaMaversvpm

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Informativni prispevki

VEČ ...|24. 4. 2019
Maver: Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati

Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.

Maver: Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati

Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.

maverukrajinavolitvepolitikainfo

Informativni prispevki

Maver: Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati
Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.
VEČ ...|24. 4. 2019
Maver: Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati
Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.

Alen Salihović

maverukrajinavolitvepolitikainfo

Kulturni utrinki

VEČ ...|8. 3. 2019
Tržaška revija Mladika se je predstavila v Ljubljani

Revija Mladika iz Trsta je v Ljubljani pripravila srečanje z ustvarjalci in bralci. Njeno delovanje je posebej predstavil odgovorni urednik Marij Maver.

Tržaška revija Mladika se je predstavila v Ljubljani

Revija Mladika iz Trsta je v Ljubljani pripravila srečanje z ustvarjalci in bralci. Njeno delovanje je posebej predstavil odgovorni urednik Marij Maver.

revija mladikaMarij Maver

Kulturni utrinki

Tržaška revija Mladika se je predstavila v Ljubljani
Revija Mladika iz Trsta je v Ljubljani pripravila srečanje z ustvarjalci in bralci. Njeno delovanje je posebej predstavil odgovorni urednik Marij Maver.
VEČ ...|8. 3. 2019
Tržaška revija Mladika se je predstavila v Ljubljani
Revija Mladika iz Trsta je v Ljubljani pripravila srečanje z ustvarjalci in bralci. Njeno delovanje je posebej predstavil odgovorni urednik Marij Maver.

Jože Bartolj

revija mladikaMarij Maver

Priporočamo
|
Aktualno

Kmetijska oddaja

VEČ ...|26. 1. 2020
Komu dišijo zemljišča Agrarnih skupnosti, povišanje dajatev na področju kmetijstva in pogled na letošnjo licitacijo najboljšega lesa

SIDG je nekaterim solastnikom Agrarnih skupnosti pošiljal zanimanje za nakup zemljišč. Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije protestira. Janez Beja, član sveta KGZS je spregovoril o letošnjem povišanju katastrskega dohodka in nadomestil za uporabo gozdnih cest. Jože Mori, vodja Sektorja za ukrepe v gozdovih na ZGS, pa je predstavil zanimiv poged na strukturo kupcev, ki si v teh dneh na 14. licitaciji vrednejših sortimentov lesa ogledujejo najkakovostnejši slovenski les.

Komu dišijo zemljišča Agrarnih skupnosti, povišanje dajatev na področju kmetijstva in pogled na letošnjo licitacijo najboljšega lesa

SIDG je nekaterim solastnikom Agrarnih skupnosti pošiljal zanimanje za nakup zemljišč. Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije protestira. Janez Beja, član sveta KGZS je spregovoril o letošnjem povišanju katastrskega dohodka in nadomestil za uporabo gozdnih cest. Jože Mori, vodja Sektorja za ukrepe v gozdovih na ZGS, pa je predstavil zanimiv poged na strukturo kupcev, ki si v teh dneh na 14. licitaciji vrednejših sortimentov lesa ogledujejo najkakovostnejši slovenski les.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanjepolitika

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|19. 1. 2020
Brata Alojzij (1923 - 1942) in Anton (1918 - 1942) Murgelj

Dr. Metod Benedik je predstavil preprosta verna fanta Antona in Alojzij Murgelj iz Prečne na Dolnjskem, ki so ju komunisti ubili skupaj z njunim župnikom Jankom Komljancem junija 1942 pod gradom Hmeljnik.

Brata Alojzij (1923 - 1942) in Anton (1918 - 1942) Murgelj

Dr. Metod Benedik je predstavil preprosta verna fanta Antona in Alojzij Murgelj iz Prečne na Dolnjskem, ki so ju komunisti ubili skupaj z njunim župnikom Jankom Komljancem junija 1942 pod gradom Hmeljnik.

Jože Bartolj

spominbrata MurgeljAnton MurgeljAlojzij Murgelj

Doživetja narave

VEČ ...|24. 1. 2020
Z Alešem Juvancem s kolesom po Južni Ameriki

Popoldne smo se zimi navkljub z Alešem Juvancem usedli na kolo. Svetovni kolesarski popotnik se je namreč vrnil z več kot 5000 km dolge poti po Južni Ameriki, kjer je doživel vse: od tropske vročine do andskih višin in vetra. Tudi o tem, kako je doživel znamenite slapove Iguazu in kje vse je našel prenočišče.

Z Alešem Juvancem s kolesom po Južni Ameriki

Popoldne smo se zimi navkljub z Alešem Juvancem usedli na kolo. Svetovni kolesarski popotnik se je namreč vrnil z več kot 5000 km dolge poti po Južni Ameriki, kjer je doživel vse: od tropske vročine do andskih višin in vetra. Tudi o tem, kako je doživel znamenite slapove Iguazu in kje vse je našel prenočišče.

Blaž Lesnik

družbanaravašportkolesarjenjeJužna AmerikaAleš Juvanc

Komentar tedna

VEČ ...|24. 1. 2020
Jure Levart: Savel, Savel, zakaj me preganjaš?

Današnji komentar je pripravil profesor vere in kulture na škofijski gimnaziji v Mariboru, Jure Levart.

Jure Levart: Savel, Savel, zakaj me preganjaš?

Današnji komentar je pripravil profesor vere in kulture na škofijski gimnaziji v Mariboru, Jure Levart.

Jure Levart

družbakomentarodnosiduhovnost

Svetovalnica

VEČ ...|24. 1. 2020
Razvoj turizma in gostinstva

Ta panoga je v Sloveniji v vzponu, marsikje imajo še neizkoriščene potenciale in si želijo vstopiti na trg, pa ne vedo, kako. Z gostjo Majo Krizmančič smo se pogovarjali o tem, kaj je gostoljubje, kako ustvariti pogoje, da bo podjetje privlačno na trgu, kako poiskati prave kadre?

Razvoj turizma in gostinstva

Ta panoga je v Sloveniji v vzponu, marsikje imajo še neizkoriščene potenciale in si želijo vstopiti na trg, pa ne vedo, kako. Z gostjo Majo Krizmančič smo se pogovarjali o tem, kaj je gostoljubje, kako ustvariti pogoje, da bo podjetje privlačno na trgu, kako poiskati prave kadre?

Tanja Dominko

svetovanjeturizemlokalno. odnosiizobraževanje

Pojdite in učite

VEČ ...|26. 1. 2020
Pismi misijonarjev

Prebrali smo dela pisem slovenskih misijonarjev, ki delujeta v Kirgiziji in Braziliji.

Pismi misijonarjev

Prebrali smo dela pisem slovenskih misijonarjev, ki delujeta v Kirgiziji in Braziliji.

Jure Sešek

družbamisijoniKirgizijaBrazilija

Utrip Cerkve v Sloveniji

VEČ ...|26. 1. 2020
Svetopisemski maraton 2020

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo predstavili letošnji Svetopisemski maraton, ki se je začel 26. januarja. Z nami sta bili članici projektne ekipe Katarina Zupančič in Eva Strajnar.

Svetopisemski maraton 2020

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo predstavili letošnji Svetopisemski maraton, ki se je začel 26. januarja. Z nami sta bili članici projektne ekipe Katarina Zupančič in Eva Strajnar.

Petra Stopar

duhovnostdružbaizobraževanje

Kmetijska oddaja

VEČ ...|26. 1. 2020
Komu dišijo zemljišča Agrarnih skupnosti, povišanje dajatev na področju kmetijstva in pogled na letošnjo licitacijo najboljšega lesa

SIDG je nekaterim solastnikom Agrarnih skupnosti pošiljal zanimanje za nakup zemljišč. Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije protestira. Janez Beja, član sveta KGZS je spregovoril o letošnjem povišanju katastrskega dohodka in nadomestil za uporabo gozdnih cest. Jože Mori, vodja Sektorja za ukrepe v gozdovih na ZGS, pa je predstavil zanimiv poged na strukturo kupcev, ki si v teh dneh na 14. licitaciji vrednejših sortimentov lesa ogledujejo najkakovostnejši slovenski les.

Komu dišijo zemljišča Agrarnih skupnosti, povišanje dajatev na področju kmetijstva in pogled na letošnjo licitacijo najboljšega lesa

SIDG je nekaterim solastnikom Agrarnih skupnosti pošiljal zanimanje za nakup zemljišč. Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije protestira. Janez Beja, član sveta KGZS je spregovoril o letošnjem povišanju katastrskega dohodka in nadomestil za uporabo gozdnih cest. Jože Mori, vodja Sektorja za ukrepe v gozdovih na ZGS, pa je predstavil zanimiv poged na strukturo kupcev, ki si v teh dneh na 14. licitaciji vrednejših sortimentov lesa ogledujejo najkakovostnejši slovenski les.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanjepolitika

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|26. 1. 2020
Sporni zakon o bioetiki v Franciji in o slovenski podpori papežu Frančišku

Francija sprejema zakon o umetni oploditvi. Na rojstnem listu bosta v primeru lezbičnega para navedeni biološka mati in njena partnerka. Zakon sproža bazen etičnih vprašanj. O tem smo se pogovarjali z magistrom moralne teologije Gabrielom Kavčičem. V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve tudi o sklepu akcije zbiranja podpisov v podporo papežu Frančišku.

Sporni zakon o bioetiki v Franciji in o slovenski podpori papežu Frančišku

Francija sprejema zakon o umetni oploditvi. Na rojstnem listu bosta v primeru lezbičnega para navedeni biološka mati in njena partnerka. Zakon sproža bazen etičnih vprašanj. O tem smo se pogovarjali z magistrom moralne teologije Gabrielom Kavčičem. V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve tudi o sklepu akcije zbiranja podpisov v podporo papežu Frančišku.

Marta Jerebič

duhovnostpapežinfodružbaodnosi

Rožni venec

VEČ ...|26. 1. 2020
Častitljivi del

Molili so radijski sodelavci.

Častitljivi del

Molili so radijski sodelavci.

Radio Ognjišče

duhovnost