Pisatelj in publicist Ludve Potokar je odraščal na Cikavi pri Grosupljem. Kot dijak je bil v internaciji v Italiji, po vrnitvi je šel k vaškim stražam, bil ranjen, zatem pri domobrancih, maja 1945 vrnjen, a se mu je uspelo rešiti. France Pibernik je o njem zapisal: Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Po Pibernikovi zaslugi, ki je zbral njegova dela in jih objavil pod naslovom Onstran samote, ga danes poznamo tudi v domovini. 

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Na izbrisanem pokopališču na Orlovem vrhu, kjer je bilo med jesenjo 1943 in koncem vojne pokopanih 146 padlih domobrancev, so imeli včeraj molitve za pokojne. Od tam so odšli v župnijsko cerkev sv. Jakoba, kjer je bila sv. maša za pokopane na omenjenem pokopališču. Od leta 1993 je maša v kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu. Oznanjena je bila tudi letos, a je Javni zavod, ki upravlja grad s kapelo, soglasje zavrnil, češ da je takšna maša v nasprotju z njihovim osnovnim poslanstvom.