Informativni prispevki

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

infoujmaškofandrej sajekoroška

Informativni prispevki

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Alen Salihović

infoujmaškofandrej sajekoroška

Moja zgodba

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Moja zgodba

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Jože Bartolj

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Informativni prispevki

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Vatican News

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Moja zgodba

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Moja zgodba

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Jože Bartolj

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Priporočamo
|
Aktualno

Program zadnjega tedna

VEČ ...|21. 7. 2024
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 21. julij 2024 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 21. julij 2024 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Kmetijska oddaja

VEČ ...|21. 7. 2024
Pogovor z Brankom Tomažičem

Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O  tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.

Pogovor z Brankom Tomažičem

Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O  tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.

Robert Božič

kmetijstvovizijaEUpolitikadružba

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|15. 7. 2024
Vrhovna sodnika Zobec o vse bolj nemirni Evropski uniji in delovanju aktualne vlade

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovno sodnico in sodnika Barbaro in Jana Zobca. Spregovorila sta o minulih evropskih volitvah, razmerah v Evropi in svetu, stanju demokracije v Sloveniji, stavki zdravnikov, koncertu Magnifica v Tivoliju, stavbi na Litijski in atentatu na Donalda Trumpa. 

Vrhovna sodnika Zobec o vse bolj nemirni Evropski uniji in delovanju aktualne vlade

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovno sodnico in sodnika Barbaro in Jana Zobca. Spregovorila sta o minulih evropskih volitvah, razmerah v Evropi in svetu, stanju demokracije v Sloveniji, stavki zdravnikov, koncertu Magnifica v Tivoliju, stavbi na Litijski in atentatu na Donalda Trumpa. 

Alen Salihović

politikasodstvovladasvpmevropska unijavrhovno sodiščezobec

Globine

VEČ ...|9. 7. 2024
O pravoslavju

Tokrat smo gostili upokojenega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Spregovorili smo o glavnih značilnostih pravoslavja, ki sodi med tri glavne veje krščanstva. Gost je osvetlil razlike in skupne točke in zajel zgodovinske, teološke in kulturne vidike, ki oblikujejo odnos med katoliško in pravoslavno vero danes. 

O pravoslavju

Tokrat smo gostili upokojenega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Spregovorili smo o glavnih značilnostih pravoslavja, ki sodi med tri glavne veje krščanstva. Gost je osvetlil razlike in skupne točke in zajel zgodovinske, teološke in kulturne vidike, ki oblikujejo odnos med katoliško in pravoslavno vero danes. 

Blaž Lesnik

duhovnostpravoslavna verapravoslavjekrščanstvoreligijakultura

Duhovna misel

VEČ ...|21. 7. 2024
Glej nase

Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo ...

Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Glej nase

Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo ...

Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Božo Rustja

duhovnost

Zgodbe za otroke

VEČ ...|18. 6. 2024
Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljicešmarnice 2024Na začetku je bila škatlasaška ocvirkCeljska Mohorjeva družba

Pojdite in učite

VEČ ...|21. 7. 2024
Krištofova nedelja

Na Krištofovo nedeljo smo obiskali Misijonsko središče Slovenije in se s tajnikom Jankom Pircem pogovarjali o akciji MIVA in prevoznih sredstvih misijonarjev.

Krištofova nedelja

Na Krištofovo nedeljo smo obiskali Misijonsko središče Slovenije in se s tajnikom Jankom Pircem pogovarjali o akciji MIVA in prevoznih sredstvih misijonarjev.

Jure Sešek

duhovnostmisijonjanko pircMIVAKrištofova nedelja

Utrip Cerkve v Sloveniji

VEČ ...|21. 7. 2024
Gibanje Vera in luč, Dom duhovnosti Kančevci, Dvojezična maša na meji z Avstrijo zbrala škofe in vernike mariborske in graške škofije

Ker smo sredi počitnic, družine so se odpravile na morje ali v planine, mladi na taborjenja, romanja in kolesarjenja, je bila bolj sproščena tudi oddaja Utrip Cerkve v Sloveniji.  Pogledali smo, kako v teh mesecih za svoje člane poskrbijo pri Gibanju Vera in luč in kako bratje kapucini v Kančevcih preživijo lepe, a naporne tedne, ko gostijo številne skupine. Poročali smo tudi o »Aleševi nedelji«, ko so se 14. julija  se v cerkvi sv. Pankracija tik ob meji z Avstrijo pri dvojezični sveti maši zbrali škofje in verniki mariborske in graške škofije. 

Gibanje Vera in luč, Dom duhovnosti Kančevci, Dvojezična maša na meji z Avstrijo zbrala škofe in vernike mariborske in graške škofije

Ker smo sredi počitnic, družine so se odpravile na morje ali v planine, mladi na taborjenja, romanja in kolesarjenja, je bila bolj sproščena tudi oddaja Utrip Cerkve v Sloveniji.  Pogledali smo, kako v teh mesecih za svoje člane poskrbijo pri Gibanju Vera in luč in kako bratje kapucini v Kančevcih preživijo lepe, a naporne tedne, ko gostijo številne skupine. Poročali smo tudi o »Aleševi nedelji«, ko so se 14. julija  se v cerkvi sv. Pankracija tik ob meji z Avstrijo pri dvojezični sveti maši zbrali škofje in verniki mariborske in graške škofije. 

Petra Stopar

Vera in luč. KančevciAleševa nedelja na meji

Kmetijska oddaja

VEČ ...|21. 7. 2024
Pogovor z Brankom Tomažičem

Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O  tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.

Pogovor z Brankom Tomažičem

Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O  tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.

Robert Božič

kmetijstvovizijaEUpolitikadružba

Spominjamo se

VEČ ...|21. 7. 2024
Spominjamo se dne 21. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 21. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče