Informativni prispevki

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

infoujmaškofandrej sajekoroška

Informativni prispevki

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Alen Salihović

infoujmaškofandrej sajekoroška

Moja zgodba

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Moja zgodba

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Jože Bartolj

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Informativni prispevki

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Vatican News

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Moja zgodba

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Moja zgodba

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Jože Bartolj

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Priporočamo
|
Aktualno

Doživetja narave

VEČ ...|19. 7. 2024
S harmoniko pod Everest in z gojzarji na Jadran

Tokrat smo najprej odšli neposredno pod najvišjo goro sveta in izvedeli, kdaj in zakaj se Simon Bučar vnovič podaja pod Everest - s harmoniko. V drugem delu oddaje pa sta nas obiskala zakonca Karolina in Boris Korenčan ter odpeljala v obmorske kraje. Maja letos je po letih skupnega pešačenja in hribolazenja izšel vodnik 55 izletov po Jadranu.

S harmoniko pod Everest in z gojzarji na Jadran

Tokrat smo najprej odšli neposredno pod najvišjo goro sveta in izvedeli, kdaj in zakaj se Simon Bučar vnovič podaja pod Everest - s harmoniko. V drugem delu oddaje pa sta nas obiskala zakonca Karolina in Boris Korenčan ter odpeljala v obmorske kraje. Maja letos je po letih skupnega pešačenja in hribolazenja izšel vodnik 55 izletov po Jadranu.

Blaž Lesnik

harmonikaEverestSimon BučarJadranvodnikhojaplaninstvonarava

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|15. 7. 2024
Vrhovna sodnika Zobec o vse bolj nemirni Evropski uniji in delovanju aktualne vlade

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovno sodnico in sodnika Barbaro in Jana Zobca. Spregovorila sta o minulih evropskih volitvah, razmerah v Evropi in svetu, stanju demokracije v Sloveniji, stavki zdravnikov, koncertu Magnifica v Tivoliju, stavbi na Litijski in atentatu na Donalda Trumpa. 

Vrhovna sodnika Zobec o vse bolj nemirni Evropski uniji in delovanju aktualne vlade

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovno sodnico in sodnika Barbaro in Jana Zobca. Spregovorila sta o minulih evropskih volitvah, razmerah v Evropi in svetu, stanju demokracije v Sloveniji, stavki zdravnikov, koncertu Magnifica v Tivoliju, stavbi na Litijski in atentatu na Donalda Trumpa. 

Alen Salihović

politikasodstvovladasvpmevropska unijavrhovno sodiščezobec

Pogovor o

VEČ ...|17. 7. 2024
Nasilje nad starostniki

Gostje dr. Tatjana Rôžič iz Študijsko-raziskovalnega centra za Družino, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sáhernik in direktor Gerontološkega društva Slovenije Amir Crnójević so nam v oddaji pomagali razumeti kdo izvaja nasilje nad starostniki in zakaj. Osvetlili so probleme nasilja v današnji družbi in kaj lahko kot posamezniki storimo, da nasilje prepoznamo ter kako ustrezno ukrepamo. 

Nasilje nad starostniki

Gostje dr. Tatjana Rôžič iz Študijsko-raziskovalnega centra za Družino, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sáhernik in direktor Gerontološkega društva Slovenije Amir Crnójević so nam v oddaji pomagali razumeti kdo izvaja nasilje nad starostniki in zakaj. Osvetlili so probleme nasilja v današnji družbi in kaj lahko kot posamezniki storimo, da nasilje prepoznamo ter kako ustrezno ukrepamo. 

Radio Ognjišče

politikaživljenje

Program zadnjega tedna

VEČ ...|19. 7. 2024
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 19. julij 2024 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 19. julij 2024 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Naš pogled

VEČ ...|16. 7. 2024
Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Blaž Lesnik

komentarokoljepolitikazaščita naravekratkoročni interesiMagnificokoncertTivoli

Zgodbe za otroke

VEČ ...|18. 6. 2024
Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljicešmarnice 2024Na začetku je bila škatlasaška ocvirkCeljska Mohorjeva družba

Ritem srca

VEČ ...|19. 7. 2024
DOE - Heart Of A Human (2024)

DOE je pred kratkim izdala svoj drugi studijski album HEART OF A HUMAN – Človeško srce. Na njem je zbranih 10 novih avtorskih pesmi te ameriške krščanske glasbenice.

V oddaji smo slišali:

  • forever JONES - He Wants It All
  • DOE - Brighter
  • DOE - Lead Us Again
  • DOE - Breathe
  • DOE - Show Me
  • DOE - God Is In Control

 

DOE - Heart Of A Human (2024)

DOE je pred kratkim izdala svoj drugi studijski album HEART OF A HUMAN – Človeško srce. Na njem je zbranih 10 novih avtorskih pesmi te ameriške krščanske glasbenice.

V oddaji smo slišali:

  • forever JONES - He Wants It All
  • DOE - Brighter
  • DOE - Lead Us Again
  • DOE - Breathe
  • DOE - Show Me
  • DOE - God Is In Control

 

Andrej Jerman

glasbasodobna krščanska glasbaduhovnostnovosti

Kolokvij

VEČ ...|19. 7. 2024
Postojnska jama

Majhni kapniki v Postojnski jami so poimenovani špageti. Pogosto pa obiskovalci za kapnike zamenjajo tanke bolj razvejane viseče korenine gliv. Kakšne so še ostale zanimivosti jame, ki sta jih odkrila tekom službe vodičke in promotorja, sta nam zaupala študentka Lara in dijak Jure.

Postojnska jama

Majhni kapniki v Postojnski jami so poimenovani špageti. Pogosto pa obiskovalci za kapnike zamenjajo tanke bolj razvejane viseče korenine gliv. Kakšne so še ostale zanimivosti jame, ki sta jih odkrila tekom službe vodičke in promotorja, sta nam zaupala študentka Lara in dijak Jure.

Maja Morela

mladiPostojnska jamadelozabava

Petkov večer

VEČ ...|19. 7. 2024
Komedija s petjem Čevljar baron

V sklopu kulturnega poletnega festivala v Poletnem gledališču Studenec gledališka skupina Kulturnega društva Miran Jarc iz Škocjana pri Domžalah vsako leto pripravi domačo gledališko predstavo. Letos je to komedija s petjem Čevljar baron. Na dan premiere smo se pogovarjali z režiserjem Lojzetom Stražarjem, avtorjem glasbe Slavkom Avsenikom mlajšim ter nekaterimi soustvarjalci predstave: Gregorjem Ravnikom, Evo Černe Avbelj, Pio Brodnik, Jožetom Vunškom in drugimi.

Komedija s petjem Čevljar baron

V sklopu kulturnega poletnega festivala v Poletnem gledališču Studenec gledališka skupina Kulturnega društva Miran Jarc iz Škocjana pri Domžalah vsako leto pripravi domačo gledališko predstavo. Letos je to komedija s petjem Čevljar baron. Na dan premiere smo se pogovarjali z režiserjem Lojzetom Stražarjem, avtorjem glasbe Slavkom Avsenikom mlajšim ter nekaterimi soustvarjalci predstave: Gregorjem Ravnikom, Evo Černe Avbelj, Pio Brodnik, Jožetom Vunškom in drugimi.

Marjan Bunič

StudenecČevljar baron

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|19. 7. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 19. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 19. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan