V malinah je velik odstotek antioksidantov. V kombinaciji z vinom jih do sedaj še nismo imeli priložnost uživati. Danilo Pavlovčič je inovator, ki je za svoje delo prejel več nagrad.

Sožalnica je nova ideja podjetja Zagožen, kot alternativa kupu sveč ob slovesu ljubljenih. Predstavil jo je direktor Branko Potočnik.

Boštjan Marolt streže štruklje in mesnine, pripravljene po tudi stoletje in več starih recepturah svojih prednikov na Odprti kuhni po Sloveniji.

Z Ivanom Stražišnikom smo se pogovarjali o inovacijah, ki se razvijajo v koroških krajih.

V ospredju družbe je socialna, družbena odgovornost. Prav slednja je izziv številnim podjetjem. S poslom reševati težave v družbi. Skozi to prizmo je treba gledati tudi na inovacije. O tem smo govorili s Simono Roškar.

Cilj vsakega je ujeti ravnotežje, to nam ni dano. Posebej ne-ravnovesje med delom in družino privede do številnih zapletov. Osnova so dobri odnosi, pravi Robert Ličen.

Na tečaju varne vožnje na Vranskem smo srečali Primoža, ki je del inovativne ekipe Elaphe za razvoj električnega motorja.

Simona Roškar je komunikatorka, ekonomistka, predavateljica, mednarodna licencirana trenerka kreativnosti, ki verjame v velike ideje in številne majhne korake, ki pripeljejo do rezultatov. Kreativnost je pogonska energija življenja, pa tudi uspešnih podjetij.

V osrčju neokrnjene prleške pokrajine stoji hotel s samoočiščevalnim naravnim bazenom, bio plavalnim bazenom, ki je del novosti v ponudbi Bioterm Mala nedelja. Pogovarjali smo se z Žužano Šeruga.

Na bovškem načrtno spodbujajo kreativnost in izdelovanje inovativnih produktov iz ovčje volne, stopajo tudi na kulinarično področje, tako je nastal BC burger. O tem smo govorili s Petrom Domevščkom.

Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

V Bovcu so na osrednjem trgu na inovativen način postregli s sladoledom v vročih in razgretih poletnih dneh. Pristopili smo k stojnici in spoznali nekaj več o ozadju in ideji.

Dekleti, ki izhajata iz delavskih družin, kjer umetnost ni tako prisotna, sta prišli na idejo in na Koroškem ustanovili Gledališče DELA, deluje v sklopu Zavoda ZRaven. Igro besed sta nam predstavili v današnji oddaji.

Ob vročih poletnih večerih prija kozarec ohlajenega. Podjetje Radgonske gorice je prejelo srebrno medaljo za bio peneče organsko vino na Mednarodnem ocenjevanju organskih vin v Nemčiji. Andreja Novak je povedala več.

Z direktorico podjetja Carthago, v katerem izdelujejo avtodomove, Sandro Županec smo govorili o razvoju te panoge, novih priložnostih in oblikah drugačnega dopustovanja.

Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.

Prvi petek v avgustu je svetovni dan piva, pri nas je tradicija varjenja te pijače dolga dve stoletji. Za poletno osvežitev mnogim tekne, dejavnost je pomembna tudi za graditev uspešnega gospodarstva, saj v Sloveniji deluje in se razvija veliko manjših, butičnih pivovarjev, ki pridelajo pivo po svojih recepturah. Tadej Kraševec s Poljčan je eden od teh, ki pravi, da pri pivu ni pomemben samo okus, kot zmotno meni večina, ampak je važen tudi vonj. On stavi na citrusne okuse in vonjave.

Poleti je na cestah promet obremenjen tudi zaradi velikega števila tujih potnikov. Splošna statistika varnosti v prometu sicer kaže obetajoče podatke, toda poleti je še vedno zaskrbljujoče veliko trkov. Do dobre rešitve so prišli odgovorni za večjo osveščenost o varni vožnji pri nas. Pozabimo med vožnjo na splet, spremljajmo promet, je le eno do gesel, ki so del novega pristopa za večjo varnost udeležencev v prometu.

Studio Radia Ognjišče se je včeraj za nekaj ur preselil v Bovec, kjer od prejšnjega meseca domačini prek oddajnika s kaninske B postaje lahko spremljajo naš program. Tam nas je obiskal tudi predsednik SDS Janez Janša, ki se mudi na 24. poletnem taboru stranke in Gorniškega kluba dr. Henrika Tume. Pred mikrofon ga je povabil Tone Gorjup. Veselo razpoložen in nasmejan je spregovoril najprej o Posočju, o krajih, ki so zanj najlepši v Sloveniji. Povedal je, kako so se tavori začeli, kaj vse na njih počnejo ... Na vprašanje ali ostaja Janez Janša politik tudi na počitnicah, je odgovoril, da je to čas, ko se lahko posveti družini, prijateljem … kot politik pa lahko izklopi. Kljub temu je bil pripravljen na pogovor o aktualnih političnih zadevah. Izbira Janeza Lenarčiča za kandidata za komisarja iz Slovenije se mu zdi neka logična poteza neambicioznosti slovenske politike doma in navzven. Način izbire predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, kaže na minus demokratične legitimnosti, saj je volivci niso izbrali. Napoved Marjana Šarca, da naj bi vezal proračunske dokumente na glasovanje o zaupnici, se mu zdi brezpredmetna, saj v danih okoliščinah, ko so gospodarski kazalci še dokaj dobri, ni težko sestaviti proračuna. Dejal pa je, da ta vlada ne zna porabiti denarja, ki ji je na voljo. Gre predvsem za veliko vsoto evropskih sredstev, ki jih ne znamo počrpati. Ugotavlja tudi, da je sla te vlade po kontroli, nadzoru, obvladovanju državljanov še večja kot pri prejšnji, čeprav gre za reciklirano vlado. Pojavljajo se ideje, ki zelo spominjajo na nekdanje totalitarne čase, kar se tiče pooblastil tajnih služb. V tem smislu je pozdravil odločitev ustavnega sodišča, da zadrži izvajanje člena zakona o kazenskem postopku, ki omogoča širok nadzor nad posamezniki, ko gre za mobilne telefone. Janša je spregovoril tudi o propustnosti schengenske meje, kjer je Slovenija na svetovnem zemljevidu označena z zeleno in še očem. Zato ni čudno, da največ migrantov na dan v schengensko območje v zadnjih mesecih vstopi ravno v Sloveniji.

Z direktorjem zavoda Sončni Kanin Rokom Ovsenikom smo se pogovarjali o dobrih praksah pri razvoju turistične ponudbe v Bovcu in okolici.

Državni svet RS. Tista inštitucija, o kateri že tako šibko politično osveščen državljan Republike Slovenije ve bolj malo, ter obenem tista, o kateri se je pred leti govorilo, da bi jo bilo bolje ukiniti, saj da je sama sebi namen. Še sedaj se pojavljajo podobne ideje, nekateri bi z razširitvijo poslanskih mest na 120 radi dali še večjo vlogo strankarsko profiliranemu Državnemu zboru. Toda zdi se, da so leta političnih kriz, strankarskih preigravanj in izsiljevanj ob nekaj sreče pri izbiri novega predsednika, Državnemu svetu dala novo priložnost. Priložnost, da se končno uveljavi ter si izbori svoje mesto pod soncem demokratične Slovenije.

Poletje je čas druženja. Če kažemo zanimanje drug za drugega, je krog naših poznanstev gotovo večji. Druženje nas bogati. Ana Marija Mihovec je pred dnevi naključno vstopila v naš trenutek, z igranjem argentinskih napevov na klavirsko harmoniko.

Spanje je pomembno, dober spanec pa ključen za zdravje. Položiti glavo na luščine lokalnega žita je pravi odgovor. Govorili smo o inovativni rešitvi turističnih delavcev hotela Ajda v Moravskih toplicah.

Poznate koga, ki ne mara palačink? Težko bi ga našli. Mnogi bi radi jedli palačinke tudi med kampiranjem ob morju ali na poti, ko nimamo pri roki hladilnika in v njem svežih sestavin. Palačinke takoj so eden od uspešnih produktov projekta Štartaj Slovenija. Pripravljena zmes, ki se zmeša le z vodo in kmalu zadiši. Idejo je s svojim možem razvila Tina Deu.

V pregretih dneh dobro denejo zmrznjeni vitamini na palčki, ki je lahko boljša izbira, bolj zdrava, od sladoleda. Zanimiva ideja mladih mamic Neže in Karmen.

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

V Krškem deluje družinski hotel Kunst, k pogovoru smo povabili Nejca Kunsta, ki razkriva koliko energije in moči je bilo treba vložiti v dobro delovanje podjetja. To ga je skoraj stalo zdravja. Ni dovolj samo ideja, treba je ohraniti ravnovesje pri vsem, kar počnemo, da ideja zori in se razvije v dobro zgodbo.

Anej Ferko Špan je, dan po podvigu naših treh v pomoč mlademu invalidu in ob srebrnem jubileju radia, v rubriki Ni meje za dobre ideje govoril o električnih kolesih, ki doživljajo pravi razcvet.

Zanimivo je slišati, kako na podvig obeh Andrejev in Blaža gledajo njihove žene. Te so jim najbližje in so tudi najbolj neposredno vpletene.Tina Lesnik: Kot žena in zdravnica sem se te njegove ideje, ko je bila še v povojih ustrašila. To za nekoga, ki se s kolesarstvom ne ukvarja pofesionalno ni nekaj običajnega... A kmalu sem spoznala, da vse izvira iz notranje želje narediti nekaj dobrega ob radijski obletnici... Včasih je dobro iti ven iz tega vsakdana in narediti kakšno noro stvar!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Tudi v turizmu je vedno več novosti. Maja Kosem, vodja marketinga v skupini Union hotelov, je predstavila spalne kapsule. Po svetu so že uveljavljene, pri nas so zdaj na voljo v povsem prenovljenem Central hotelu. Med novostmi so tudi drugačni, mobilni pristopi v gibanju hotelskih gostov, paketi za manj plastike in čistejše okolje. Razvija se torej povsem nov koncept hotelirstva.

Ovčja volna je vključena v več inovacij. V podjetju Soven se zavedajo pomena sprotnega razvoja, več kot dve desetletji že iščejo in razvijajo nove možnosti. Žal patentov za nekatere inovacije, ki so danes uveljavljene v svetu, niso uspeli pravočasno zaščititi. Njihovo zadnjo idejo, ki je že na tržišču in je stoodstotno slovenska, je predstavila Marija Srblin.

Na jubilejni razstavi Dobrote slovenskih kmetij smo lahko občudovali tudi številne nove pristope in rešitve. Med tistimi, ki razmišljajo, kaj vse bi se še dalo narediti s starimi načini obdelovanja surovin, je tudi Marta Gregorc. Dobro desetletje je že minilo od njene ideje pridelovanja lanu. Danes postopek od semena do platna uspešno predaja naprej in spodbuja mlajše k iskanju novih rešitev in idej.

Številne možnosti lastnega izraza ponuja tudi dediščina. V rubriki smo govorili z Erno Korošec, ki je vse bolj prepoznavna po svoji liniji izdelkov iz ovčje volne, uporablja tudi statve. Vsakič, pravi, ko stopi pred občinstvo, mora ponuditi tudi kaj novega.

Inženir Marjan Pipenbaher je prejemnik nagrade Jožefa Mraka za inovativnost. Izjemen je njegov projekt mostu na Pelješac. Po vseh mednarodnih merilih se bo uvrščal med pet največjih ter projektantsko najzahtevnejših mostov v Evropi.

Rubrika Ni meje za dobre ideje je nastala v Baški grapi. Dolina sredi gora je prebivalce že od nekdaj spodbujala k iskanju rešitev za boljše življenje. Pogosto so bili zaradi oddaljenosti povsem odvisni od svojega znanja in iznajdljivosti. Marjan Nagode je bil naš sogovornik.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

V podjetju Soven predelujejo ovčjo volno. Vseskozi so vpeti v razvijanje novih produktov, med zadnjimi je povsem naravno, bio volneno ležišče. O tem smo govorili z Marija Srblin.

Tone Močenik, ki prihaja z družinskega podjetja Kotis, odkrito govori o moči molitve tudi v poslovnem okolju. Delujejo na področju tiska.

O družbi, prijazni do inovativnosti ali ne, smo vprašali Marjana Sedeja, direktorja Lekarn Ljubljana, ki pravi, da je to dokaj zmedeno področje. Slovenec vse oprosti, le uspeha ne, je bil njegov odgovor. V kratkem pogovoru pojasni, zakaj misli tako.

Mlekarna Celeia je na trg vstopila z novimi mlečnimi proizvodi, z manj sladkorja in nižjo energijsko vrednostjo, so bolj zdravi in pristnejšega okusa. Ves čas so vpeti v inovacije in izboljšave. O tem je govoril direktor Marjan Jakob.

Dijaki šentviške Škofijske klasične gimnazije Jure, Simon in Janez so letošnji post vzeli zares, vključili so se v poseben, dokaj zahteven 90 dni trajajoči odpovedni izziv ali spodbudo, ki temelji na treh stebrih, Exodus 90. Računalnik uporabljajo le za delo, več molijo, skrbijo drug za drugega v smislu pogovora in duhovne opore, na telefonu so izbrisali vse aplikacije, ki ne služijo osnovni rabi komunikacije, tuširajo se z mrzlo vodo in še marsikaj.

Peter Florjančič, inovator svetovnega slovesa in slovenskega rodu z Bleda, je 5. marca dopolnil sto let. Njegovih je štiristo patentov, številne med njimi danes uporablja ves svet. Kljub letom še vedno razmišlja o izboljšavah ter jih ustvarja. Včasih ponoči niti spati ne more ob podoživljanju vsega, kar se mu je zgodilo in je doživel v življenju.

Marko Juhant, specialni pedagog je v tokratni oddaji spregovoril o aktualni pobudi za spremembo šolskega sistema, kjer vidi številne prenagljene ideje ter pobude nestrokovnih podlag, govoril je tudi o osvetlitvi vloge žensk in moškega v družini, o pretirani želji po zaščiti otrok in mladostnikov, ki doseže več odpora in odklonov kot koristi. Pri vodenju in vzgajanju so pomembni predvsem načelni stebri, ki se jih vsi držimo, ter zgrajeno zaupanje v svoje otroke. Prezrli nismo niti obletnice smrti Bogdana Žorža, ki je bila 6. marca.

Andreja Smole iz podjetja Cosylab je predstavila njihov glavni projekt, razvijajo napredni kontrolni sistem za medicinske pospeševalnike za zdravljenje raka s protonsko terapijo - APTACS. Cosylab je hitro rastoče slovensko tehnološko podjetje, ki je osredotočeno na razvoj naprednih tehnologij za svetovni trg. Izdelujejo inovativne produkte in storitve, ki so namenjeni tehnološko zahtevnim kupcem in trgom. Podjetje je bilo zasnovano pod okriljem največjega slovenskega raziskovalnega Inštituta Jožef Štefan. Omenjeni projekt sofinancirata Republika Slovenija ter Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Mag. Andreja Jernejčič je spregovorila o inovativnosti v podjetniškem svetu. Ni dovolj samo dobra ideja, ključna je spretnost pri njenem uresničevanju in graditev dobrih, kakovostnih medosebnih odnosov.

Jan Barič in Valerija Žebovec, ki sta del ekipe, sta predstavila osnove projekta, kjer spodbujajo starše h kakovostnemu preživljanju prostega časa, da v skrbi za otroke ne pozabijo nase in na čas za druženje.

Igor Stare iz podjetja Gorenc je opisal domači razvoj in znanje pri izdelovanju kakovostnih kmetijskih strojev in mehanizacije. Ni lahko biti konkurenčen na velikem trgu, toda vztrajnost in nenehno iskanje izboljšav jim omogoča obstoj.

Knjižni svet je lahko tudi drugačen od običajnega. Pri startup podjetju Hurra Studios ustvarjajo unikatne otroške knjige, starši lahko skupaj s kreativno ekipo ustvarjalcev izberejo zgodbo in glavne junake. Nov pristop v založništvu je predstavil Rado Daradan.

Iz zeljenjave v skrinji (stročji fižol, por, kumare, bučke ...) naredimo zelenjavne jedi ali zelenjavne priloge - kumarično ali porovo juho, ki ji dodamo krompir in korenček, pri tem uporabimo tudi krompirjevo vodo. Iz gob v skrinji naredimo gobov riž ali ajdovo kašo z gobami ...