Komentar Domovina.je
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.
Komentar Domovina.je
Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.
Komentar Domovina.je
Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.
Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.
Komentar Domovina.je
Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.
Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.
Od slike do besede
Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače.
Od slike do besede
Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače.
Komentar Domovina.je
Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Komentar Domovina.je
Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Naš gost
Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.
Naš gost
Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.
Komentar Domovina.je
Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«
Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Komentar Domovina.je
Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«
Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Komentar Domovina.je
“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”
Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Komentar Domovina.je
“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”
Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Slovencem po svetu in domovini
Na pobudo Turističnega društva Lipa Kanalska dolina in s podporo Dežele Furlanije-Julijske krajine je nastala nova publikacija o velikonočnih navadah v Kanalski dolini. Pripravili so jo, da bi tako turistom približali krajevne navade, domačine, še posebej mlade pa spodbudili k ohranjanju. Župnik koordinator Pastoralnega sodelovanja Trbiž Giuseppe Marano je ob predstavitvi še posebej opozoril na krščanski izvor običajev, ki so globoko ukoreninjeni v veri in krajevnih jezikih - v slovenščini in nemščini, ki ju je treba negovati. Kustosinja Etnografskega muzeja Beneške palače Lara Magri pa je opozorila na narodopisne posebnosti. Velikonočni običaji v Kanalski dolini so podobni tistim v sosednjih krajih Avstrije in Slovenije ter odražajo večstoletno skupno pripadnost Kanalske doline dvojezični avstrijski Koroški in Avstro-Ogrski. Petnajstdnevnik Dom izraža upanje, da bodo publikacijo pripravili tudi v nemški in slovenski različici, saj sta jezika del opisanih običajev.
Naš gost
Gostili smo uspešnega parašportnika, nosilca bronastega odličja s paralimpijskih iger v Parizu, zdravnika interne medicine, očeta, zborovskega pevca in srčnega sogovornika, ki z zgledi kaže, da so cilji, o katerih sanjamo, dosegljivi. Spoznajte Dejana Fabčiča.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 01. april 2025 ob 05-ih
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba je bil gost zgodovinar dr. Željko Óset , ki je spregovoril o prevratni dobi v Trstu takoj po koncu prve svetovne vojne. Avtor se je namreč ukvarjal s tržaškim škofom Andrejem Karlinom, ki je od konca oktobra 1918 do aprila 1919 pisal dnevnik. Ta je bil javnosti doslej poznan zgolj v italijanskem prevodu, kljub temu, da je dnevnik pisan v slovenščini. Predstavili bomo revolucionarne razmere v katerih je bil Karlin primoran zapustiti svojo škofijo.
Za življenje
Marko Juhant, specialni pedagog, avtor številnih zelo branih in odmevnih knjig ter predavanj je bil sogovornik zadnje marčevske oddaje. Ne videvamo ga več tako pogosto v medijih in na drugih javnih nastopih, saj je svojo redno poklicno pot sklenil, z vstopom v pokoj pa se bolj posvetil družini ter številnim hobijem, ki jih ima. Bogate izkušnje na področjih vzgoje in medsebojnega sobivanja podeli le vsake toliko. Seveda pa je njegovo znanje dostopno in vedno na voljo v številnih publikacijah ter ostalih medijskih objavah.
Večer za zakonce in družine
Paola Bertolini Grudina, ilustratorka, ki je podobam iz Svetega pisma vdihnila življenje, in njen mož, Walter Grudina, prav tako ilustrator in grafični oblikovalec, sta se našla kot močno ranjena človeka. Nekaterih ran sta se zavedala - med njimi Walterjevega odraščanja brez očeta in matere v rejniških družinah - druge so bile globoke potlačene. Vse te travme pa so po letih zakona privrele na dan z vso silovitostjo. Najprej njegove, nato njene, ki so bile še veliko hujše in so trajale kar osem let njenega otroštva. Bog ju je po svoji in njuni medsebojni ljubezni odrešil in tako so tudi ilustracije, ki prikazujejo zgodovino odrešenja, neke vrste sad njunega odrešenja. Če je Paola v šestih dneh joka in neskončne bolečine, ko je travma prišla na dan z možem ob sebi stala pred vrati pekla, je potem v zadnjih šestih dneh življenja, potem ko se je kar devet let borila z rakom, skupaj z možem stala pred vrati nebes. Izpolnila se ji je želja, da je umrla v njegovem oblemu. Njunemu globokemu pričevanju ste lahko prisluhnili v tokratni oddaji.
Kulturni utrinki
Tokrat smo predstavili Koncert z naslovom Molitev - Preghiera, ki bo v Refektoriju Minoritskega samostana sv. Petra in Pavla na Ptuju, v soboto, 5. aprila (tik pred tiho nedeljo), zvečer ob 20 uri. Zazvenela bo sakralna glasba s pevskimi solisti ob klavirju. V imenu organizatorjev Društva za ustvarjalnost Variatio je koncert predstavila Andreja Jerebic Erjavec.
Naš pogled
Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče