Komentar Domovina.je

VEČ ...|17. 2. 2025
Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

VEČ ...|17. 2. 2025
Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Milena Miklavčič

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

VEČ ...|27. 1. 2025
Milena Miklavčič: Brezčutnost

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

Milena Miklavčič: Brezčutnost

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

infodomovinakomentarzdravstvopolitikasodstvobrezčutnostMilena Miklavčičempatijaodnosiskupnostipsihološke posledicepovršinske interakcijerazvojnasiljeempatičen svet

Komentar Domovina.je

Milena Miklavčič: Brezčutnost

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

VEČ ...|27. 1. 2025
Milena Miklavčič: Brezčutnost

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

Milena Miklavčič

infodomovinakomentarzdravstvopolitikasodstvobrezčutnostMilena Miklavčičempatijaodnosiskupnostipsihološke posledicepovršinske interakcijerazvojnasiljeempatičen svet

Komentar Domovina.je

VEČ ...|25. 3. 2024
Milena Miklavčič: Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati?

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.

Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

Milena Miklavčič: Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati?

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.

Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

kulturatradicijamaterinski danzdravstvoumetnostljubezennasiljedružbakretnjetolažba

Komentar Domovina.je

Milena Miklavčič: Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati?

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.

Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

VEČ ...|25. 3. 2024
Milena Miklavčič: Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati?

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.

Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

Milena Miklavčič

kulturatradicijamaterinski danzdravstvoumetnostljubezennasiljedružbakretnjetolažba

Od slike do besede

VEČ ...|17. 10. 2023
Milena MIklavčič

Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače. 

Milena MIklavčič

Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače. 

Od slike do besede

Milena MIklavčič

Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače. 

VEČ ...|17. 10. 2023
Milena MIklavčič

Gostja je govorila o zgodbah v tetralogiji Ogenj, rit in kače, niso za igrače. 

Mateja Subotičanec

Komentar Domovina.je

VEČ ...|17. 7. 2023
Milena Miklavčič: Kot družba pomagamo držati dvojna merila pri življenju

Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič: Kot družba pomagamo držati dvojna merila pri življenju

Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Milena Miklavčič: Kot družba pomagamo držati dvojna merila pri življenju

Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

VEČ ...|17. 7. 2023
Milena Miklavčič: Kot družba pomagamo držati dvojna merila pri življenju

Za vsako razmišljanje, za malodane vsak korak, ki ga storimo, potrebujemo ”odskočno desko”, ki nas vodi po poti do samoopredelitve ob problemu, ki nam zastavi korak. Tudi za današnji komentar o izplačilu tako imenovane ”zavrnjene nagrade” sem si izbrala dve ”odskočni deski”.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič

komentarpolitikadružba

Naš gost

VEČ ...|26. 2. 2022
Milena Miklavčič

Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.

Milena Miklavčič

Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.

spominživljenje

Naš gost

Milena Miklavčič

Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.

VEČ ...|26. 2. 2022
Milena Miklavčič

Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.

Mateja Subotičanec

spominživljenje

Komentar Domovina.je

VEČ ...|3. 1. 2022
Milena Miklavčič: Namesto novoletnih zaobljub …

Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič: Namesto novoletnih zaobljub …

Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Milena Miklavčič: Namesto novoletnih zaobljub …

Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

VEČ ...|3. 1. 2022
Milena Miklavčič: Namesto novoletnih zaobljub …

Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

VEČ ...|20. 9. 2021
Milena Miklavčič: Vlada končno uvedla komunikacijo, ki jo Slovenci razumejo: PCT ključ do trgovskih centrov

“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič: Vlada končno uvedla komunikacijo, ki jo Slovenci razumejo: PCT ključ do trgovskih centrov

“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Milena Miklavčič: Vlada končno uvedla komunikacijo, ki jo Slovenci razumejo: PCT ključ do trgovskih centrov

“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

VEČ ...|20. 9. 2021
Milena Miklavčič: Vlada končno uvedla komunikacijo, ki jo Slovenci razumejo: PCT ključ do trgovskih centrov

“Kaj o družbi, v kateri živimo, pove to, da se nekateri v vrsto za cepljenje niso postavili tedaj, ko so bile bolnišnice polne sodržavljanov, in to celo najbolj ranljivih skupin, ampak šele zdaj, ko jim bo to olajšalo nakupovanje v trgovskih centrih? Veliko. Nič dobrega.”

Celoten komentar lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Milena Miklavčič

komentarpolitikadružba

Priporočamo
|
Aktualno

Duhovna misel

VEČ ...|15. 7. 2025
Največja dragocenost

V nemškem mestu Weinsberg obiskovalcu radi pokažejo grič, na katerem stoji trdnjava, in povedo z njo povezano anekdoto iz ...

Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Največja dragocenost

V nemškem mestu Weinsberg obiskovalcu radi pokažejo grič, na katerem stoji trdnjava, in povedo z njo povezano anekdoto iz ...

Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Božo Rustja

duhovnost

Doživetja narave

VEČ ...|11. 7. 2025
Na obisku pri koroških markacistih

Podali smo se med koroške markaciste. Tam so namreč predstavniki Planinske zveze Slovenije v začetku junija predstavili novosti na področju označevanja planinskih poti. Nove usmerjevalne table gredo v korak s časom, saj so podatki na njih prilagojeni za uporabo s pametnimi telefoni. O delu koroških markacistov, ki so po ujmi pred dvema letoma z veliko prizadevnostjo uredili vse poti, sta spregovorila Drago Kure in Maks Kotnik.

Na obisku pri koroških markacistih

Podali smo se med koroške markaciste. Tam so namreč predstavniki Planinske zveze Slovenije v začetku junija predstavili novosti na področju označevanja planinskih poti. Nove usmerjevalne table gredo v korak s časom, saj so podatki na njih prilagojeni za uporabo s pametnimi telefoni. O delu koroških markacistov, ki so po ujmi pred dvema letoma z veliko prizadevnostjo uredili vse poti, sta spregovorila Drago Kure in Maks Kotnik.

Blaž Lesnik

planinske potimarkacistikoroška planinska potmarkacijasvetovanjenaravaPZS

Pogovor o

VEČ ...|9. 7. 2025
ZZZS in spremembe, ki se obetajo

V oddaji Pogovor o bomo gostili direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje mag. Roberta Ljolja. Predstavili bomo vlogo te največje zdravstvene zavarovalnice v državi, kakšen pogajalec je z izvajalci zdravstvenih storitev, kako se določi košarica pravic, ki jih krije ZZZS, kaj se obeta na področju čakalnih dob glede na zakon, ki omejuje delo zdravnikov pri zasebnikih ...  Prisluhnite ob 17h.

ZZZS in spremembe, ki se obetajo

V oddaji Pogovor o bomo gostili direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje mag. Roberta Ljolja. Predstavili bomo vlogo te največje zdravstvene zavarovalnice v državi, kakšen pogajalec je z izvajalci zdravstvenih storitev, kako se določi košarica pravic, ki jih krije ZZZS, kaj se obeta na področju čakalnih dob glede na zakon, ki omejuje delo zdravnikov pri zasebnikih ...  Prisluhnite ob 17h.

Radio Ognjišče, Tanja Dominko

politikaživljenje

Naš gost

VEČ ...|12. 7. 2025
Muzikolog dr. Franc Križnar

V oddaji Naš gost smo gostili priznanega slovenskega muzikologa, glasbenega esejista in kritika dr. Franca Križnarja. Čeprav je že nekaj let v zasluženem pokoju, se še vedno ukvarja z raziskavami na področju glasbe. Tako je eden od organizatorjev simpozija ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške, ki bo pod naslovom Med resnico in legendo potekal v začetku meseca septembra na gradu Gradu Turn pri Preddvoru. Sicer se je dr. Križnar v življenju ukvarjal s kopico različnih stvari, med drugim tudi z radiem, kjer je bil glasbeni urednik in novinar na RTV Slovenija.  V pogovoru pa nam bo povedal tudi, zakaj Slavko Avsenik nikoli ni prejel nobene državne nagrade na področju kulture.

Muzikolog dr. Franc Križnar

V oddaji Naš gost smo gostili priznanega slovenskega muzikologa, glasbenega esejista in kritika dr. Franca Križnarja. Čeprav je že nekaj let v zasluženem pokoju, se še vedno ukvarja z raziskavami na področju glasbe. Tako je eden od organizatorjev simpozija ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške, ki bo pod naslovom Med resnico in legendo potekal v začetku meseca septembra na gradu Gradu Turn pri Preddvoru. Sicer se je dr. Križnar v življenju ukvarjal s kopico različnih stvari, med drugim tudi z radiem, kjer je bil glasbeni urednik in novinar na RTV Slovenija.  V pogovoru pa nam bo povedal tudi, zakaj Slavko Avsenik nikoli ni prejel nobene državne nagrade na področju kulture.

Radio Ognjišče

spominživljenjeFranc Križnar

Svetovalnica

VEČ ...|15. 7. 2025
Poletje priložnost za poglobitev partnerstva

Tokrat smo gostili terapevta Uroša Perka in se pogovarjali o priložnostih za poglobitev naših odnosov v poletnem času. Več časa je na voljo, a tudi ta čas je treba znati izkoristiti, dobro načrtovati in se tudi v njem sprostiti. Dopust je sicer večkrat preizkušnja za trdnost odnosa, kako se temu izogniti, smo med drugim vprašali gosta. 

Poletje priložnost za poglobitev partnerstva

Tokrat smo gostili terapevta Uroša Perka in se pogovarjali o priložnostih za poglobitev naših odnosov v poletnem času. Več časa je na voljo, a tudi ta čas je treba znati izkoristiti, dobro načrtovati in se tudi v njem sprostiti. Dopust je sicer večkrat preizkušnja za trdnost odnosa, kako se temu izogniti, smo med drugim vprašali gosta. 

Tanja Dominko

svetovanjedružbaodnosi

Kulturni utrinki

VEČ ...|15. 7. 2025
Koncert pianista Aleksandra Gadžijeva

Na Trgu Evropa v Novi Gorici pripravljajo enega od vrhuncev Evropske prestolnice kulture, koncert pianista Aleksandra Gadžijeva z gosti. V nedeljo bo sledil še pianistov nastop v baziliki na Sveti gori. Slovenija je predstavila slovensko kandidaturo za članstvo v Unescovem odboru za svetovno dediščino.

Koncert pianista Aleksandra Gadžijeva

Na Trgu Evropa v Novi Gorici pripravljajo enega od vrhuncev Evropske prestolnice kulture, koncert pianista Aleksandra Gadžijeva z gosti. V nedeljo bo sledil še pianistov nastop v baziliki na Sveti gori. Slovenija je predstavila slovensko kandidaturo za članstvo v Unescovem odboru za svetovno dediščino.

Marjan Bunič

kulturaglasba

Naš pogled

VEČ ...|15. 7. 2025
Umetna inteligenca in absolutna prihodnost

Komentar razmišlja o vplivu umetne inteligence (UI) na sodobni svet in njeni vlogi v prihodnosti, ki jo primerja z zgodovinskimi tehnološkimi preboji, kot so mikroprocesor, internet in mobilni telefon. UI prinaša številne izzive in ob svetovnem dnevu spretnosti mladih avtor poudarja pomen opremljanja mladih za prihodnost. Obenem se dotakne duhovne razsežnosti, kjer se sprašuje, ali mlade v dobi UI še zanimajo vprašanja o Bogu in »absolutni prihodnosti« – izrazu, ki ga uporabi Alojz Rebula v romanu Divji golob. Ta absolutna prihodnost (nebesa) po Rebuli kristjanu spremeni pogled na vse.

Umetna inteligenca in absolutna prihodnost

Komentar razmišlja o vplivu umetne inteligence (UI) na sodobni svet in njeni vlogi v prihodnosti, ki jo primerja z zgodovinskimi tehnološkimi preboji, kot so mikroprocesor, internet in mobilni telefon. UI prinaša številne izzive in ob svetovnem dnevu spretnosti mladih avtor poudarja pomen opremljanja mladih za prihodnost. Obenem se dotakne duhovne razsežnosti, kjer se sprašuje, ali mlade v dobi UI še zanimajo vprašanja o Bogu in »absolutni prihodnosti« – izrazu, ki ga uporabi Alojz Rebula v romanu Divji golob. Ta absolutna prihodnost (nebesa) po Rebuli kristjanu spremeni pogled na vse.

Blaž Lesnik

komentarpočitnicebranjedobra knjigaumetna inteligencaprihodnostoddihduhovnost

Spominjamo se

VEČ ...|15. 7. 2025
Spominjamo se dne 15. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 15. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|15. 7. 2025
Roman Bogataj, jamski vodnik o razvoju službe

Roman Bogataj je jamski vodnik, ki je ob praznovanju visokega jubileja - dvesto letnice organizirane redne jamske službe v Postojnski jami, opisal poklic, razvoj opreme in kako poleg vodenja obiskovalcev po jami, zanjo tudi skrbijo. 

Roman Bogataj, jamski vodnik o razvoju službe

Roman Bogataj je jamski vodnik, ki je ob praznovanju visokega jubileja - dvesto letnice organizirane redne jamske službe v Postojnski jami, opisal poklic, razvoj opreme in kako poleg vodenja obiskovalcev po jami, zanjo tudi skrbijo. 

Nataša Ličen

kulturanaravadediščina