V zadnjem času sem imela priložnost srečati nekaj staršev, ki si za svojega otroka želijo boljše šole ali imajo željo po vpisu otroka v najboljšo šolo in imajo pomisleke o kakovosti javnih šol.

V današnji epizodi govorimo o želenem okolju in družbi. Želimo si več zaupanja, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Potrebujemo organizacijo usmerjeno v sodelovanje, namesto apatičnosti in nemotiviranosti. Prizadevajmo si za rast skozi drugačnost pogledov in priznavanje dosežkov drugih. Skupaj ustvarimo boljše okolje za prihodnost.

Avtorica v komentarju predstavi svoje razmišljanje o tem, kaj se po epidemiji dogaja z otroki v šolskih klopeh. Pestijo jih ocenjevanja in prehiter tempo učenja, ki mu zaradi pomanjkanja razlage niso zmožni slediti. Zato se znajdejo v stiskah, ki se odražajo tudi v nasilnem in nestrpnem vedenju ali samodestruktivnih vzgibih. Peršolja meni, da bi si za zgled pri reševanju tovrstnih težav morali vzeti skandinavske države, ki v ospredje ne postavljajo več učnih načrtov, ampak krepijo socialno-emocionalne veščine.

Avtorica v komentarju razmišlja o tem, kakšno šolo si želi in soustvarja: tako, kjer se učenci samouresničijo, celostno izrazijo, rastejo tako v znanju kot osebnostno, kjer delajo srčni in usposobljeni učitelji. Opisuje občutke nesprejetosti zato, ker je kot učiteljica matematike želela delati drugače, po svoje, več; dokler ni našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti njen prispevek. Poudarja, da bomo zmagali, ko se drug ob drugem ne bomo počutili ogrožene, ampak bomo drug nad drugim navdušeni; saj, ko zmaga eden, zmagamo vsi.