Moramo se vprašati, ali smo sploh pripravljeni in izmožno vzpostaviti sistem, v katerem opravljamo merjenje družbenega dogajanja objektivno, ne pa subjektivno.

Ljubljanski biciklisti imajo dovolj razlogov za proteste, samo izbrali so si napačen naslov in napačne koncepte. Njihov zgodovinski dosežek bodo prazne zračnice, ker biciklirajo nebuloze.

Niti Tanja Fajon niti Marjan Šarec nista zmožna povezati razdrobljene levice, pač pa je Janša tako rekoč edini združevalen element na prafaktorje razkosane levice. Čas je, da si dediči revolucije nalijejo čistega vina in se prenehajo pretvarjati sami pred seboj. Potreben je kanček resnicoljubnosti.

Klemen Jaklič, ki ga kolegi sodniki vedno povozijo in mu je dovoljeno pisati ločena menja, v zadevi Novič ni obupal. Verjame, da na koncu vedno zmaga resnica. Kaj pa Novič, kdo mu lahko povrne ime, uničeno življenje, na silo zaključeno znanstveno kariero. In vsem njegovim domačim, ki z njim preživljajo vse te preizkušnje in krivice? Kaj pa gospa Jamnik, mama žrtve skrbno načrtovanega umora, ki je prepričana, da morilec ni Novič. Ji bo zdravje še služilo do dne, ko bo lahko zvedela, kdo je v resnici morilec njenega sina.

Priznam, nad Belorusijo sem obupal kar precej let nazaj. Ko sem jo leta 2011 obiskal, sem tam videl marsikaj, česar si brez ostanka nisem znal razložiti. Kljub izrazito sovjetski sceni sem dobil občutek, da ljudje vsaj v mestih živijo solidno. Upanja, da bi se Belorusi kaj veliko pred njegovo smrtjo znebili dolgoletnega predsednika Aljaksandra Lukašenke, pa vsaj glede na tedaj videno nisem več gojil.Celotni komentar je objavljen na spletni strani Casnik.si.

Demokratična Italija je po stotih letih storila zavezujoč korak in ne samo z besedami, temveč z dejanjem simbolično poravnala zgodovinski dolg do zdesetkane in še vedno bolj ali manj razdeljene slovenske manjšine. Po navdušenju ob vračanju Narodnega doma tržaškim Slovencem ob stoletnici njegovega požiga so se začela pojavljati razmišljanja kritičnih opazovalcev in poznavalcev razmer v Trstu. Odpira se vrsta vprašanj, na katera še ni odgovorov.

Četudi si Kučan in imaš zveze v politiki, gospodarstvu, sodstvu in javnih občilih ter mnogi vztrepetajo, ko odpreš usta, še ne pomeni, da si Vsemogočni. Država, v kateri je naš prvi predsednik Kučan odrastel in mu je bila tako zelo pri srcu, ima na pokopališču zgodovine svoj sijajen nagrobnik. Mnogi se spominjajo njenega kratkotrajnega obstoja, mladi pa ta spomenik vse manj obiskujejo. Z generacijami tone v pozabo in vse bolj postaja domena zgodovinarjev. Žal.

V teh dneh se spominjamo začetka prve svetovne vojne, zato naj omenimo, da je avstrijski zunanji minister Brechtold napisal Srbiji ultimat, ki ga ta ni mogla sprejeti.To je gotovo eno od dejstev, ki niso tako znana kot sam sarajevski atentat.

Ena izmed modrosti zgodovine je, da se vojne ne končajo tako, kot so si zamislili tisti, ki so jih začeli. Mnogi vladarji so to sicer vedeli, a bili so prepričani, da bo pri njih drugače; da bo prav njihova vojaška avantura izjema, ki bo potrdila sicer trdno pravilo.

Medtem ko je bil Franc Ferdinand nasprotnik vojne s Srbijo, to ni veljalo za mnoge na dunajskem dvoru. Vrhovni poveljnik generalštaba (Franz Conrad) je bil eden izmed tistih, ki je že leta 1913 predlagal zasedbo Srbije, pač po vzoru tega, kako so si priključili Bosno.

Conrad je zunanjega ministra Brechtolda nagovarjal k vojni, medtem ko je Franc Ferdinand ministru pisal, da Rusija ob tem ne bi mirno stala ob strani. Morebitna zmaga bi pomenila mnogo žrtev; pridobili bi nekaj nasadov sliv in kozjih pašnikov, za povrhu pa še precej ubijalskih upornikov.

Celotni komentar je objavljen na spletni strani Casnik.si.

Pred dobrim tednom je Janez Janša tvitnil naslednje: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« In pripel daljši članek o tem, kako smo na ozemlju SFRJ razčiščevali s svojo preteklostjo (vir), ki ga je napisal že pred več kot desetimi leti. Tvit je sprožil plaz zgražanja na družbenih omrežjih, zgage so ga potvorjenega izvozile v Bosno, od tam pa se je zgražanje vrnilo v slovenska sredstva množičnega obveščanja. Vredno razmisleka pri vsem skupaj je, zakaj je okrog tega tak škandal.

Jubilej je zaznamovala vrnitev tega doma slovenski narodni skupnosti. To je razlog, da smo v oddajo »Pogovor o« povabili časnikarja in publicista Iva Jevnikarja, s katerim smo osvetliti pomen vrnitve Narodnega doma, pa tudi poklona predsednikov obeh držav pri spominskem obeležju bazoviške fojbe in pri spomeniku bazoviškim junakom.

Mogoče je bil pa ves cirkus, ki je obdajal poljske predsedniške volitve, nekoliko pretiran. Dobro, trmasto vztrajanje vladajoče stranke, naj bo glasovanje sredi najhujšega otepanja s koronavirusom, je bilo neumno. Ampak sicer se ni zgodilo nič zelo posebnega.Andrzej Duda je res zmagal z minimalno razliko. Nazadnje se je števec ustavil pri 51 odstotkih. Toda prvič je za predsednika srednje- in vzhodnoevropske sploh ni samoumevno, da zmaga tudi v drugo, pa naj velja še za tako priljubljenega. O tem bi lahko marsikaj povedali Danilo Türk, Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Dudov predhodnik Bronislaw Komorowski. Tudi presedniki, ki so mandat ponovili, denimo Borut Pahor in Miloš Zeman, so se prerinili skozi šivankino uho prav tako kot Duda.Drugič je bila izjemno tesna večina poljskih glasovanj o predsedniku. Pred petimi leti je Duda, takrat res kot outsider, slavil z 51,5 odstotka glasov. Aleksander Kwasniewski je leta 1995 proti Walensi, ki je bil tokrat glasen podpornik Dudovega protikandidata Rafala Trzaskowskega, zbral nekaj manj kot 52 odstotkov, Bronislaw Komorowski leta 2010 proti Jaroslawu Kaczynskemu 53 in Lech Kaczynski pet let prej proti Donaldu Tusku 54 odstotkov. Edini res prepričljivi zmagovalec po letu 1990 je bil Kwasniewski, ko je v drugo leta 2000 slavil že v prvem krogu. Ravno tako je bilo za vse volitve značilno vidno nasprotje med zahodom in vzhodom države in med velikimi mesti in drugimi deli. V prvih so se bolje odrezali liberalnejši, v drugih konservativnejši kandidati. Letos ni bilo drugače.Da so ljudje tokratnim volitvam vseeno pripisovali nekoliko večji pomen, kaže predvsem volilna udeležba. Da se je povsem približala sedemdesetim odstotkom, je za poljske razmere izjemno. In priča o večji polariziranosti volilnega telesa od običajne.Tudi sicer je volilni boj potekal v bolj črno-belih tonih kot večina drugih, vse od tistega leta 1995, v katerem sta se udarila tedanji protikomunistični junak Walensa in postkomunist Kwasniewski. Varšavski Rafal Trzaskowski se je od tradicionalnih poljskih svetinj skušal distancirati veliko bolj, kot sta to počela Donald Tusk in Bronislaw Komorowski, čeprav sta prihajala iz iste stranke, Državljanske platforme. Kot sem tudi na Časniku že opozarjal, je drsenje Državljanske platforme proti levi in v smer socialnega liberalizma zahodnoevropskega tipa v veliki meri posledica neugodne okoliščine, da se vladajoča stranka Zakon in pravičnost prodaja kot edina branilka osrednjih poljskih svetinj, narodne samobitnosti in poljskega katolištva, ki so bile praviloma skupne večini Poljakov ne glede na strankarsko pripadnost.Duda je torej sicer zmagal, vendar je njegov mandat šibkejši kot v prvo, saj tokrat ni nastopil kot novinec, temveč kot sorazmerno priljubljeni dosedanji predsednik. Čaka ga težka naloga, da se po polariziranem predvolilnem boju izkaže za predsednika vseh Poljakov. Trzaskowski se je po drugi strani v predsedniški tekmi uveljavil kot nekak naravni vodja opozicije. Izziv zanj je, kako se upreti sirenskim glasovom z evropskega zahoda in pokazati, da je mogoč tudi liberalizem srednje- in vzhodnoevropskega tipa. Liberalizem, ki bo ob družbenih vprašanjih zmogel več prave samozavesti in spoštovanja izročil, kot je zmorejo zahodnoevropski kolegi, ki so danes sicer najglasnejši častilci varšavskega župana.

Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, čeprav so večinski mediji dan in noč »nabijali«, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan ne Spomenka Hribar ne Niko Toš niti Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč v socializmu kot nikoli izvoljeni politiki kreirajo slovensko politiko.

Poteze ministra Hojsa in posledično premiera Janše niso znak politične krize, ampak akt za njeno ublažitev tudi kot poteza politične zrelosti. Hkrati je to deklarativni signal koaliciji, da se je »fronta« sedanje vlade, ki je obkrožena z virusno krizo, mediji in opozicijo, dejansko razširila še na odkrit spopad z globoko državo. O njenem obstoju vsaj malo poučeni ne dvomijo več. Posebej dve koalicijski stranki, SMC in DeSUS, doživljata poskuse discipliniranja, ko se nomenklatura do njiju obnaša, kot da sta to njena politična satelita, ne pa samostojna politična subjekta. Če bo strankama to politično samostojnost uspelo ohraniti, se bosta dejansko okrepili in z njima tudi vlada.

Ko bi bil Poncij Pilat vedel, da bo njegovo umivanje rok postalo simbol bega pred odgovornostjo, Bog ve, kaj bi naredil? Imel je, strahopetec, vso oblast, da Jezusa oprosti ali da križati. Spoznal je njegovo nedolžnost, a je popustil pred drhaljo, ki jo je podpihovala takratna judovska elita. Preprosto se je zbal po pravici soditi. Klavrna podoba, ki jo je zapustil v zgodovini, je postala simbol vseh tistih, ki bi lahko kaj storili, pa se bojijo in pobegnejo pred odgovornostjo. Marjan Šarec npr. je strahopetec in je vrgel puško v koruzo, a ne pravimo »da si je umil roke«, ker pač vsi vemo, da je bila njegova oblast navidezna in je lahko igral predsednika vlade, kolikor časa se je držal scenarija, ki mu ga je pisala globoka država.Pravimo pa, da si umije roke tisti, ki zavestno pogleda stran. Takih pa je, priznajmo si, mnogo preveč. Marsikdaj tudi sami spadamo v kategorijo umivalcev rok.Molk je včasih ponaredek miru

Na spominski slovesnosti ob 75. obletnici povojnih pobojev in 30. obletnici prve spominske maše v Rogu je v soboto, 6. junija, pri Macesnovi gorici oktet Cerkvenega mešanega pevskega zbora Andreja Vavkna iz župnije Cerklje na Gorenjskem na koncu zapel Mavovo pesem Moja domovina, katere refren se glasi: »Zdrava bodi, moja lepa domovina, moja lepa domovina.« Gre za pesem, ki so jo peli domobranski vojaki kot svojo himno. Po vojni je bila prepovedana, čeprav je njena vsebina zgolj in izključno domovinska.

Zaradi nadaljevanja destruktivnega delovanja RTV Slovenija se oglašam javno. Del novinarjev oz. vodstva na RTV Slovenija po oceni precejšnjega dela javnosti deluje nacionalnostrateško po meri razdiralne politike sedanje opozicije, brez posluha za krizni čas, zavajajoče, nesorazmerno, ne v interesu celotne nacionalne skupnosti niti ne spodbuja tvornega strateškega dialoga za narod in državo.

V preteklem tednu se je ugledna organizacija Novinarji brez meja razpisala o slovenskem predsedniku vlade Janezu Janši. Ne bom se spuščal v različne vidike njihove “analize”, pač pa se bom ustavil zgolj ob njihovi oznaki, ki me je najbolj razvedrila. Poročilo organizacije Janšo neženirano razglaša za “najmočnejšega slovenskega politika”.

Spomnimo se, kaj se je zgodilo maja in junija leta 1945. Zaradi prodiranja partizanov sta se slovenska narodna vlada, ki je bila ustanovljena na Taboru v Ljubljani 3. maja 1945, in večina Slovenske narodne vojske umaknili v britansko okupacijsko cono na Koroškem. Tam so Britanci domobrance nastanili v taborišču Vetrinj. Niso pa odšli samo domobranci, temveč tudi četniki, domobrani, ustaši. Spremljali so jih številni civilisti. Britanci so vse te jugoslovanske enote predali Titovim četam. Repatriacija se je začela 18. maja, trajala pa je do konca meseca.

Janša s svojimi tviti kar naprej vklaplja smernike za v desno, ko pa je za volanom, vozi bolj ali manj naravnost. Če ne celo levo z vsemi temi bogatimi socialnimi ukrepi.

Motiti se je človeško, »goniti svoje«, kar počnejo razvajeni »kaviar levičarji«, pa je v resnici zločin, za katerega bi morali odgovarjati pred sodiščem. Pa ne njihovim »ljudskim«, temveč sodiščem, ki deluje v smislu zaščite pravne države in s tem človekovih pravic.

Pred prejšnjimi volitvami so kandidate za najvišja mesta v državi določali strici in tete v gostilnah, sedaj pa jih nominirajo kar novinarji in novinarke na nacionalni TV. Spoštovani novinarji in novinarke, na katerih volitvah vam je ljudstvo dalo mandat, da iščete mandatarja?

Vse, ki boste brali ta komentar, bi želel najprej vprašati, ali ste se po prvomajskih praznikih prebudili v diktaturi in avtokratskem režimu? V nasprotju z biciklisti, ki so krožili po Ljubljani in nekaj malega po Mariboru, jaz tega občutka nimam. Pogojno je možno, da se motim, ker sem deklarirani desničar, krščanar, po verziji komunistične zgodovine narodni izdajalec, klerofašist, kolaborant, nacionalist in verski fanatik. Po mnenju trenutno največjega strokovnjaka za ventilatorje, ki jih potrebujemo za predihavanje, spadam tudi med tiste, ki naj jim pomaga Jezus namesto slovenske medicinske stroke.

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Casnik.si.

Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov korektno strnjen življenjepis je na voljo na slovenski Wikipediji. Sam sem se srečal z njim junija 1993 in ostala sva v stikih skoraj do njegove smrti 1. decembra 2016. Ob stoletnici njegovega rojstva čutim dolžnost, da slovensko javnost opozorim na velikega človeka. Ljubo Sirc večine svojega življenja ni preživel v Sloveniji, je pa bila Slovenija vedno v njegovem srcu in mislih. Za poživitev spomina na Ljuba bo primeren nagovor, ki sem ga imel, ko sem v imenu družine Sirc sprejel nagrado dr. Jožeta Pučnika, ki je bila Ljubu Sircu posmrtno podeljena leta 2017.

Celotno razmišljanje o Ljubu Sircu si lahko preberete v komentarju Mateja Kovača na spletni strani Časnik.si.

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Prisluhnili ste komentarju predsednika osamosvojitvene vlade, nekdanjega predsednika SKD in podpredsednika DEMOS-a.

Ko se je decembra 2019 v italijanskih časopisih pojavila novica o izbruhu epidemije koronavirusa v Wuhanu na Kitajskem, si razen redkih virologov in epidemiologov nihče najbrž ni predstavljal, da bo slaba dva meseca za tem žarišče epidemije Italija in za njo postopoma ves svet.

Ne iščemo prepira na družabnih omrežjih, morda pa sogovornik ima kaj pametnega povedati. Ne bleknemo čisto vsega, kar je morda res, pa nič ne prispeva ne k samoizolaciji, ne k sožitju med ljudmi. Blekniti je meni uspelo v soboto, ko sem tvitnil, da imamo zdaj večje prioritete kot so samozaposleni. Zakaj komurkoli povzročati dodatno zaskrbljenost? Obžalujem.

Prisluhnili ste komentarju urednika portala Časnik.si.

Kakšen je položaj žensk v politiki? Kako usklajevati vlogo mame in političarke in to tudi, ko pride bolezen? Kako dobro poznamo življenje rojakov v zamejstvu in po svetu? O tem je med drugim na nedavnem Srečanju pod lipami v Gorici govorila poslanka Iva Dimic, ki vodi državnozborsko komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pogovor je vodil časnikar Julijan Čavdek.

Informacijska pooblaščenka se spreminja v sodobnega inkvizitorja, vrhovnega verskega poglavarja sekularne države, ki sme in mora povsod, kateremu se odpirajo vsa vrata, za katerega ni nobene skrivnosti. In ki jo/ga lahko razreši le Državni zbor na predlog predsednika Republike. Kaj izvoljeni poslanci, celo kaj sodniki: neodvisni strokovnjaki so tisti, v katere sodobna družba (post-komunistična pa še prav posebej) polaga zaupanje, da bodo našli resnico in pravico.

Ali lahko zaupamo medijem, ki tako očitno in pristransko navijajo za ene, demonizirajo druge in delajo za tretje? Zdrava pamet pravi: ne moremo in ne smemo! Zato bi bilo pametno, da si privoščimo post od teh medijev. Jih ne gledamo, ne poslušamo, jim ne sledimo. Jih morda celo odpovemo in se obrnemo k bolj užitnim oz. resnicoljubnim. Seveda bomo pri tem previdni in nezaupljivi, kajti osel gre samo enkrat na led, človek pa večkrat. A družbeno političnim agitatorjem moramo dati vedeti, da smo jih spregledali, Tudi jih ne cenimo, čeprav se njihovemu vplivu ne moremo docela odtegniti.

Prišel je čas, da se naši politiki in še posebno mediji odrečejo delitvam na »leve« in »desne«. Na naše in ne-naše. Na Šarčeve in Janševe. Bolj prav in pošteno je, da se delimo na sposobne in nesposobne.https://www.casnik.si/antijansizem-odmeva-tudi-se-danes/

Komentar ob italijanskem dnevu spominjanja, ko uradno počastijo nasilno odpeljane in pobite v fojbah.

Odstopil je predsednik vlade Marjan Šarec. Odstop bo dober in koristen za Slovenijo, če bo na oblast prišla po volitvah desno-sredinska opcija brez trdih levičarjev in naslednikov komunizma. Če bodo »strici« zakuhali nove obraze leve provenience, ki bodo, kot že večkrat, ponovno prevarali volivce z lažnimi obljubami in prevzeli oblast, ne bo sprememb. Slovenija bo še naprej relativno nazadovala tako gospodarsko, razvojno in socialno, kot tudi glede človekovih pravic in demokratičnosti. Še naprej se bodo vedno bolj uveljavljali komunistični »prijemi« prejšnjega režima. Razkol (po Možini) državljanov, ki že dolgo niso več narodno zavedni Slovenci, se bo poglabljal. Sprava ne bo možna, obsodbe zločinov komunizma ne bo, ostali bodo »slavospevi« morilske, genocidne in teroristične falage NOB. Povečal se bo vpliv jugoslovanarjev, mohamedanske vrednote, širila se bo lažnivost in prikrivanje dejanskega stanja po mainstrem medijih in šikaniranje ter zakonsko omejevanje vseh, ki si bodo upali odkrito in objektivno govoriti, pisati in delovati.

Vnuki revolucionarjev so rastli v idealnem socializmu. Nič jim ni manjkalo, za nič se jim ni bilo potrebno potruditi, kaj šele boriti, vedno je bil kriv nekdo drug, kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je pač naneslo.

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami Branko Cestnik. Najprej je pokomentiral včerajšnji izbor Boba leta časnika Večer, zatem se je ustavil pri odstopu predsednika vlade Marjana Šarca. Potem pa smo mu med drugim zastavili vprašanja kot so: Kaj pomeni, ko skupina vernikov odločno pozove nadškofa k odstopu? Kaj se zgodi, ko podeželski župnik zapiše, da je država gnila in da naj se ji ne plačuje davkov? Kako razumeti, da na fakulteti, kjer naj bi se znanstveno premišljevalo o družbi, v straniščih ni več pisoarjev?

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Na spoprijemanje s posledicami komunistične revolucije in polstoletnega totalitarnega režima pri nas lahko morda pogledamo skozi tri podobe, ki jih razvija Friedrich Nieztsche v Zatarustrovem govoru O treh preobrazbah. Nietzsche razmišlja o prehodih, skozi katere gre človek kot bitje duha in razločuje tri načine bivanja.Kamelin pristop do življenja je potrpežljiv. Dobro prenaša bremena, ki jih ji nalagajo drugi. Veliko vzame nase, pusti se obremeniti. V tem, da veliko prenese, vidi svojo vrlino. A kamela deluje, kot da nima svoje volje, zato potrebuje preobrazbo duha.Lev se bojuje za svojo svobodo. Ne priznava nobenega “moraš” ali “moral bi”, ampak uveljavlja svojo voljo in ponosen “jaz hočem”. V delovanju leva je utelešen srd in prekinitev s potrpežljivostjo in vdanim prenašanjem razmerij moči. Pridobi si novo zavest, odprejo se mu neslutene možnosti.A so stvari, ki jih lev ne zmore. Potrebna je tretja preobrazba – iz leva mora nastati otrok. Otrok je simbol nedolžnosti, odpuščanja, novega začetka, izraža se skozi kreativnost in igro, v kateri življenju izreče svoj “sveti DA”, piše Nietzsche.Otroka je že Jezus Kristus – po svoji prvoosebni izkušnji rojstva Boga v podobi otroka – postavljal za zgled svojim učencem:»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« (Mt 18,3-5)Otrok je majhen, šibek, nebogljen. Kje bi danes našli koga, ki bi imel te lastnosti za vrednote, kaj šele za najvišje človeške lastnosti?! Da bi bil največji tisti, ki je najmanjši, in da bi bila šibkost moč?! To se zdi bolj igračkanje s paradoksi.A lahko si predstavljamo, da če si majhen, je ob tebi veliko prostora za druge. Majhnost nima razloga za ponašanje in prepiranje, odpade boj za prevlado, ki cepi skupnost. Majhnost ustvarja povezanost in bratstvo. Majhnost živi od sprejemanja, če pa ljudje čutimo sprejetost, tudi sami postanemo sprejemajoči.Otrok nam prikliče v spomin nepokvarjenost iz pravljice o cesarjevih novih oblačilih, pa nežnost, preprostost, prijaznost, velikodušnost, osredotočenost, veselje, ustvarjalnost, domišljijo in podobne lastnosti, ki bi morda lahko bile vrata v našo odrešitev.Majhnosti je predana tudi pobuda Vseposvojitev, je na spletnem portalu Časnik.si zapisala Romana Bider.

Komentator razmišlja o situaciji, ko se preganja nosilce slabih novic in ne tistih, ki so vzrok zanje. Ob tem omenja še politično korektnost pod katero se lahko skrije marsikaj.

Iz preteklih ujetosti v krščansko in narodno občestvo. Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične pa celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Dr. Žiga Turk utemeljuje, da povsem upravičeno.

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Možnost, da bi pred spomenikom vsem žrtvam vojn ob robu Kongresnega trga vence položili predstavniki ZZB, Tigra, Nove zaveze in kak preživeli pripadnik t.i. JvD, to je jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, najbrž tudi petinsedemdeset let kasneje ostaja v območju politične znanstvene fantastike te razdeljene nacije. A bi veljalo poskusiti.O tem razmišlja današnji komentator Matej Sedej.

Vsi poznamo izjavo poslanca Mahniča, ki je označil pokvarjenost pravosodnega sistema z besedo »mafija«. Z močno besedo je izrazil svojo nemoč. Etiketa »mafija«, ki jo je izrekel Mahnič, je nadvse opisna in celo upravičena. Ugled sodstva je na psu. Se bodo poslanci postavili za svojega kolega Mahniča?

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

Razmišljanje za žalno slovesnost v parku spomina in opomina Kamniška Bistrica, kjer bo potekala sv. maša za žrtve vojne in revolucionarnega nasilja.

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

Vsaka oblast je danes bolj ko ne odvisna od dostopa, ki ga ima do medijev. Prav vidimo in čutimo, kako sedanja vlada lahko dela ali pa ne dela (kakor vam je ljubše) dobesedno karkoli hoče.